Jedro

Če v angleškem pravu ni pravne podlage za posebno odobritev prodajne pogodbe, s katero bi izvršitelji oporoke odtujili nepremičnine zapustnika (preden bi te sploh bile predmet dedovanja s strani dedičev), potem tudi slovensko sodišče takšne posebne odobritve ni dolžno dati oziroma zanjo ne more biti pristojno. Tudi sicer v slovenski pravni ureditvi dedovanja ni določeno, da bi izvršitelj oporoke za svoja razpolaganja (v imenu zapustnika) potreboval posebno odobritev sodišča. Odobritev sodišča za razpolaganje s stvarmi iz zapuščine potrebuje upravitelj dediščine (kot pooblaščenec vseh dedičev, ki ga postavi sodišče - glej 145. člen ZD), vendar tudi on ne tedaj, ko ima soglasje vseh dedičev za razpolaganje, kar je tudi situacija v konkretnem primeru. Poleg tega bi bilo odobritev mogoče dati le za konkreten, že sklenjen pravni posel, torej za nazaj (naknadno) in ne za vnaprej (pred sklenitvijo pogodbe se dá dovoljenje).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog dedičev za odobritev prodajne pogodbe, s katero trije izvršitelji oporoke prodajo štiri nepremičnine, ki se nahajajo v Republiki Sloveniji in so predmet dedovanja, izdajo in overijo podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu za prodajo teh nepremičnin ter zastopajo zapustnika v postopku pri pristojni davčni upravi zaradi odmere in plačila davka na promet nepremičnin.

2. Dediča A. A. in B. B. (zapustnikova otroka) sta zoper ta sklep vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj sklep spremeni tako, da v celoti ugodi njunemu predlogu, oziroma naj sklep razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v nov postopek.

V pritožbi opozarjata, da izvršitelji oporoke ne glede na izdani ugotovitveni sklep zapuščinskega sodišča o njihovem imenovanju (sklep z dne 23. 11. 2018) ter ne glede na jasno zapustnikovo poslednjo voljo niso uspeli realizirati prodaje zapustnikovih nepremičnin. Noben notar jim namreč ni bil pripravljen overiti zemljiškoknjižnega dovolila in izražen je bil pomislek glede izvedbe vpisa lastninske pravice na podlagi ugotovitvenega sklepa o imenovanju izvršiteljev.

Sklicujeta se na določbo 32. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), po kateri je za dedovanje v predmetni zadevi treba uporabiti pravo Združenega kraljestva, ter na predloženo izjavo notarke iz X., iz katere izhaja, da v Združenem kraljestvu izvršitelji in skrbniki v skladu z običajnim pravom Anglije in Walesa ter členom 1(3) Zakona o upravljanju premoženja umrlih oseb (1925) prevzamejo pokojnikovo premoženje z dnem njegove smrti in imajo pravico prodati, investirati ali unovčiti kakršnokoli premoženje v lasti pokojnika. Razlogovanje sodišča, da bi morala biti oporočna dediča najprej razglašena za dediča s sklepom o dedovanju in vpisana kot lastnika v zemljiško knjigo, nato pa bi njuni skrbniki šele lahko pristopili k prodaji nepremičnin, je v neskladju z 32. členom ZMZPP in s pravom Združenega kraljestva. Takšno razlogovanje tudi posega v zapustnikovo pravico do prostega razpolaganja z lastninsko pravico, ki je varovana z Ustavo RS (URS).

Sodišču prve stopnje očitata zmotno uporabo materialnega prava. Pojem izvršitelja oporoke bi moralo namreč tolmačiti v skladu s pravnim redom Združenega kraljestva. Vpogledalo je le v dva zakona (Zakon o dedovanju 1975 (Inheritance Act 1975) in Zakon o upravljanju premoženja umrlih oseb 1925 (Administration of Estates Act 1925)), ob tem pa prezrlo, da je v common law sistemu pravni red treba gledati celostno, to je skupaj s sodno prakso. Ta pa izvršiteljem oporok v Združenem kraljestvu dopušča prodajo pokojnikovega premoženja.

Dediča se sicer strinjata s stališčem sodišča, da pooblastilo izvršiteljem oporoke za prodajo nepremičnin izhaja že iz oporoke, vendar poudarjata, da bodo izvršitelji za prodajo nepremičnin, ki se nahajajo v Republiki Sloveniji, to svoje pooblastilo lahko izkoristili le v primeru izdaje dodatne sodne odločbe. Sklep, s katerim bi bila izrecno odobrena sklenitev prodajne pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za zapustnikove nepremičnine s strani izvršiteljev, je edini način za zagotovitev spoštovanja ZMZPP in prava Združenega kraljestva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi gre za zapuščinsko zadevo z mednarodnopravnim elementom: dediča (državljana Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske) sta v skladu s prvim odstavkom 80. člena ZMZPP1 predlagala uvedbo zapuščinskega postopka po njunem pokojnem očetu (prav tako državljanu Združenega kraljestva), in sicer v zvezi s štirimi nepremičninami, ki se nahajajo v Republiki Sloveniji. Poleg tega sta zapuščinskemu sodišču predlagala, naj imenuje izvršitelje oporoke (že določene v zapustnikovi oporoki) in jim podeli izrecno pooblastilo za sklenitev prodajne pogodbe, za izdajo in overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu za prodajo nepremičnin ter za zastopanje zapustnika v postopku pri pristojni davčni upravi zaradi odmere in plačila davka na promet nepremičnin. Sodišče prve stopnje je 23. 11. 2018 izdalo ugotovitveni sklep o imenovanju izvršiteljev oporoke in o obstoju njihovega pooblastila za prodajo, vpoklic in preoblikovanje premoženja, ki ni v denarni obliki (med drugim tudi za štiri nepremičnine). Zaradi nezmožnosti realizacije prodaje nepremičnin sta dediča nato zahtevala še izdajo dodatnega sklepa, s katerim bi sodišče izvršiteljem oporoke izrecno odobrilo sklenitev prodajne pogodbe za prodajo nepremičnin, izdajo in overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu ter zastopanje zapustnika v postopku pri pristojni davčni upravi zaradi odmere davka na promet nepremičnin. Sodišče prve stopnje je dedičema v dopisu z dne 28. 8. 2019 pojasnilo, da sporne nepremičnine niso predmet dedovanja in da za odobritev takšne prodaje v okviru zapuščinskega postopka ni pristojno oziroma za takšno odobritev nima pravne podlage. Predlagalo jima je, naj se za nepremičnine najprej uvede dedovanje, tako da se na podlagi sklepa o dedovanju vpišeta v zemljiško knjigo kot lastnika nepremičnin, nato pa naj njuni skrbniki (izvršitelji oporoke) pristopijo k prodaji nepremičnin. Po vztrajanju dedičev, da imata pravno podlago za zahtevano odobritev predlagane prodaje nepremičnin, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom predlog dedičev zavrnilo.

5. Kot ključne razloge za sprejem izpodbijane odločitve je sodišče prve stopnje navedlo: 1) neobstoj pravne podlage v zakonih Združenega kraljestva (ob tem se je sklicevalo na dva zakona - Zakon o dedovanju iz leta 1975 (Inheritance Act) in Zakon o upravljanju premoženja umrlih oseb iz leta 1925 (Administration of Estates Act)), 2) obstoj (polnega) pooblastila izvršiteljem oporoke za prodajo nepremičnin že v sami oporoki in 3) vprašanje smotrnosti vnaprejšnje odobritve v prihodnosti morda sklenjenega abstraktnega pravnega posla. Dodalo je še, da se poraja vprašanje, kako bi v primeru uspešne sklenitve prodajne pogodbe za nepremičnine kupci na podlagi takšne pogodbe sploh lahko vpisali svoje lastništvo v zemljiško knjigo, upoštevajoč določbe Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) in strogo formalnost zemljiškoknjižnega postopka.

6. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje kot pravilne, v nadaljevanju pa odgovarja na pritožbene navedbe in podaja dodatne argumente, ki potrjujejo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

7. Pritožnika ob sklicevanju na njuno pravo, torej pravo Združenega kraljestva (v nadaljevanju: angleško pravo), glede splošnih pooblastil izvršiteljev oporoke ne trdita, da bi izvršitelji oporoke po tem pravu potrebovali posebno odobritev sodišča za razpolaganje z nepremičninami (odtujitev nepremičnin). Prav nasprotno, iz njunih pritožbenih navedb in predloženega overjenega prevoda potrdila angleške notarke v prilogi C 12 (primerjaj tretji odstavek 12. člena ZMZPP), je razvidno, da imajo izvršitelji v Združenem kraljestvu takšno upravičenje že po samem zakonu oziroma po običajnem pravu ter da to izhaja tudi iz sodne prakse.2 Prav to, da imajo izvršitelji oporoke po angleškem pravu poseben položaj, je očitno tudi razlog, zakaj posebna odobritev njihovih razpolaganj s strani sodišča ni potrebna in je pred sodiščem v Združenem kraljestvu niti ne bi mogli doseči. Če v angleškem pravu ni pravne podlage za posebno odobritev prodajne pogodbe, s katero bi izvršitelji oporoke odtujili nepremičnine zapustnika (preden bi te sploh bile predmet dedovanja s strani dedičev), pa tudi slovensko sodišče takšne posebne odobritve ni dolžno dati oziroma zanjo ne more biti pristojno.

8. Tudi sicer v slovenski pravni ureditvi dedovanja ni določeno, da bi izvršitelj oporoke za svoja razpolaganja (v imenu zapustnika) potreboval posebno odobritev sodišča (glej zlasti določila 95. do 98. člena Zakona o dedovanju (ZD)).3 Odobritev sodišča za razpolaganje s stvarmi iz zapuščine potrebuje upravitelj dediščine (kot pooblaščenec vseh dedičev, ki ga postavi sodišče - glej 145. člen ZD), vendar pa tudi on ne tedaj, ko ima soglasje vseh dedičev za razpolaganje,4 kar je tudi situacija v konkretnem primeru. Poleg tega bi bilo odobritev mogoče dati le za konkreten, že sklenjen pravni posel, torej za nazaj (naknadno) in ne za vnaprej (pred sklenitvijo pogodbe se dá dovoljenje).5

9. Glede na dostopne pravne vire o angleškem pravu6 pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta si ureditvi dedovanja v Združenem kraljestvu in v Republiki Sloveniji v marsičem različni. Po angleškem pravu izvršitelj oporoke (če ga določi zapustnik) oziroma upravitelj zapuščine (če ga postavi sodišče) ob smrti zapustnika postane lastnik zapustnikovega premoženja in upravlja zapuščino.7 V slovenskem pravu, nasprotno, ni določeno, da bi izvršitelj oporoke (glej 95. do 98. člen ZD) ali upravitelj dediščine (glej 145. člen ZD) z zapustnikovo smrtjo pridobil lastninsko pravico na zapuščini, temveč s smrtjo zapustnika zapuščina preide na njegove dediče (prvi odstavek 123. člena ZD). Določitev izvršitelja oporoke ali upravitelja dediščine je prej izjema kot pravilo; poleg tega njun položaj, funkcija in upravičenja v zakonu niso natančno definirani. Ravno opisana razlika med pravnima redoma pojasnjuje srž problema v konkretnem primeru. Izvršitelji oporoke po slovenskem pravu nimajo proste razpolagalne sposobnosti, kakršno imajo po angleškem, poleg tega pa jih poleg nedefiniranega pravnega položaja pri razpolaganju z zapustnikovim nepremičnim premoženjem ovirajo tudi nekatere kogentne določbe na obligacijskopravnem in stvarnopravnem področju (zlasti stroga pravila zemljiškega prava).

10. Če se izvršitelja oporoke po slovenskem pravu definira kot zapustnikovega (oporočiteljevega) mandatarja (ki naj bi poskrbel za dosledno uresničitev oporočiteljeve volje),8 je podanih več ovir za učinkovit prenos lastninske pravice na nepremičnini: 1) izvršitelji oporoke bi morali od oporočitelja (kot pooblastitelja, in ne od sodišča) predhodno pridobiti posebno pooblastitev za sklenitev konkretne pogodbe o odtujitvi nepremičnine (tretji odstavek 76. člena OZ), 2) izvršitelji oporoke bi sklenili pravni posel v imenu umrle osebe, ki nima več razpolagalne sposobnosti, ter 3) za vpis lastninske pravice na nepremičnini na kupca bi bilo poleg zemljiškoknjižnega dovolila, ki bi ga izstavili izvršitelji oporoke kot zapustnikovi pooblaščenci, potrebno tudi pooblastilo za izstavitev takšnega dovolila, na katerem bi moral biti overjen podpis zapustnika (34. člen ZZK-1). Če se izvršitelja oporoke enači z upraviteljem dediščine, ki ima položaj pooblaščenca (vseh) dedičev,9 pa oviro predstavlja dejstvo, da 1) dediča v konkretnem primeru (s sklepom o dedovanju) še nista bila ugotovljena kot taka in v zemljiški knjigi še nista vpisana kot lastnika spornih nepremičnin (torej še nimata razpolagalne sposobnosti), zaradi česar 2) izvršitelji oporoke (še) ne morejo prodajati nepremičnin v njunem imenu in za njun račun ter 3) dediča (še) ne moreta dati izvršiteljem oporoke veljavnega pooblastila za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, saj takšnega dovolila kot nelastnika niti sama (še) ne moreta izstaviti.

11. Glede na navedeno torej tudi v primeru morebitne odobritve zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla izvršiteljev oporoke s strani sodišča10 pravna posledica, ki jo zasledujeta dediča, to je prenos lastninske pravice na spornih nepremičninah v lasti zapustnika direktno na kupca (tretjo osebo), ne bi bila uresničljiva. Odobritev pravnega posla izvršiteljev oporoke s strani sodišča pa tudi ne bi predstavljala sodne odločbe, na podlagi katere bi bil mogoč vpis lastninske pravice kupca na nepremičnini v zemljiško knjigo po 40. členu ZZK-1. 12. Dediča se v pritožbi sklicujeta na svobodo oporočnega razpolaganja (svobodo testiranja) in na zapustnikovo ustavno pravico do prostega razpolaganja z lastninsko pravico (33. člen URS). Ob tem zanemarita, da navedeni pravici ne veljata neomejeno (primerjaj omejitve po 67., 68. in 69. členu URS). Ob oporočnem razpolaganju s premoženjem, ki se nahaja v drugi državi, je zapustnik (oporočitelj) moral in mogel računati s tem, da obstajajo v drugem nacionalnem pravu določene zakonske omejitve, ki ovirajo oziroma preprečujejo absolutno uveljavitev njegove poslednje volje.11 Tuji državljani v svojih pravicah ne morejo biti privilegirani, temveč za njih veljajo enaka ali kvečjemu strožja pravila kot za lastne državljane (primerjaj 13., 14. člen in 68. člen URS).

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Po navedeni določbi je za obravnavo nepremične zapuščine tujega državljana, ki se nahaja v Republiki Sloveniji, izključno pristojno slovensko sodišče. 2 V zvezi z angleško sodno prakso sicer v pritožbi ni naveden noben konkretni primer. 3 To je tudi logično, saj izvršitelja oporoke določi zapustnik (oporočitelj), ne postavi ga sodišče. 4 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 554/2007 z dne 7. 10. 2010, VSL sklep II Cp 2533/2012 z dne 7. 11. 2012 in VSL sklep I Cp 807/2016 z dne 15. 6. 2016. 5 Glej 19. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Primerjaj tudi VSL sodbo II Cp 1701/2004 z dne 16. 11. 2005. 6 Način, na katerega sodišče ugotovi vsebino tujega prava, je v domeni sodišča. To, da lahko zahteva obvestilo o tujem pravu, je možnost in ne obveznost (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 772/2006 z dne 10. 9. 2008). 7 Tako Christian Hertel, LL.M. v prispevku: Kolizija predpisov o dedovanju v EU: evropskemu potrdilu o dedovanju naproti?, na str. 61 (prispevek je bil pripravljen v okviru Foruma o pravosodnem sodelovanju v civilnih zadevah dne 2. 12. 2008, pri razpravi IV – družinsko in dedno pravo); vir: www.europarl.europa.eu/meetdocs/2004_2009/documents/dv/755/755341/755341sl.pdfGlej tudi Evropski portal e-pravosodje - Splošne informacije glede dedovanja v Angliji in Walesu, vir: e-justice.europa.eu/content_general_information-166-ew-sl.do?member=1 8 Zupančič, Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, 2009, str. 170. 9 Zupančič, Žnidaršič Skubic, navedeno delo, str. 222. 10 Kot že rečeno, bi bila odobritev lahko dana šele naknadno, po sklenitvi konkretnega pravnega posla. 11 V Uredbi EU o dedovanju (Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju) je sicer določeno splošno pravilo, da se za celotno dedovanje uporablja isto pravo, to je pravo države, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče (glej člena 21/1 in 23 Uredbe EU o dedovanju), a za Združeno kraljestvo navedena Uredba ne velja (glej 82. točko preambule Uredbe).