Jedro

Vloga Vrhovnega sodišča v sistemu upravnega spora se v pritožbenem postopku omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. V pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem se zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba Upravnega sodišča. Upravni akt je v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. V upravnem sporu je predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo Upravno sodišče, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta. V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo zoper odločbo št. 2142-6905/2023/53 (1222-18) z dne 29. 4. 2025, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 8. 4. 2025.

2.V obrazložitvi sodbe je Upravno sodišče ob sklicevanju na obrazložitev v izpodbijanem sklepu (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) poudarilo, da je pravilna ugotovitev toženke, da tožnik ob podaji obravnavanega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite ni navedel novih dejstev, kot to določa prvi odstavek 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), in tako ni uspel izkazati povečane verjetnosti za izpolnjevanje pogoja za priznanje mednarodne zaščite. Navedlo je, da tožnik kot razlog v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka uveljavlja strah pred neznanci, ki so januarja 2025 obiskali njegovega očeta in ga spraševali o njem, zaradi nudenja spolnih uslug vplivnim ljudem. To tudi po presoji Upravnega sodišča ni novo dejstvo v smislu prvega in tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, saj gre za iste ljudi in enak dogodek oziroma razlog, ki ga je navajal v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, ki je bil 12. 3. 2025 pravnomočno končan.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v ponovno sodno presojo.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožnik v svoji pritožbi sicer navaja, da sodbo Upravnega sodišča izpodbija zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava, vendar iz vsebine pritožbe izhaja, da Upravnemu sodišču očita le zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

7.Pritožnik izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja zgolj s splošnimi navedbami in v pritožbi ne predlaga izvedbe dokazov. Ponovno opozarja, da je bil v izvorni državi kot mladoletna oseba izpostavljen oblikam resnega spolnega nasilja in posilstev s strani vplivnih moških na visokih položajih ter da očeta zaradi sramu s tem ni seznanil, sicer bi oče verjetno ta dejanja prijavil pristojnim nigerijskim varnostnim organom. Navaja, da ga je strah teh vplivnih ljudi, saj so ti januarja 2025 obiskali njegovega očeta in ga spraševali o tem, kje se nahaja, z grožnjo zoper njegovo življenje. Vse te okoliščine po njegovem mnenju kumulativno predstavljajo dovolj resne okoliščine, ki mu povečujejo verjetnost za priznanje mednarodne zaščite.

8.Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo

da se v skladu s položajem in vlogo Vrhovnega sodišča v sistemu upravnega spora v pritožbenem postopku njegova presoja omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se tako v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba Upravnega sodišča, ki je s tem tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje Upravnega sodišča v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu.

Tako je po ustaljeni sodni praksi lahko v upravnem sporu predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo Upravno sodišče, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta.

9.Vrhovno sodišče zato v primeru utemeljene pritožbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja praviloma razveljavi sodbo Upravnega sodišča in mu vrne zadevo v novo sojenje (prvi odstavek 79. člena ZUS-1), organu tožene stranke pa zadevo vrne le izjemoma, če je glede na okoliščine primera to potrebno (npr. če je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava in zaradi tega do nepravilnega ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja že v postopku izdaje upravnega akta, drugi odstavek 79. člena ZUS-1). Tudi sodbo Upravnega sodišča lahko Vrhovno sodišče spremeni samo v povezavi z drugačno presojo dejanskega stanja od tistega, ki ga je ugotovilo Upravno sodišče v svoji sodbi (80. člen ZUS-1). Posledično to pomeni, da v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je Upravno sodišče sámo ugotovilo dejansko stanje.

Tudi ZMZ-1 posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, ne določa.

10.V obravnavani zadevi sta dejansko stanje ugotavljala in presojala toženka in Upravno sodišče, ki drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ni ugotovilo. Presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja s strani Vrhovnega sodišča bi zato pomenila ponovno presojo dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku toženke, ki jo je kot pristojno že opravilo Upravno sodišče. Zato se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotnim oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ni opredeljevalo. Ob tem pa Vrhovno sodišče poudarja, da pritožnik v svoji pritožbi ni navajal novih dejstev in dokazov, ki bi terjala de novo presojo potrebe po mednarodni zaščiti s strani Vrhovnega sodišča.

11.Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

-------------------------------

1Glej npr. sodbe I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017, I Up 132/2017 z dne 7. 4. 2017, I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021, I Up 222/2022 z dne 22. 2. 2023.

2Učinkovito pravno sredstvo in sodno varstvo zoper upravni akt se stranki zagotavlja v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje.

3Tako Vrhovno sodišče ustaljeno v svoji sodni praksi, glej npr. sodbe I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017, I Up 132/2017 z dne 7. 4. 2017, I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021, I Up 222/2022 z dne 22. 2. 2023.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 49, 49/1, 49/1-3

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 75, 75/1, 79, 79/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.