Jedro

Domneva nelojalnosti staršev se ne more raztezati na otroke, ki so bili v času vojne še mladoletni. Navedeno pomeni, da mora imeti tudi oseba, ki je bila v času vojne še mladoletna in je po predpisih bivše Kraljevine Jugoslavije sicer sledila državljanstvu staršev (zakonski otrok državljanstvu očeta), možnost izpodbiti domnevo nelojalnosti oziroma dokazovati in tudi dokazati svojo lojalnost.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 26.9.2005 ter se zadeva vrne temu ministrstvu v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 26.9.2005. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Upravne enote Maribor z dne 10.8.2004, s katero je prvostopni upravni organ ugotovil, da se tožnica, rojena 16.8.1938 v Mariboru, po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 ni štela za jugoslovansko državljanko in da v skladu z določbo 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) ni postala državljanka Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavi zadevi za ugotavljanje državljanstva tožnice kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, ki se vodi po določbi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po tej določbi ZDen so za sprejem odločitve pomembni predpisi o državljanstvu, ki so veljali v času od rojstva do smrti fizične osebe oziroma v času, za katerega se državljanstvo ugotavlja. Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in razlogom, da velja za tožnico domneva nelojalnosti, ker je bila v bivši Kraljevini Jugoslaviji mladoletna in je po tedaj veljavnih predpisih sledila očetu. Na podlagi 1. odstavka § 16 Zakona o občinah je kot zakonski otrok sledila očetu v domovinstvu, na podlagi § 7 Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS pa še v državljanstvu Kraljevine Jugoslavije. Kontinuiteta jugoslovanskega državljanstva tožničinega očeta B.B. je bila prekinjena iz razlogov navedenih v 2. odstavku 35. člena ZDrž, saj je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da se je pred 4.12.1948 (skupaj s tožnico) nahajal v tujini, kot pripadnik nemške narodnosti pa je bil tudi član Kulturbunda. Tožnica je bila pisno seznanjena s temi ugotovitvami in tudi z možnostjo izpodbijanja zakonske domneve nelojalnosti ter pozvana, da navede oziroma predloži domnevi nasprotne okoliščine in dokaze. Domneve nelojalnosti tožnica ni izpodbila. Uporabo določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž v postopkih ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopkih denacionalizacije je presojalo Ustavno sodišče RS in odločilo, da njena uporaba ni v neskladju z ustavo (odločba, št. U-I-23/93 z dne 20.9.1997).

Tožnica uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da niti njej niti njenemu očetu državljanstvo ni prenehalo na podlagi § 42 Zakona o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Omenjena zakonska določba pa je tudi sicer bila razveljavljena z uveljavitvijo ZDrž (43. člen). Tožnica je imela na dan uveljavitve ZDrž domovinsko pristojnost v Občini Maribor, zato je na podlagi 1. odstavka 35. člena omenjenega zakona ex lege pridobila državljanstvo Demokratske federativne Jugoslavije oziroma na podlagi 1. odstavka 37. člena ex lege državljanstvo Federalne enote LR Slovenije. Tudi določba 4. člena ZDrž naj bi bila uporabljena nepravilno, saj ureja pridobitev državljanstva otrok rojenih po tem, ko je omenjeni zakon že stopil v veljavo; tožnica pa je bila rojena pred uveljavitvijo omenjenega zakona. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi v celoti ugodi oziroma podrejeno zadeva vrne sodišču v nov postopek.

Tožena stranka ni podala odgovora na pritožbo.

Revizija je utemeljena.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je podan. Nedvomno drži, da je po predpisih o državljanstvu bivše Kraljevine Jugoslavije mladoleten zakonski otrok sledil domovinstvu oziroma državljanstvu svojega očeta. Vendar v obravnavani upravni zadevi ne gre za ugotavljanje državljanstva kot osebnega statusa posameznika, pač pa za ugotavljanje državljanstva (po 3. odstavku 63. člena ZDen) kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen.

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev ZDrž, ki določa v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so podani trije (negativni) pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bila odrečena pridobitev jugoslovanskega državljanstva povojne FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost Nemškemu Reichu.

V 3. odstavku 63. člena ZDen je določeno, da pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega. Da se domneva nelojalnosti staršev ne more raztezati na otroke, ki so bili v času vojne še mladoletni, je stališče, ki ga je v vrsti svojih odločitev sprejelo Ustavno sodišče RS v postopkih odločanja o ustavnih pritožbah (na primer: Up 299/01 z dne 9.7.2001, Up 461/01-7 z dne 10.1.2002, Up 2/02-9 z dne 28.2.2002, Up 525/2004 z dne 9.12.2004) ter Vrhovno sodišče RS v zadevi X Ips 678/2006 z dne 28.2.2007. To pomeni, da mora imeti tudi oseba, ki je bila v času vojne še mladoletna in je po predpisih bivše Kraljevine Jugoslavije sicer sledila državljanstvu (zakonski otrok državljanstvo svojega očeta), možnost izpodbiti domnevo nelojalnosti oziroma dokazovati in tudi dokazati svojo lojalnost. Iz upravnih spisov sicer izhaja, da je tožnica imela možnost izpodbiti domnevo nelojalnosti svojega očeta. Iz zapisnika upravnega organa prve stopnje, št. 201-155/2004 570 z dne 28.6.2004 je razvidno, da jo je prvostopni upravni organ (oziroma njenega pooblaščenca) seznanil z ugotovitvami, da je domneva nelojalnosti podana (ker je ugotovljeno, da je bil njen oče član Kulturbunda, ki je že pred 4.12.1948 živel v tujini) ter ji dalo rok za izkazovanje nasprotnih okoliščin in dokazov. Glede tožničinega očeta je bila določba 3. odstavka 63. člena ZDen pravilno uporabljena, vendar po podatkih upravnih spisov v obravnavi zadevi ne gre za ugotavljanje državljanstva tožničinega očeta, pač pa tožnice in upravna organa bi morala dati tožnici možnost, da uveljavlja tudi dejstva in okoliščine glede svoje lojalnosti in se opredeliti do zatrjevane okoliščine, da je bila med vojno mladoletna (ob začetku vojne je bila stara 3 leta). Iz upravnih spisov - že omenjenega zapisnika z dne 28.6.2004 - namreč izhaja, da se je tožnica v upravnem postopku sklicevala na svojo starost (oziroma mladoletnost), kar pomeni, da je s tem dokazovala svojo lojalnost. Ker se upravna organa do te pomembne okoliščine nista opredelila, pač pa sta svojo odločitev oprla samo na stališča, ki izkazujejo nelojalnost tožničinega očeta, je bila določba 3. odstavka 63. člena ZDen nepravilno uporabljena.

Ker je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče na podlagi 94. člena ZUS-1 ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, v katerem bo tožena stranka morala v skladu s stališči te sodbe ponovno odločiti o pritožbi tožnice in se opredeliti tudi do vprašanja, ali je tožnici kot mladoletni osebi, ki je bila ob začetku vojne stara 3 leta, mogoče pripisati (ne)lojalnost. Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče vloženo pritožbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.