Jedro

Če je delavec nezakonito razporejen na drugo delovno mesto (ker za to niso izkazane nujne potrebe delovnega procesa po 17. členu ZTPDR, saj prihranek pri potnih stroških tožnice ni nujna potreba delovnega procesa in zakonit razlog za razporeditev), je tudi kasnejši prevzem s tega delovnega mesta k drugemu delodajalcu nezakonit.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep direktorja tožene stranke o razporeditvi tožnice z dne 8.10.1999 in 19.10.1999 in sklep mešane komisije tožene stranke z dne 10.12.1999 in sklep tožene stranke o prehodu tožnice k novemu delodajalcu z dne 12.4.2000 in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 17.4.2000, zato jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, jo razporediti na delovno mesto, ki ustreza stopnji njene strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim ter ji čas od 17.4.2000 do 2.5.2000 vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici izplačati za čas od 2.5.2000 le razliko med plačo, ki jo je prejemala pri P. P. d.o.o. in plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala pri toženi stranki z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake mesečne plače dalje do plačila. Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici izplačati nadomestilo za 28 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 1999, tožbeni zahtevek na plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini treh povprečnih plač tožnice v zadnjih treh mesecih dela je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožnici stroške postopka v znesku 87.196,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2000 dalje do plačila. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da ima splošni akt - pravilnik o delovnih razmerjih zaposlenih, ki podrobneje v 21. členu ureja prevzem delavcev na delo v drugo organizacijo. Meni, da so bili ti pogoji ob prevzemu tožnice izpolnjeni. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da se tožena stranka prvič v pritožbi sklicuje na pravilnik o delovnih razmerjih, kar ni dopustno, ker gre za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v nasprotju s 337. členom ZPP. Opozarja na to, da je zastopnik tožene stranke na glavni obravnavi navedel, da tožena stranka nima splošnega akta, ki bi podrobneje urejal to področje. Meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo ter pravilno in pravično razsodilo in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) v tistem delu, v katerem tožena stranka ni uspela, to je v tč. 1, 2, 3, 1. odst. 4. tč., 5. in 7. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Sodbo je v navedenem obsegu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena ZPP. Ob navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločilo. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče presojalo najprej sklepe o razporeditvi tožnice na drugo delovno mesto po 17. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) in nato sklep o razporeditvi tožnice k drugemu delodajalcu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sklepi o razporeditvi na drugo delovno mesto tožnice niso bili zakoniti iz razloga, ker niso bile izkazane nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela. Pri tem je pravilno štelo, da prihranek na potnih stroških tožnice ni mogoče šteti za nujno potrebno delovnega procesa. Pritožbeno sodišče se z zaključkom sodišča prve stopnje v celoti strinja in je tudi materialnopravno pravilen. V zvezi s tem delom odločitve tožena stranka ni podala posebnih pritožbenih razlogov, zato je pritožbeno sodišče ta del sodbe preizkusilo po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, pri čemer je ugotovilo, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je sklep o prehodu k novemu delodajalcu z dne 12.4.2000 presojalo po 3. odst. 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98), ker tožena stranka o ugovoru tožnice zoper navedeni sklep ni odločala. Pri tem je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil izpodbijani sklep nezakonit, ker tožena stranka tožnici ni omogočila, da bi dala soglasje o izvzetju iz sporazuma o prevzemu, s čemer bi imela možnost, da ostane v delovnem razmerju pri toženi stranki. V tem delu je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj določba 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 40/97) v primeru prevzema delavcev, le-tem ne daje možnosti izbire, da izbirajo med prehodom k novemu delodajalcu oz. zaposlitvijo pri starem delodajalcu, kot napačno zaključuje sodišče prve stopnje. Petnajsti člen SKPgd namreč določa, da je lahko delavec prevzet k drugem delodajalcu pod naslednjimi pogoji: da se pri delodajalcu ukine določena dejavnost ali organizacijska enota in iz tega razloga preneha potreba po delu vseh delavcev določenega organizacijske enote oz. določenega poklicnega profila, da drugi delodajalec vse prevzete delavce zaposli na delovnih mestih, ki ustrezajo strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim prevzetih delavcev, razen, če posamezen delavec pisno soglaša, da je izvzet iz sporazuma o prevzemu. To pa je možno v primeru, kadar določen delavec, kljub ukinitvi dejavnosti ne želi k novemu delodajalcu, temveč si sam drugače zagotavlja zaposlitev. Nikakor pa navedene določbe ni mogoče razlagati tako, da imajo delavci možnost izbire med starim in novim delodajalcem. Saj je prvi pogoj, da pride do prevzema ta, da se ukine dejavnost in tako prejšnjega delovnega mesta sploh ni več. Sodišče prve stopnje je tako napačno uporabilo določbo 15. člena SKPgd, vendar napačna uporaba materialnega prava na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivala. Sklep o prehodu k novemu delodajalcu je bil namreč nezakonit iz razloga, ker tožnica ni bila zakonito razporejena v Trgovino Z., katere dejavnost je bila prevzeta k novemu delodajalcu, zato tudi ni mogla biti prerazporejena kot delavka v tej trgovini. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v tem delu. Pritožbene navedbe, da je tožena stranka imela urejen prevzem v svojih aktih za dejansko rešitev spora niso pomembne, saj je sodišče za podlago za odločanje vzelo določbe SKPgd, ki imajo prevzem urejen enako kot tožena stranka v pravilniku, ki ga je priložila k pritožbi. Sodišče prve stopnje sklepa o prehodu k novemu delodajalcu tudi ni razveljavilo iz razloga, ker tožena stranka tega ne bi imela urejenega v svojih aktih. Glede na navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo, pa pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da pravilniki niso dokaz, temveč materialno pravo, ki ga mora sodišče uporabiti pri svojem odločanju. Glede na zgoraj navedeno pravno stališče pritožbenega sodišča pa so tako pritožbene navedbe tožene stranke, kot navedbe tožnice na odgovoru na pritožbo, pravno nepomembne. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnica nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker le-ta ni pripomogel k rešitvi pritožbe.