Jedro

Tožnik je tožbo zaradi molka organa vložil dne 14.11.2001, to je 3 mesece in 2 dni po poteku 30 dnevnega roka iz 1. odst. 83. čl. ZTPDR, kar ne predstavlja tolikšnega poteka časa, da tožena stranka ne bi mogla več računati s tem, da tožnik ne bo uveljavljal svojih pravic iz delovnega razmerja pred sodiščem, zato je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval razveljavitev sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja št. 246/2001 z dne 12.6.2001 in ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter povrnitev pravdnih stroškov; podrejeno pa razveljavitev navedenega sklepa v delu, kjer je odločeno, da tožniku delovno razmerje preneha z dnem vročitve sklepa, ugotovitev, da mu delovno razmerje ni zakonito prenehalo z dnem vročitve navedenega sklepa in da mu le-to še traja z vsemi pravicami iz dela in po delu, vse dokler tožena stranka ne bo odločila o ugovoru tožnika z dne 28.6.2001 zoper navedeni sklep tožene stranke, oz. do pravnomočne sodne odločbe v tem delovnem sporu, izplačilo nadomestila plače za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter povračilo pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je ob zavrženju tožbe odločilo še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Sodišče se je postavilo na stališče, da tožba, ki je bila vložena tri mesece po preteku roka iz 1. odst. 83. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) ni bila vložena v razumnem roku v smislu določbe 105. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90-71/93) in jo je bilo zato potrebno kot prepozno zavreči. Proti navedenemu sklepu je tožnik pravočasno vložil pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in smiselno predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi opozarja na določilo 105. čl. ZDR, ki daje delavcu pravico do sodnega varstva tudi po preteku 15-dnevnega roka iz 1. odst. 83. čl. ZTPDR, če pristojni organ v organizaciji oz. delodajalec v predpisanem roku ne odloči o zahtevi ali ugovoru delavca, s čimer rok iz 1. odst. 83. čl. ZTPDR izgubi naravo prekluzivnosti in ga je šteti za splošen rok. Glede na navedeno pritožnik meni, da je bila tožba vložena v razumnem roku. Do tako pozno vložene tožbe je namreč prišlo izključno zaradi zvijačnega ravnanja predstavnikov tožene stranke, ki so tako v tem postopku in tudi pri drugih delavcih zatrjevali, da bo tožena stranka ugovore obravnavala. Rok dveh mesecev po preteku roka, v katerem bi tožena stranka morala odločiti o ugovoru tožeče stranke, predstavlja razumen rok v smislu določb 105. čl. ZDR. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo tudi odgovorila. Predlagala je njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. V celoti se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da vložitev tožbe tri mesece po izteku roka (in ne dva meseca, kot tožnik navaja v pritožbi) ni razumen čas, v katerem bi še bilo mogoče zahtevati sodno varstvo, še posebno glede na dejstvo, da je pooblaščenec tožnika odvetnik, ki je bil s sporom seznanjen od vsega začetka. Neresnične so navedbe tožnika o zvijačnem ravnanju tožene stranke. Drugostopenjski organ tožene stranke je obravnavo, na kateri naj bi se obravnaval ugovor tožnika, razpisal za 27.7.2001. Ker vabilo na obravnavo pooblaščencu tožnika ni bilo izkazano, je obravnavo preklical, kasneje pa jo zaradi koriščenja rednih letnih dopustov in nato tudi zaradi poteka 30-dnevnega roka, v katerem bi jo moral razpisati, ni več razpisal. Pooblaščenec tožnika je še pred potekom roka za vložitev tožbe poklical v kadrovsko službo tožene stranke, naslednji korak z njegove strani pa je bil storjen tik pred vložitvijo tožbe, ko je toženo stranko z dopisom dne 5.11.2001 pozval, naj razpiše obravnavo, ker bo sicer po 9.11.2001 vložil tožbo pri pristojnem sodišču. Pritožba je utemeljena. Iz spisa je razvidno, da je tožena stranka s sklepom št. 246/2001 z dne 12.6.2001 (priloga A/1) odločila, da tožniku na podlagi 6. tč. 51. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS št. 67/93-52/99) preneha delovno razmerje in sicer z dnem vročitve predmetnega sklepa. Sklep je bil tožniku vročen dne 14.6.2001. Zoper sklep je pravočasno ugovarjal (ugovor je vložil dne 28.6.2001). Po določbi 1. odst. 81. čl. ZTPDR mora pristojni organ v organizaciji oz. delodajalec odločiti o zahtevi oz. ugovoru delavca v 30 dneh od dneva, ko je bila vložena zahteva oz. ugovor, zato bi morala tožena stranka o ugovoru odločiti do 28.7.2001. Glede na določbo 1. odst. 83. čl. ZTPDR, ki določa, da ima delavec, ki ni zadovoljen z odločitvijo pristojnega organa v organizaciji, ali če ta ne odloči v 30 dneh od vložitve ugovora, pravico v nadaljnjih 15 dneh zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču, pa bi tožnik tožbo moral vložiti do 12.8.2001. Rok iz 1. odst. 83. čl. ZTPDR je materialni prekluzivni rok, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti. Vendar pa pravno naravo tega roka spreminja določba 105. čl. ZDR, po katerem ima delavec pravico do sodnega varstva tudi po preteku roka iz 1. odst. 83. čl. ZTPDR, če pristojni organ v organizaciji oz. delodajalec v predpisanem roku ne odloči o zahtevi ali ugovoru delavca. Rok iz 1. odst. 83. čl. ZTPDR je s takšno določbo ZDR izgubil naravo prekluzivnosti in se spremenil v splošen zastaralni rok. Vendar pa to ne pomeni, da ima delavec v vsakem primeru pravico tudi do nerazumno dolgega in neupravičenega podaljševanja roka. Zahteva po upoštevanju razumnih rokov pri odločanju o pravicah in obveznostih smiselno izhaja iz določil 6. čl. Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo je skupaj s protokoli ratificirala tudi Republika Slovenija (Uradni list - Mednarodne pogodbe, št. 7-41/94). Delavec ima pravico in dolžnost, da uveljavlja svoje pravice v rokih, ki so zakonsko določeni, oz. v ustreznih, z uporabo analogije določljivih primernih rokih, ker drugače sodno varstvo izgublja svoj pomen, saj je pravna varnost za oba udeleženca postopka z nerazumnim podaljševanjem rokov slabša, več pa je tudi možnosti zlorab. Smiselno podobno določbo ima tudi konvencija Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva - Ur.l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92), ki v 3. odst. 8. čl. določa, da se šteje, da delavec ne bo uveljavljal svoje pravice do pritožbe zoper prenehanje delovnega razmerja, če je ni uveljavil v določenem roku. Ta rok v naši veljavni zakonodaji ni natančno določen, saj ga ZTPDR določa kot prekluzivnega, ZDR pa ga pušča odprtega, zato ga mora kot pravni standard, v odvisnosti od okoliščin primera, določiti sodišče. Tožnik je tožbo vložil dne 14.11.2001, to je 3 mesece in 2 dni po poteku roka iz 1. odst. 83. čl. ZTPDR. Iz odgovora na pritožbo izhaja, da je tožena stranka za dne 27.7.2001 (dan pred potekom roka, v katerem bi morala odločiti o ugovoru) razpisala obravnavo, na kateri naj bi se obravnavala ugovor tožnika. Ker pa vabilo njegovemu pooblaščencu ni bilo izkazano, je drugostopenjski organ tožene stranke obravnavo preklical, kasneje pa jo zaradi letnih dopustov in tudi zaradi poteka 30-dnevnega roka, v katerem bi moral odločiti, ni več razpisal. Pooblaščenec tožnika je nato poklical v kadrovsko službo toženca, dne 5.11.2001 pa je z dopisom toženo stranko pozval, da v roku tri dni sporoči, kdaj bo obravnava oz., zakaj o ugovoru še ni bilo odločeno; v nasprotnem primeru bo sprožil ustrezni sodni postopek. Potek treh mesecev in dva dni po izteku roka dne 12.8.2001 ne predstavlja tolikšnega poteka časa, da tožena stranka ne bi mogla več računati s tem, da tožnik ne bo uveljavljal svojih pravic iz delovnega razmerja pred sodiščem. Sodišče druge stopnje je do takšnega zaključka prišlo po presoji zgoraj navedenih okoliščin primera. Tožena stranka je obravnavo razpisala dne 27.7.2001, torej tik pred potekom roka za odločitev. Ker je bila obravnava zaradi neizkazanega vabila preklicana, bi jo tožena stranka vsekakor morala še enkrat razpisati. Očitno tega v mesecu avgustu zaradi rednih letnih dopustov ni storila. Tožnik pa je lahko realno pričakoval, da bo obravnava razpisana v začetku jeseni 2001. 5.11.2001 je zato zaradi molka tožene stranke urgiral z dopisom, ki se nahaja tudi v spisu (priloga B/2). Poleg tega je tožnik, kot trdi v pritožbi, res že v tožbi opozoril, da je tožena stranka vseskozi zatrjevala, da bo o ugovoru odločeno v razumnem času. Tožba je bila torej glede na okoliščine primera, predvsem glede na ravnanja obeh pravdnih strank v tem postopku, vložena v razumnem roku. Ker je sodišče prve stopnje glede na navedeno napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) v zvezi s 355. čl. ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.