Up-799/03 - 4

18. 10. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 28. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 240/2002 z dne 21. 10. 2003 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 285/2000 z dne 14. 6. 2002 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 731/99 z dne 8. 6. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo pritožnika zoper sodbo Višjega sodišča, s katero je to potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi pritožnikovega tožbenega zahtevka za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Strinjalo se je s stališčem nižjih sodišč, da pritožnik, ki je bil spoznan za trajno presežnega delavca in se zoper odločitev delodajalca ni pritožil, čeprav mu kot starejšemu delavcu delovno razmerje na tej podlagi ne bi smelo prenehati brez njegovega soglasja (17. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, Uradni list RS, št. 40/97 in nasl. - v nadaljevanju SKPG), ni upravičen do spornega denarnega nadomestila. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in nasl. - v nadaljevanju ZZZPB) namreč v 19. členu določa, da pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom organizacije ali delodajalca, če ne uveljavlja varstva pravic ali sodnega varstva v skladu z zakonom.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi navaja, da je zaradi odločbe inšpektorja, ki je podjetju, v katerem je bil zaposlen, prepovedala opravljanje vsakršne dejavnosti, podjetje prenehalo poslovati, kar pomeni, da podjetje dejansko ni več obstajalo in ni potrebovalo delavcev.

Poleg tega je inšpektor tudi njemu osebno prepovedal opravljati trgovinsko dejavnost. Glede na to se mu je zdela pritožba zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežnemu delavcu nesmiselna. Kljub temu ni mogoče šteti, da mu je delovno razmerje prenehalo z njegovim soglasjem. Do prenehanja delovnega razmerja je namreč dejansko prišlo že na podlagi omenjenih odločb inšpektorja, zoper katere pa je izkoristil pritožbeno pot. Z izpodbijanimi sodbami naj bi mu bila kršena pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave. Zatrjuje tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

B.

3.Navedbe pritožnika, s katerimi smiselno uveljavlja, da bi morala sodišča pri odločanju upoštevati, da bi bila njegova pritožba zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja nesmiselna, ker delodajalec zanj dejansko ni imel dela, in da mu je delovno razmerje dejansko prenehalo že na podlagi odločb inšpektorja, gre razumeti kot očitek nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. S takšnimi očitki pa pred Ustavnim sodiščem praviloma ne more uspeti. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS)

Ustavno sodišče preizkusi izpodbijane sodne odločbe le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijani sodbi ni.

4.Ustavnopravno bi sicer lahko bil relevanten očitek pritožnika o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave, kolikor pritožnik z njim uveljavlja očitno nepravilnost izpodbijanih odločitev. Kršitev omenjene ustavne pravice lahko namreč pomeni tudi očitno napačna odločitev sodišča, ki bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno. Vendar pa izpodbijanim odločitvam sodišč tega ni mogoče očitati. Izpodbijane odločitve sodišč so zadostno obrazložene in temeljijo na zaključkih, ki so glede na pravila interpretacije pravnih norm, možni. Pritožniku kot starejšemu delavcu v smislu določbe drugega odstavka 17. člena SKPG po tej določbi ne bi smelo prenehati delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu, zaradi česar bi moral, če naj bi bil upravičen do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, zoper takšno odločitev delodajalca ugovarjati (15. alineja prvega odstavka 19. člena ZZZPB). Golo dejstvo, da delodajalec po navedbah pritožnika zanj dejansko ni imel dela, pa še ne pomeni, da ga je ta smel uvrstiti med trajno presežne delavce, saj Zakon v teh primerih predvideva čakanje na delo (tretji odstavek 36.d člena Zakona o delovnih razmerjih -ZDR).

5.Neutemeljen je tudi očitek pritožnika o kršitvi pravice do socialne varnosti, ki jo zagotavlja 50. člen Ustave. Stališče sodišč, po katerem delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom organizacije ali delodajalca, če ne uveljavlja varstva pravic ali sodnega varstva v skladu z zakonom, ni upravičen do denarnega nadomestila, namreč ni v neskladju s to ustavno pravico.

6.Ker torej z izpodbijanimi odločitvami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan