Jedro

Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pristojni organ po opravljenem preizkusu zahtevo stranke s sklepom zavrže, če o isti stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikov zahtevek za obročno plačilo davčnih obveznosti, terjanih po sklepu o davčni izvršbi št. DT-4934-66428/2014-1 (07-3401-00).

2. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik 25. 9. 2015 vložil pritožbo zoper sklep z dne 21. 8. 2016 in hkrati zaprosil za obročno plačilo dolga. Davčni organ je o enaki vlogi tožnika, to je o vlogi, ki se je nanašala na isti davčni dolg in z enako vsebino že odločil, in sicer s sklepom št. DT 4291-501989/2015-2 (pravilno DT 4291-500841/2015-11 (07-700-03) z dne 21. 8. 2015, glej 3. točko obrazložitve). Glede na to, da se obravnava isti dolg, je davčni organ postopal enako in tožnikovo vlogo zavrgel na podlagi 4. točke 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Ministrstvo za finance je pritožbo tožnika z odločbo št. DT 499-31-39/2016-2 z dne 5. 5. 2016 zavrnilo. V svojih razlogih navaja, da je skladno s 4. točko 129. člena ZUP mogoče (novo) zahtevo zavreči tudi v primeru, kadar je o njej že pravnomočno odločeno, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko in pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Tožnik je ob vložitvi pritožbe zoper sklep, s katerim je bila zavržena njegova zahteva za obročno plačilo istega davčnega dolga št. DT 4291-500841/2015-11 (07-700-03) z dne 21. 8. 2015 (prvostopni organ je navedel napačni sklep, ki se nanaša na A.A. s.p.), ponovno zahteval tudi odobritev obročnega plačila. Glede na nespremenjeno dejansko stanje in pravno podlago je organ potrdil odločitev prvostopnega davčnega organa, saj bi bila odločitev v novem postopku povsem enaka kot v predhodnem.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Meni, da je izpodbijani sklep ničen, zato sodišču predlaga, da ga na podlagi dokaznega postopka spremeni tako, da postopek davčne izvršbe ustavi. Predlaga tudi, da sodišče „opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču“. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka v priglašeni višini. V tožbi navaja, da je za odlog plačila (pravilno: obročno plačilo) davčnih obveznosti zaprosil iz razloga, ker ne pridobiva nobenih dohodkov. Že več let ima blokiran bančni račun. Sklicuje se na določbi 40. in 43. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku ter meni, da izpolnjuje vse pogoje iz navedenih določb, kar je razvidno iz bilance stanja in uspeha. Z izvršitvijo odločb bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev. S plačilom bi nastopilo finančno stanje, zaradi katerega premoženje družbe ne bi več zadoščalo za poplačilo vseh dolgov nasproti upnikom.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in skladna z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi izpodbijanega sklepa, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje.

8. Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pristojni organ po opravljenem preizkusu zahtevo stranke s sklepom zavrže, če o isti stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

9. V konkretnem primeru je bilo po ugotovitvah davčnih organov o enaki zahtevi tožnika za obročno plačilo davčnega dolga že odločeno, med drugim, kot ugotovi in v svoji odločbi popravi drugostopni davčni organ, tudi s sklepom št. DT 4291-500841/2015-11 (07-700-03) z dne 21. 8. 2015. Navedeni sklep je pravnomočen, saj je to sodišče tožbo zoper sklep zavrnilo s sodbo I U 491/2015 z dne 11. 1. 2017. Tožnik ugotovitvi, da je bila o njegovem zahtevku že izdana zavrnilna odločba, v tožbi ne ugovarja, tako kot tudi ne ugovarja nadaljnji ugotovitvi davčnih organov, po kateri se pravno in dejansko stanje, na katero se opira zahtevek, od omenjene odločitve naprej ni spremenilo. V tožbi navaja in zatrjuje samo, da pogoje za odlog plačila (pravilno: obročno plačilo) naloženih davčnih obveznosti izpolnjuje, kar pa glede na to, da je bilo o istih vsebinah, t.j. o izpolnjevanju predpisanih pogojev za obročno plačevanje davčnih obveznosti že odločeno, na drugačno odločitev ne more vplivati.

10. Sodišče po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi določbe 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

11. O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks je bilo odločeno s posebnim sklepom. Zato se o predlogu tožnika za ustavnopravno presojo določb ZST-1, na katerih temelji odločitev o predlogu, sodišče pri odločanju o tožbi ne opredeljuje.

12. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

13. Sodišče je odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V zadevi je odločilo po sodnici posameznici na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena istega zakona.