Jedro

Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, ali je tožena stranka za tožnico plačala prispevke za sporni mesec, zato je v tem delu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnica je bila pri toženi stranki v nepretrganem delovnem razmerju 6 mesecev, zato je na podlagi 161. člena ZDR pridobila pravico do celotnega letnega dopusta. V skladu s citirano določbo delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od 6 mesecev, ne glede na to, ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. S tem pa je tožnica pridobila tudi pravico do celotnega regresa za letni dopust, saj prvi odstavek 131. člena ZDR določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno razveljavi v točki I/1.a izreka v odločitvi o plačilu davkov in prispevkov od dosojenega zneska ter v točki II izreka (odločitev o stroških postopka) ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici izplača plačo za september 2011 v višini 748,10 EUR in po plačilu davkov in prispevkov tožnici izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 10. 2011 do plačila, zavrnilo je drugačen oziroma višji zahtevek tožnice (točka I/Ia izreka) in ji obračuna regres za letni dopust za leto 2011 v višini 367,80 EUR bruto, od tega zneska odvede akontacijo dohodnine in tožnici izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2011 (točka I/Ib izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici v roku 8 dni povrne stroške postopka v znesku 256,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe (točka II izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je v sporu dokazala, da je za obdobje od 29. 8. 2011 do 30. 9. 2011 za tožnico plačala vse prispevke od plače, čeprav je bila tožnica v tem obdobju neupravičeno odsotna z dela in tožena stranka zato tudi ni izplačala neto plače. Tožnica sama je izpovedala, da je imela plačane vse prispevke, razen tega pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da jo je tožena stranka iz vseh zavarovanj odjavila šele po poteku veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, torej s 1. 10. 2011. Plačilo prispevkov za september 2011 med strankama niti ni bilo sporno. Odločitev sodišča prve stopnje pomeni, da bi tožena stranka morala dvakrat plačati isto in bi bila tožnica zato neupravičeno obogatena. Sodišče prve stopnje bi kvečjemu lahko odločilo, da je tožena stranka tožnici dolžna izplačati neto znesek plače za september 2011. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici izplačala polovico regresa za letni dopust v višini 377,79 EUR. Tožnica je bila v delovnem razmerju manj kot 6 mesecev, saj bi 6 mesecev zaposlitve dopolnila šele 1. 10. 2011. Navedeno pomeni, da tožnica ni pridobila pravice do celotnega letnega dopusta in ji zato tožena stranka iz tega naslova ni več dolžna ničesar. Glede na vse navedeno je nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zavrne še preostali del tožničinega zahtevka oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, ali je tožena stranka za tožnico plačala prispevke za september 2011, zato je v tem delu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni možno preizkusiti, zlasti pa, če nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnici za september 2011 zaradi neupravičenega izostanka z dela obračunala zgolj prispevke za obvezna socialna zavarovanja. Tožnica je zaslišana kot stranka na vprašanje pooblaščenca nasprotne stranke, ali so ji bili za september 2011 prispevki plačani, odgovorila, da je bila zavarovana in da so ji torej bili plačani. Navedeno kaže celo na to, da med strankama niti ni bilo sporno, ali so prispevki za september 2011 plačani. Vendar se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti do trditev tožene stranke, niti do izpovedbe tožnice ter obojega tudi ni upoštevalo pri odločitvi, saj je toženi stranki naložilo tudi plačilo davkov in prispevkov od pripadajoče plače za september 2011. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je po svoji naravi takšna, da je pritožbeno sodišče ne more odpraviti s pritožbeno obravnavo, zato je drugostopenjsko sodišče zgolj v tem delu (torej v odločitvi o plačilu davkov in prispevkov) izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.

V preostalem pa pritožba ni utemeljena. Tožena stranka v pritožbi niti ne navaja, zakaj naj bi bila napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici za september 2011 dolžna izplačati neto plačo. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka zoper tožnico sicer začela postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neupravičene odsotnosti z dela, da pa tega postopka ni izpeljala do konca ter da je tožnico iz zavarovanj odjavila šele po poteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (pogodba je bila sklenjena za čas do 30. 9. 2011), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 30. 9. 2011 in da je tožena stranka tožnici v skladu z 42. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) dolžna obračunati plačo v višini minimalne plače in tožnici izplačati neto znesek.

Pri tem sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zatrjevanju tožene stranke, da bi plača tožnice za september 2011 znašala kvečjemu 698,23 EUR bruto za polni delovni čas, ker je tožena stranka izkoristila možnost iz 9. in 10. člena Zakona o minimalni plači (ZMinP, Ur. l. RS, št. 13/2010 s spremembami) o postopnem prehodu na izplačilo minimalne plače. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pogoj za takšen postopen prehod pisni sporazum s sindikatom pri delodajalcu, če pa tega ni s Svetom delavcev ali z delavci na zboru delavcev. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo sicer navajala, da je na podlagi zbora delavcev uvedla postopni dvig plače, vendar za te navedbe ni predlagala nobenih dokazov, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožena stranka teh navedb ni dokazala in je zato sledilo tožničinemu zahtevku glede obračuna plače v višini minimalne plače, ki je za september 2011 znašala vtoževanih 748,10 EUR.

Povsem zmotno je pritožbeno stališče, da tožnica ni pridobila pravice do celotnega regresa za letni dopust, ker je bila pri toženi stranki zaposlena manj kot 6 mesecev. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 4. 2011 do 30. 9. 2011, kar je natanko 6 mesecev. Tožena stranka izhaja iz zmotnega prepričanja, da se čas zaposlitve delavca pri delodajalcu ugotavlja na podlagi pravil o računanju rokov. Vendar je pri računanju rokov tako, da se ne všteva dan od katerega rok začne teči, temveč se za začetek roka vzame prvi naslednji dan (drugi odstavek 111. člena ZPP). Pri ugotavljanju časa nepretrganega delovnega razmerja pa šteje vsak dan, ko se delo opravlja. Zaradi navedenega ni mogoče šteti, da bi tožnica 6 mesecev nepretrganega delovnega razmerja pri toženi stranki dopolnila šele, če bi na delu ostala tudi 1. 10. 2011. Ob ugotovitvi, da je tožnica pri toženi stranki bila v nepretrganem delovnem razmerju 6 mesecev, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 161. člena ZDR štelo, da je tožnica pridobila pravico do celotnega letnega dopusta. V skladu s citirano določbo delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od 6 mesecev, ne glede na to, ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. S tem pa je tožnica pridobila tudi pravico do celotnega regresa za letni dopust, saj prvi odstavek 131. člena ZDR določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Tožena stranka je zato ravnala nepravilno, ko je tožnici izplačala le sorazmerni del regresa za letni dopust, saj se tega delavcu izplača le v primeru, če ima pravico le do sorazmernega dela letnega dopusta. Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno dosodilo razliko med že izplačanim delom regresa za letni dopust ter celotnim pripadajočim regresom za letni dopust v višini minimalne plače, kar znaša vtoževanih 367,80 EUR bruto.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v preostalem zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje tako moralo odločati le še o obveznosti tožene stranke, da za tožnico plača davke in prispevke od bruto zneska 748,10 EUR. Pri tem bo moralo najprej ugotoviti, od katerega zneska je tožena stranka sploh obračunala prispevke. Glede na zatrjevanje tožene stranke v odgovoru na tožbo je možno, da je prispevke obračunala le od zneska 698,27 EUR bruto. V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili prispevki obračunani od tega zneska, bo moralo toženi stranki naložiti, da za tožnico obračuna in plača še razliko med davki in prispevki, ki jih je potrebno obračunati od bruto zneska 748,10 EUR in dejansko obračunanimi in odvedenimi prispevki. V novem postopku pa bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo tudi o stroških postopka.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.