Jedro

V opisu kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 morajo biti določno konkretizirani naslednji elementi: (i) pravica, ki so jo oseba vzame, (ii) imetje pravice ali prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada in (iii) samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice. Res je, da v kolikor se posameznik zaveda, da mu pravica ne gre, že pojmovno ne more iti za kaznivo dejanje samovoljnosti, vendar slednje ni primer konkretne zadeve. V opisu je namreč jasno navedeno - in tudi ponazorjeno s konkretnimi okoliščinami - da je obsojenec mislil, da mu pridržna pravica nad osebnim avtomobilom v razmerju do zasebnega tožilca pripada (njegovo subjektivno prepričanje oziroma zavest), kar predstavlja eno izmed predvidenih alternativnih oblik, ki za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja zadostuje,

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 480,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Krškem je s sklepom I K 39691/2019 z dne 23. 6. 2023 obsojencu A. A. izreklo sodni opomin zaradi storitve kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je družbo B., d.o.o., s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 20.160,00 EUR napotilo na pravdo. V skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, sodno takso v višini 180,00 EUR, potrebne izdatke zasebnega tožilca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom VII Kp 39691/2019 z dne 22. 2. 2024 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Obsojencu je v plačilo naložilo tudi sodno takso v višini 360,00 EUR.

2.Zoper pravnomočni sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, kot navaja, iz vseh zakonskih razlogov in kršitve ustavnih pravic. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma da razveljavi izpodbijani pravnomočen sklep in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo odločanje.

3.Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina in pooblaščenec zasebnega tožilca sta skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru predlagal, da se jo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da očitane kršitve niso podane, na kar je ustrezno odgovorilo že pritožbeno sodišče, medtem ko zahteva v pretežnem delu nedopustno uveljavlja tudi razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pooblaščenec zasebnega tožilca se je v odgovoru temu stališču pridružil, v preostalem delu pa po njegovi oceni obsojenec pavšalno zatrjuje bistvene kršitve določb kazenskega postopka in materialnega zakona, medtem ko so navedbe glede neenake obravnave in kršitve določb Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) v zahtevi prepozne.

4.Odgovor vrhovnega državnega tožilca in pooblaščenca zasebnega tožilca sta bila poslana obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji se je o njima izjavil in navedel, da vztraja pri vseh navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti. Hkrati je izrazil nestrinjanje z zaključki vrhovnega državnega tožilca in pooblaščenca zasebnega tožilca, da zahteva uveljavlja nedovoljen razlog iz drugega odstavka 420. člena ZKP, saj so v zahtevi navedeni jasni in konkretni razlogi glede kršitev, ki jih je z zahtevo mogoče uveljavljati.

B. - I.

5.Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato se Vrhovno sodišče v presojo ocene dokazov, izvedenih v dokaznem postopku sodišča prve stopnje, ne sme spuščati. V zahtevi za varstvo zakonitosti morajo biti zatrjevane kršitve glede na strogo določene meje preizkusa (prvi odstavek 424. člena ZKP) tudi konkretizirane in ne le pavšalno navedene. V nasprotju s pritožbenim postopkom namreč, Vrhovno sodišče ko odloča o izrednem pravnem sredstvu, eventualnih kršitev ne presoja po uradni dolžnosti.

B. - II.

Kazenskopravni očitek obsojencu v obravnavani zadevi je v bistvenem sledeč: "da je dne 20. 3. 2019 v Leskovcu pri Krškem vzel svojo pridržno pravico, za katero misli, da mu pripada po 261. čl. OZ nad vozilom Mercedes Benz, [...] last družbe B. d.o.o., [...] čeprav je vedel, da z omenjeno družbo ni bil v dolžniško-upniškem razmerju, saj se predračun št. 900025/2019 z dne 26. 3. 2019 v znesku 4.135,82 EUR glasi na dolžnika C. C., [...] ki je naročil popravilo vozila, katerega ni plačal po omenjenem predračunu. Zasebni tožilec je kot lastnik vozila vztrajal pri vračilu vozila, saj je dne 20. 3. 2019 obdolžencu poslal elektronsko sporočilo "kdaj lahko prevzamemo naš avto", na kar je istega dne od strani obdolženca dobil naslednje elektronsko sporočilo "avto je možno prevzeti takoj po plačilu računa". Na podlagi takšnega odgovora je razvidno, da je obdolženec prepričan, da mu pridržna pravica pripada. Obdolženec je ravnal protipravno in samovoljno, saj je vozilo pridržal dne 20. 3. 2019, predračun pa je izdal šele 26. 3. 2019. Redne poti za izterjavo dolga pa ni ubral. Samovoljnost obdolženca je tudi razvidna iz dejstva, da ni odgovoril na opomin zasebnega tožilca, ki mu ga je poslal dne 18. 4. 2019 priporočeno po pošti s povratnico."

Glede izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja

7.Vložnik v okviru kršitev kazenskega zakona v temeljnem graja, da navedba v izreku "da je obdolženec vedel, da z zasebnim tožilcem ni bil v upniško dolžniškem razmerju" negira obstoj kaznivega dejanja, saj mora biti posameznik na podlagi 261. člena Obligacijskega zakonika (OZ) - ki je izrecno naveden v opisu - pri uveljavljanju pridržne pravice prav v takšnem razmerju. Nadalje navaja, da je kaznivo dejanje samovoljnosti podano le v primeru, če storilec ve, da mu pravica gre ali misli, da mu gre, v kolikor pa ve, da mu pravica ne pripada, ne gre za to kaznivo dejanje.

8.V opisu kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 morajo biti določno konkretizirani naslednji elementi: (i) pravica, ki si jo oseba vzame, (ii) imetje pravice ali prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada in (iii) samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice. Res je, kar navaja vložnik, da v kolikor se posameznik zaveda, da mu pravica ne gre, že pojmovno ne more iti za kaznivo dejanje samovoljnosti,

vendar slednje ni primer konkretne zadeve. V opisu je namreč jasno navedeno - in tudi ponazorjeno s konkretnimi okoliščinami - da je obsojenec mislil, da mu pridržna pravica nad osebnim avtomobilom v razmerju do zasebnega tožilca pripada (njegovo subjektivno prepričanje oziroma zavest), kar predstavlja eno izmed predvidenih alternativnih oblik, ki za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja zadostuje.

Na navedeno ne vpliva dejstvo, da iz opisa izhaja, da je obsojenec vedel, da z lastnikom ni bil v upniško dolžniškem razmerju, saj je bistveno, da je kljub temu menil, da je imetnik pridržne pravice.

Vrhovno sodišče na tem mestu poudarja, da se glede na uvodna izhodišča do preostalih zakonskih znakov, ki jih vložnik v zahtevi konkretizirano ne izpodbija, ni posebej opredeljevalo.

9.Na obstoj kaznivega dejanja ne more vplivati niti navedba v opisu kaznivega dejanja, "da je samovoljnost obdolženca razvidna tudi iz dejstva, da ni odgovoril na opomin zasebnega tožilca, ki mu ga je poslal dne 18. 4. 2019 priporočeno s povratnico". Že pritožbeno sodišče je pravilno odgovorilo, da drži, da kaznivega dejanja ni mogoče konkretizirati z naknadnimi ravnanji obdolženca, vendar ta (nebistvena) navedba v ničemer ne vpliva na obstoj temeljnih elementov obravnavanega kaznivega dejanja. Enako velja tudi glede navedbe "da je obdolženec zasebnemu tožilcu predračun izstavil šele dne 26. 3. 2019". Vložnik s tem v zvezi nadalje graja razloge sodišča druge stopnje, ki naj bi bili sami s seboj v nasprotju, vendar tudi temu ne gre pritrditi. Pritožbeno sodišče je v točki 14 obrazložitve glede dejanskega stanja le podporno navedlo, da je obsojenec nenazadnje vozilo vrnil šele dne 22. 12. 2021, medtem ko je o uveljavitvi pridržne pravice na dan 20. 3. 2019 v odločilnem delu pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, ki je o tem sklepalo zlasti na podlagi elektronskega sporočila z dne 20. 3. 2019 (odgovor obdolženca predstavnici zasebnega tožilca).

Glede časa izvršitve kaznivega dejanja, kršitve 395. člena ZKP in o direktnem naklepu

10.Vložnik v pretežnem delu zahteve vztrajno graja, da dne 20. 3. 2019 očitano kaznivo dejanje še nikakor ni moglo biti izvršeno. Slednje utemeljuje z obsežnim sklopom navedb, s katerimi v bistvenem poskuša dokazati, da dne 20. 3. 2019 obsojenec ni vedel, da je oseba, ki ga je tega dne kontaktirala (D. D.), pooblaščena s strani lastnika (zasebnega tožilca) in da torej vrnitev stvari zahteva ravno lastnik. S tem vložnik uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in poskuša vplivati na drugačno oceno izvedenih dokazov, česar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne more doseči (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11.Neutemeljena je tudi nadaljnja kritika, ki jo vložnik namenja pritožbenemu sodišču. O pritožbenih grajah glede ugotovljenega dejanskega stanja o lastništvu vozila in uveljavitvi pridržne pravice obsojenca na dan 20. 3. 2019 se slednje po oceni vložnika naj ne bi zadosti oziroma ustrezno opredelilo. S tem smiselno zatrjuje kršitev 395. člena ZKP, vendar mu ne gre slediti. Razumni in logični razlogi o sklepanju glede uveljavitve pridržne pravice obsojenca zoper lastnika avtomobila so navedeni v točkah 15 in 16 drugostopenjskega sklepa, v katerih je sodišče pritrdilo zanesljivi oceni sodišča prve stopnje, navedeni v točkah 11 in 12 prvostopenjskega sklepa. Sodišči sta zaključek o teh dejstvih v bistvenem sprejeli na podlagi elektronskega sporočila, poslanega s strani D. D., ki se je v slednjem predstavila kot predstavnica zasebnega tožilca - za katerega je med drugim izrecno zatrjevala, da je lastnik spornega avtomobila - ter na podlagi elektronskega sporočila z dne 20. 3. 2019, v katerem je obsojenec vrnitev stvari pogojeval s plačilom računa za opravljene storitve popravila avtomobila. Zato je razumen sklep, da je obsojenec tega dne prav proti lastniku oziroma njegovi predstavnici uveljavljal (domnevno) pridržno pravico.

12.Vložnik prav tako meni, da je pritožbeno sodišče protispisno povzemalo vsebino elektronskega sporočila z dne 20. 3. 2019, pri tem pa ne navede, kaj konkretno po njegovi oceni v obrazložitvi sodbe ni adekvatno povzeto, zato se Vrhovno sodišče do tega očitka niti ne more ustrezno opredeliti. Enako velja za očitek, da je sodišče druge stopnje znatno razširilo razloge prvostopenjskega sodišča, zato bi naj bila obsojencu okrnjena pravica do pritožbe po 25. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), saj zoper to odločitev ni več na voljo rednega pravnega sredstva. Tudi v tem delu vložnik ne pojasni, kateri razlogi so po njegovem tisti, ki v tolikšni meri presegajo obrazložitev sodišča prve stopnje, da se zoper njih ni mogel ustrezno braniti v okviru rednih pravnih sredstev, zato konkretnejše opredelitve tudi do tega očitka ni mogoče podati.

13.Zahteva povsem pavšalno uveljavlja tudi, da v izpodbijanem sklepu ni mogoče ugotoviti subjektivnega odnosa obsojenca do izvršitve kaznivega dejanja in smiselno navaja, da obsojenec ni ravnal z direktnim naklepom, ki se za izvršitev tega kaznivega dejanja zahteva. Tudi s temi navedbami vložnik v bistvenem nedopustno poskuša poseči v presojo dejanskih okoliščin, medtem ko so nosilni razlogi, ki direktni naklep obsojenca razumno utemeljujejo, navedeni v točkah 16 in 17 prvostopenjskega sklepa ter točki 26 drugostopenjskega sklepa.

Glede kršitve pravice do obrambe

14.Sodišči sta tudi o zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem priče E. E. navedli ustrezne razloge in razumno sklenili, da dejstvo, ki ga je obramba s tem dokaznim sredstvom želela dokazovati, tj. glede posedovanja prometnega dovoljenja ob izročitvi avtomobila v popravilo, za konkretni postopek niti ni relevantno. Dejansko stanje glede lastništva pridržanega avtomobila in védenja obsojenca o tej okoliščini je bilo tudi v celoti razjasnjeno in se je izvedba tega dokaza zato razumno izkazala tudi kot nepotrebna. Da je lastnik avtomobila ravno zasebni tožilec in da je bilo to dejstvo obsojencu na dan izvršitve kaznivega dejanja znano, sta se sodišči namreč v odločilnem delu prepričali na podlagi elektronskega sporočila z dne 20. 3. 2019, v povezavi s pogodbo o finančnem leasingu št. 2017/007 in njenim aneksom. Zatrjevana kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana.

C.

15.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, v delu pa je zahteva vložena tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

16.Izrek o plačilu sodne takse v višini 480,00 EUR temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP ter v zvezi s tarifno številko 7252 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o obsojenčevem premoženju.

17.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 38160/2020 z dne 18. 7. 2024 (tč. 7).

2Primerjaj B. Zobec, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, 3. knjiga, str. 599.

3Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 305/2004 z dne 15. 9. 2005.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 310, 310/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/2, 395

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.