Jedro

Tožnik v tem sporu zahteva plačilo dnevnic za izobraževanje v tujini, na katerega je bil napoten od 16. 1. 2014 do 11. 4. 2014, in sicer kot razliko (prikrajšanje) med zneskom t. i. "ameriške" dnevnice 11,70 USD dnevno, ki ga je prejel, in predvidenim zneskom dnevnice 48,00 USD dnevno iz Odločitve za napotitev pripadnika SV na izobraževanje in usposabljanje z dne 3. 12. 2013 in Predloga napotitve na izobraževanje v tujino.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se je toženka zavezala le k izplačilu nadomestila plače in kritju drugih stroškov izobraževanja, ne pa tudi k izplačilu dnevnic (niti v izplačani višini 11,70 USD niti v višini 48,00 USD, ki je bila predhodno predvidena v dokumentaciji toženke).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo prenizko izplačanih dnevnic v znesku 2.322,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2014 do plačila. Odločilo je, da mora tožnik v roku 15 dni toženki plačati stroške postopka v višini 963,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po poteku roka za prostovoljno izpolnitev.

2. Tožnik se zoper navedeno sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je za dokazovanje dejstva, da je bilo tožniku s strani toženke dejansko obljubljeno, da bo prejel izplačane dnevnice v takšni višini, kot so bile predvidene v odločitvi za napotitev pripadnika SV na izobraževanje in usposabljanje, predlagal zaslišanje priče A. A., takratnega načelnika Generalštaba SV. Ker sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, je nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter kršilo načelo kontradiktornosti. Prišlo je do vnaprejšnje dokazne ocene. Ne glede na pravila in dogovore med toženko in tujimi organizacijami v zvezi s povračilom stroškov za prehrano za čas tožnikovega izobraževanja v tujini, tožnik ne sme kot delavec trpeti škodljivih posledic. Četudi po razlagi 2. člena pogodbe, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, toženka ni dolžna povrniti tožniku tistih stroškov, ki mu jih je poravnala država gostiteljica, je tožnik še vedno prikrajšan za vtoževano razliko med prejetim zneskom 11,00 USD dnevno ter zneskom 48,00 USD dnevno, kot je bila predvidena višina dnevnice, ki mu je bila s strani toženke predočena, zato bi sodišče prve stopnje moralo obveznost toženke razlagati v korist tožniku kot šibkejši stranki v delovnem razmerju. Pred odhodom na izobraževanje tožniku ni bilo jasno predstavljeno, da se bo obračunala drugačna višina dnevnice, kakšen znesek to dejansko bo ter na kakšni podlagi, zato je dejansko upravičeno verjel toženki, da bo prejel povračilo stroškov v predvideni višini. Stranki sta se pred podpisom pogodbe že predhodno sporazumeli o vseh bistvenih sestavinah pravnega posla, med katere je spadalo tudi izplačilo dnevnic od česar ni nobena stranka kasneje odstopila, niti ni kasneje podpisana pogodba izključila določila o izplačilu dnevnic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

5. Ni podana pavšalno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Vsebuje obširne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj ali z izrekom sodbe niso v nasprotju.

6. ZPP določa, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev (prvi odstavek 213. člena ZPP), in da sodišče zavrne tiste dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev (drugi odstavek 287. člena ZPP). Pravica do izvajanja dokazov ni neomejena. Med upravičene razloge za zavrnitev predlaganih dokazov je šteti nesubstancirane dokazne predloge, dokazne predloge za ugotavljanje dejstev, ki niso pravno pomembna, ki niso predmet dokazovanja, glede katerih je stranka prekludirana, ki so že dokazana, ki so neprimerna za ugotovitev določenega dejstva ipd. Sodišče prve stopnje je tožnikov dokazni predlog za zaslišanje načelnika Generalštaba SV A. A. glede zatrjevanega dejstva, da mu je v imenu toženke potrdil, da bo prejel izplačane dnevnice v višini, kot je bila predvidena v Odločitvi za napotitev pripadnika SV na izobraževanje in usposabljanje z dne 3. 12. 2013, utemeljeno zavrnilo, saj ni bilo relevantno za rešitev zadeve. Pri tem ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna, saj sodišče prve stopnje ni zavrnilo dokaznega predloga, ker bi štelo, da dejstvo, da je bila tožniku obljubljena dnevnica v višini 48,00 USD, ni dokazano, temveč zato, ker vsebina Odločitve za napotitev pripadnika SV na izobraževanje in usposabljanje in obljuba višine dnevnice ne predstavljata pravno pomembnih dejstev, saj v zvezi s povračilom stroškov za tožnikovo izobraževanje v tujini ne ustvarjata nikakršnih pravic in obveznosti strank. Prav tako ne gre za kršitev pravice do izjave, saj je tožnik v postopku obširno navajal svoja stališča. Res je, da ima stranka v postopku pravico, da se izjavi, po drugi strani pa je dolžnost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje in se do njih v obrazložitvi tudi opredeli, vendar morajo biti navedbe relevantne, glede dokaznih predlogov pa mora sodišče obrazložiti, zakaj jih ni izvedlo, kar pa je sodišče prve stopnje storilo.

7. Tožnik (pripadnik SV) v tem sporu zahteva plačilo dnevnic za izobraževanje v tujini, na katerega je bil napoten od 16. 1. 2014 do 11. 4. 2014, in sicer kot razliko (prikrajšanje) med zneskom t. i. "ameriške" dnevnice 11,70 USD dnevno, ki ga je prejel, in predvidenim zneskom dnevnice 48,00 USD dnevno iz Odločitve za napotitev pripadnika SV na izobraževanje in usposabljanje z dne 3. 12. 2013 (B3) in Predloga napotitve na izobraževanje v tujino (A2).

8. Pri svoji odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka se je sodišče prve stopnje oprlo na pravilno pravno podlago, in sicer na določilo 2. člena Pogodbe o izobraževanju v tujini (v nadaljevanju: Pogodba), ki sta jo sklenili stranki. Za ugotovitev, ali se je toženka zavezala k povračilu stroškov izobraževanja in če, katerih, je sledilo jezikovnemu pomenu tega določila, po katerem se stroški, našteti v prvem odstavku 2. člena Pogodbe, med katerimi so vključeni tudi stroški prehrane (izplačilo dnevnic in dodatka k dnevnicam), krijejo iz B. pogodbe. Gre za pogodbo, sklenjeno med izvajalcem programa mednarodne organizacije in toženko. Nadalje so v drugem odstavku navedeni stroški, katerih kritje zavezuje toženko (ministrstvo), to so poleg 100 % nadomestila plače drugi stroški izobraževanja (športna oprema) po predloženih računih, v tretjem odstavku pa so iz dolžnosti povrnitve izključeni tisti stroški, nastali v zvezi z izobraževanjem, ki jih je pripadniku (tožniku) poravnala država gostiteljica (oziroma izvajalec programa v državi gostiteljici). Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je toženka zavezala le k izplačilu nadomestila plače in kritju drugih stroškov izobraževanja, ne pa tudi k izplačilu dnevnic (niti v izplačani višini 11,7o USD niti v višini 48,00 USD, ki je bila predhodno predvidena v dokumentaciji toženke).

9. Za pritožbeno zavzemanje, da tožnik kot šibkejša stranka delovnega razmerja ne sme trpeti škodljivih posledic, zato bi moralo sodišče določila pogodbe razlagati v njegovo korist, ni nobene podlage. Ker je določilo Pogodbe povsem jasno, se tožnik neutemeljeno sklicuje na upoštevanje razlagalnega načela "v korist delavca".

10. Zmotno je pritožbeno vztrajanje pri stališču, da Odločitev za napotitev pripadnika SV na izobraževanje in usposabljanje, ki je bila s strani toženke izdana pred sklenitvijo Pogodbe, predstavlja predhoden sporazum strank o bistvenih sestavinah pravnega posla, med katere je spadalo tudi izplačilo dnevnic v predvideni višini 48,00 USD. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je Odločitev za napotitev pripadnika SV na izobraževanje in usposabljanje le enostranska izjava volje toženke, ki s podpisom načelnika Generalštaba SV A. A. ne ustvarja obveznosti in pravic strank glede povračila stroškov izobraževanja. Iz nje tudi ne izhaja, kdo naj bi bil zavezan kriti predvidene stroške po navedenih postavkah, med katerimi je sicer razvidna dnevnica v višini 48,00 USD, poleg tega pa gre zgolj za predvidene stroške, kar pomeni, da ti niso določeni dokončno, brez možnega spreminjanja. Prav tako dejstvo, da je tožnik sam podpisal Predlog napotitve na izobraževanje v tujino, ne pomeni, da je prišlo do sklenitve dogovora med strankama. Glede na navedeno tožnik neutemeljeno navaja, da je bil v dobri veri glede pričakovane pravice po izplačilu dnevnic prav v navedeni višini. Brezpredmetno je tudi pritožbeno sklicevanje na pogodbi (ne)zvesto stranko in načelo vestnosti in poštenja.

11. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da Pogodba v svojih določilih izrecno ne izključuje izplačila višine dnevnice, ki je bila že predhodno predvidena, saj niti Odločitev za napotitev pripadnika SV na izobraževanje in usposabljanje niti kasnejša Pogodba ne ustvarjata obveznosti toženke do tožnika, da dnevnice izplača. Dnevnice, ki pripadajo tožniku, se namreč izrecno financirajo iz B. pogodbe, kar izhaja tako iz prvega odstavka 2. člena Pogodbe kot tudi iz navedbe "1.030 USD – iz B. pogodbe" v Odobritvi službenega potovanja v tujino z dne 7. 1. 2014 (B6), ki je že upoštevala spremenjeno višino dnevnic.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala toženka pred odhodom na izobraževanje tožniku predočiti vseh dogovore in pogodbe toženke s tujimi organizacijami in ga seznaniti s spremenjeno višino dnevnic, saj dejstvo (ne)seznanitve ne vpliva na drugačen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni zavezana k izplačilu dnevnic tožniku. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi morala toženka spremeniti ukaz glede napotitve, v kateri bi morala na novo določiti višino dnevnic, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz drugega Predloga za napotitev na izobraževanje v tujino, ki ga je toženka posredovala 12. 12. 2013 (B5), izhaja, da je bila višina dnevnice že spremenjena, saj je pri postavki dnevnice (B.) naveden znesek 1.030 USD, kar za 88 dni izobraževanja v tujini predstavlja dnevnico v višini 11,70 USD, kar je bilo tožniku tudi izplačano.

13. V kakšni višini so bile dnevnice izplačane sodelavcem, ki so se tovrstnega izobraževanja udeležili v letih pred tožnikom, ni bistveno, zato v zvezi s tem tožnik neutemeljeno uveljavlja neenakopravno obravnavo, sicer pa je v vsakem primeru do spremembe predvidene višine dnevnice prišlo zaradi spremenjenih pogojev financiranja programa izobraževanja.

14. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik sam krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).