Jedro

Sodišče ugotavlja, da si tožnik z izpodbojno tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Z izpodbijano odločbo je bil gostincu potrjen redni obratovalni čas in dano soglasje k podaljšanem obratovalnem času gostinskega lokala v letu 2017. To pomeni, da taka odločba od izteka leta 2017 dalje ni imela več nobenih pravnih učinkov, s prenehanjem pravnih učinkov izpodbojne odločbe pa je prenehala tudi potreba za sodno varstvo v upravnem sporu (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 259/2010 z dne 29. 9. 2010).

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Občinska uprava Občine ... (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo, št. 321-3/2017-1 z dne 7. 2. 2017 (v nadaljevanju odločba z dne 7. 2. 2017), na podlagi vloge gostinca A. d.o.o., ... potrdila prijavo rednega obratovalnega časa gostinskega lokala Gostilna ... za leto 2017. Prvostopenjski organ je nato s sklepom, št. 321-3/2017-10 z dne 31. 5. 2018, ugodil predlogu tožnika za obnovo postopka izdaje soglasja za obratovanje gostinskega lokala ter mu kot stranskemu udeležencu dovolil sodelovanje v postopku, zatem pa z odločbo, št. 321-3/2017-23 z dne 21. 7. 2017 (v nadaljevanju odločba z dne 21. 7. 2017), v obnovljenem postopku odločbo z dne 7. 2. 2017, razveljavil ter potrdil prijavo rednega obratovalnega časa gostinskega lokala Gostilna ... v letu 2017. Tožnik je zoper to odločbo vložil pritožbo. Župan Občine ... je z odločbo, št. 321-3/2017-26 z dne 13. 9. 2017 (v nadaljevanju odločba z dne 13. 9. 2017), odločbo prvostopenjskega organa z dne 21. 7. 2017 odpravil, gostincu potrdil prijavo rednega obratovalnega časa v letu 2017 in izdal soglasje za obratovanje lokala v podaljšanjem obratovalnem času do konca tega leta. Tožnik je zoper sprejeto odločitev pri tukajšnjem sodišču vložil tožbo v upravnem sporu, ki ji je sodišče s sodbo, št. III U 216/2017-18 z dne 21. 3. 2019, zaradi bistvenih kršitev določb postopka ugodilo (pomanjkljiva obrazložitev), izpodbijano odločbo Župana Občine ... z dne 13. 9. 2017 odpravilo ter mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

2. Župan Občine ... (v nadaljevanju tožena stranka) je v ponovljenem postopku z odločbo, št. 321-3/2017-29 z dne 22. 7. 2019 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), odločbi prvostopenjskega organa z dne 7. 2. in 21. 7. 2017 odpravil ter odločil, da se nadomestita s to odločbo (1. točka izreka). Gostincu je potrdil prijavo rednega obratovalnega časa v letu 2017 (2. točka izreka) in mu izdal soglasje za obratovanje lokala v podaljšanem obratovalnem času do konca tega leta (3. točka izreka), določil pa še, da mora gostinec zagotoviti, da se glasba v podaljšanem obratovalnem času na zunanjem delu gostinskega obrata izvaja najdlje do 22. ure (4. točka izreka).

3. Tožnik je zoper odločitev tožene stranke vložil tožbo v upravnem sporu. Sodišču primarno predlaga, naj izpodbijano odločbo izreče za nično, kar utemeljuje s tem, da izpodbijane odločbe ni mogoče izvršiti. Izpodbijana odločba je bila izdana v letu 2019, nanaša pa se na obratovalni čas v letu 2017 in je zato objektivno ni mogoče izvršiti. Podrejeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi iz vseh ostalih tožbenih razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Toženi stranki očita, da bi morala v ponovljenem postopku prijavo obratovalnega časa gostinca zavreči, saj se ta nanaša na obratovalni čas za leto 2017, o vlogi pa je odločala šele v letu 2019. Izrek odločbe in obrazložitev sta med sabo v nasprotju, saj tožena stranka navaja, da je tožnikova pritožba utemeljena, iz izreka pa izhaja ravno nasprotno. Tožniku ni bila dana možnost sodelovanja v ponovljenem postopku, v katerem je tožena stranka sprejela vnaprejšnjo dokazno oceno, tožniku pa ni bila dana možnost, da bi dokazoval zanj ugodna dejstva. Dokazi niso bili izvedeni neposredno, kršeno je bilo načelo materialne resnice, obrazložitev pa je sama s sabo kontradiktorna in je ni mogoče preizkusiti. Tožnik še navaja, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, in sicer določbe Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) ter na njegovi podlagi izdane podzakonske akte glede dovoljenega hrupa v okolju.

4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi ter strnjeno povzela vsebino obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik se je na ta odgovor odzval v pripravljalni vlogi z dne 25. 11. 2019, v kateri je vztrajal pri tožbi in razlogih zanjo.

5. Ker je z izpodbijano odločbo tožena stranka gostincu A. d.o.o., ... potrdila prijavo rednega obratovalnega časa za lokal Gostilna ... za leto 2017 in izdala soglasje za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času v tem letu, je sodišče tožnika z dopisom z dne 9. 6. 2021 pozvalo, naj sporoči ali še vedno vztraja pri vloženi izpodbojni tožbi. Pojasnilo mu je, da si svojega pravnega položaja s tako tožbo ne more izboljšati, pa četudi bi bilo tožbi ugodeno in bi bila izpodbijana odločba odpravljena, saj se določitev obratovalnega časa nanaša izključno na leto 2017. Pojasnilo mu je tudi, da je namen izpodbojne tožbe preprečiti poseg v pravni položaj tožnika, v konkretnem primeru pa je učinek izpodbijane odločbe prenehal veljati z iztekom leta 2017 in bi bila zato dopustna le še tožba na ugotovitev, da je bilo z izpodbijanim aktom poseženo v njegove pravice in pravne koristi. Tožnika je zato pozvalo, naj v primeru, kolikor pri izpodbojni tožbi vztraja, utemelji svoj pravni interes za nadaljevanje postopka pri tako vloženi tožbi.

6. Tožnik se je na poziv sodišča odzval z vlogo z dne 16. 8. 2021. Navedel je, da vztraja pri vloženi izpodbojni tožbi, četudi s tožbo zahteva odpravo odločbe, ki ureja obratovalni čas za leto 2017. Še vedno ima pravni interes za uspeh v postopku, in sicer je ta v povračilu nastalih mu pravdnih stroškov in v nadaljnjem odškodninskem postopku, v katerem bo s sodbo, ki bo izdana v predmetnem postopku, izkazoval element protipravnosti kot enega od elementov odškodninskega delikta. K vloženi tožbi dodaja zahtevek na ugotovitev, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v njegove pravice in pravne koristi, kar utemeljuje z vsemi že podanimi trditvami in dokaznimi predlogi.

7. Sodišče je tožbo zavrglo.

8. Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora zato ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Kadar si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, tudi ni pravovarstvene potrebe za odločanje v upravnem sporu. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

9. Tožnik je tožbo v upravnem sporu vložil zoper izpodbijano odločbo, s katero je tožena stranka gostincu potrdila prijavo rednega obratovalnega časa v letu 2017 in mu izdala soglasje za obratovanje lokala v podaljšanem obratovalnem času do konca tega leta. Tožnik je tožbo vložil kot izpodbojno tožbo, torej je zahteval odpravo izpodbijane odločbe (1. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), in sicer je primarno predlagal, naj se ta izpodbijana odločba izreče za nično (4. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), podrejeno pa, da se odpravi iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. do 3. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

10. Sodišče ugotavlja, da si tožnik z izpodbojno tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Z izpodbijano odločbo je bil gostincu potrjen redni obratovalni čas in dano soglasje k podaljšanem obratovalnem času gostinskega lokala v letu 2017. To pomeni, da taka odločba od izteka leta 2017 dalje ni imela več nobenih pravnih učinkov, s prenehanjem pravnih učinkov izpodbijane odločbe pa je prenehala tudi potreba za sodno varstvo v upravnem sporu (prim., sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 259/2010 z dne 29. 9. 2010). Takega zaključka zato ne more spremeniti dejstvo, da je bila odločitev tožene stranke, ki je urejala obratovalni čas gostinskega lokala za leto 2017, sprejela šele v letu 2019. Iz izpodbijanega akta tudi ne izhaja nobena obveznost tožnika ali obveznost drugih oseb (npr. gostinca), pač pa gre le za potrditev in soglasje k obratovalnemu času, katerih učinek pa se je nanašal izključno le na način poslovanja lokala v letu 2017 in so ti pravni učinki z iztekom tega leta tudi prenehali. Tožnik si torej z izpodbojno tožbo, ko predlaga, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, s tem pa tudi nima pravnega interesa za vodenje tega postopka.

11. Tožnik svoj pravni interes za vztrajanje pri izpodbojni tožbi utemeljuje z navedbo, da ima ta interes v povračilu nastalih mu pravdnih stroškov ter v nadaljnjem odškodninskem postopku, v katerem bi s sodbo, izdano v postopku upravnega spora, izkazoval element protipravnosti kot enega od elementov odškodninskega delikta. Sodišče meni, da tožnik s sklicevanjem na odškodninski zahtevek in s tem povezane pravdne stroške (tožnik namreč ni pojasnil, za kakšne pravdne stroške naj bi šlo, zato gre sklepati, da gre za stroške povezane z uveljavljanjem odškodninskega zahtevka) ne more izkazovati pravnega interesa za izpodbojno tožbo v tem upravnemu sporu, saj morebitna ugoditev tožbi zanj ne bo pomenila izboljšanja pravnega položaja. Tožnik zgolj z željo po odpravi izpodbijanega akta v upravnem sporu za potrebe morebitnega dokazovanja v potencialnem bodočem sodnem (pravdnem) ali drugem nesodnem postopku uveljavljanja odškodninskega zahtevka, pravnega interesa za izpodbojno tožbo ne izkazuje (prim., sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, 15. točka obrazložitve).

12. Tožnik je v vlogi z dne 16. 8. 2021 svoj tožbenimi zahtevek modificiral tako, da je k že postavljenemu zahtevku dodal še zahtevek na ugotovitev, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v njegove pravice in pravne koristi, kar utemeljuje z vsemi tožbenimi ugovori ter dokaznimi predlogi v tožbi. Po presoji sodišča je v kontekstu z drugimi tožbenimi navedbami mogoče razumeti, da tožnik s tako razširjenim tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim naj bi bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi, torej da uveljavlja tožbeni zahtevek po 2. alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1. Sodišče meni, da tako postavljeni zahtevek tožnika ni konkretiziran niti pravni interes za tako ugotovitveno tožbo ni utemeljen in izkazan. Tožnik sodišču zgolj predlaga, naj ugotovi, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v njegove pravice in pravne koristi, ne da bi pojasnil v katere njegove pravice in pravne koristi je bilo poseženo in na kakšen način je ta odločba posegla v njegove pravice in pravne koristi. Prav tako ni pojasnil, kakšen je njegov pravni interes za vložitev takega zahtevka. Pravni interes za ugotovitveno tožbo je sicer lahko enak pravnemu interesu za izpodbojno tožbo, vendar pa to ni nujno in mora zato tožnik v primeru postavitve tožbenega zahtevka na ugotovitev nezakonitosti akta utemeljiti tudi pravni interes za tako ugotovitveno tožbo, če želi, da je o njej vsebinsko odločeno. Če je s strani tožnika v tožbi postavljen tudi ugotovitveni zahtevek, vendar pa je obrazložen samo interes za izpodbojno tožbo, kot to velja v obravnavanem primeru (oziroma tožnik celo izrecno zapiše, da tak svoj zahtevek utemeljuje z istimi dejstvi in dokazi kot izpodbojni tožbeni zahtevek), se obstoj tega interesa presoja v okviru navedb o pravnem interesu za izpodbojno tožbo (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, 23. točka obrazložitve). Ker tožnik nima pravnega interesa za izpodbojno tožbo, kot je pojasnjeno v predhodnih točkah te obrazložitve, pravnega interesa za ugotovitveno tožbo pa ni utemeljil z drugimi razlogi, sodišče ugotavlja, da tožnik tudi za ugotovitveno tožbo pravnega interesa ne izkazuje.

13. Skladno z zaključkom, da tožnik nima pravnega interesa za odločitev v zadevi, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K točki II izreka:

14. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25.člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.