Jedro

Prizadeta oseba v upravnem sporu (16. člen ZUS-1) ne more biti oseba, ki je vložila tožbo, saj se že po naravi stvari drugače kot tožnik zavzema za ohranitev izpodbijane odločbe.

Glede na posebno ureditev upravičenih vlagateljev tožbe v ZUS-1 za njeno vložitev ne zadostuje zatrjevanje posebnega pravnega interesa v smislu, da bi morebiti spremenjena ali odpravljena davčna odločba lahko imela vpliv na kazenski postopek, ki teče zoper pritožnika, saj naj bi s tem odpadla podlaga, na kateri je grajena kazenska obtožba. Tožnik je namreč le oseba iz prvega odstavka 17. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot prepozno zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana št. 462-02-10237/2005 06 0803-33 z dne 6. 6. 2006, potrjeno z odločbo Ministrstva za finance DT 499-14-152/2006-7 z dne 7. 4. 2009. Prvostopenjski upravni organ je z omenjeno odločbo, izdano v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davkov in prispevkov od plač in drugih prejemkov ter davka od dobička pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2004 zavezancu A., d. o. o., odmeril in naložil v plačilo razliko premalo plačanih davkov in prispevkov ter pripadajoče obresti v tam navedeni višini.

2. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo: da je naslovnica izpodbijane odločbe družba A., d. o. o.; da je bil tožnik njen družbenik in da je kot direktor vložil pritožbo zoper odločbo; da je bil s sklepom z dne 26. 5. 2008 zoper družbo začet stečajni postopek; da je bila za stečajno upraviteljico imenovana B. B.; da ji je bila odločba upravnega organa druge stopnje vročena 14. 4. 2009; da je bila družba izbrisana iz sodnega registra 10. 9. 2010. Zaradi pravnih posledic začetka stečajnega postopka je bila po presoji sodišča drugostopenjska odločba pravilno vročena stečajni upraviteljici (prvi in drugi odstavek 245. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju). Ker tožba v upravnem sporu ni bila vložena, je postala odločba davčnega organa dokončna in pravnomočna, tožnikova tožba, vložena 14. 1. 2016, pa prepozna (28. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in jo je bilo treba zavreči (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Na to ne vplivajo tožnikove navedbe, da je drugostopenjsko odločbo prejel 18. 12. 2015, ko mu je bil omogočen vpogled v upravni spis, brezpredmetno pa je tudi sklicevanje na pravni interes.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo. Navaja, da naj bi sodišče prve stopnje spregledalo, da je vložil tožbo kot prizadeta oseba s položajem stranke iz 16. člena ZUS-1, o čemer prvostopenjski sklep nima razlogov in ga zato ni mogoče preizkusiti. Za tožbo ima pravni interes, ker zoper njega teče kazenski postopek zaradi domnevnega kaznivega dejanja lažnega stečaja, temeljni očitek tožilstva pa je, da naj bi se s svojimi ravnanji izognil plačilu obveznosti iz naslova navedene davčne odločbe. Če bi torej sporno odločbo izpodbil, bi s tem odpadel temelj, na katerem je grajena obtožba. Poudarja še, da ga stečajna upraviteljica z odločbo ni nikdar seznanila, niti je ni izpodbijala v upravnem sporu, sam pa je to možnost pridobil šele z vpogledom v upravni spis 18. 12. 2015, ko se je seznanil z odločbo. Nepriznanje aktivne legitimacije pomeni poseg v pravico do sodnega varstva. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče se strinja z izpodbijano odločitvijo in razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo presojo o prepozni tožbi, vloženi po poteku 30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Sodišče prve stopnje se je pri tem opredelilo do vseh okoliščin, relevantnih za sprejeto odločitev (glede vročitve drugostopenjske odločbe stečajni upraviteljici in ne tožniku kot dotedanjemu direktorju družbe, o datumu vročitve, tožnikovem pravnem interesu), zato je neutemeljeno pritožbeno stališče, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.

6. Pritožnik nepravilno izpostavlja, da naj bi tožbo vložil kot prizadeta oseba s položajem stranke iz 16. člena ZUS-1. 7. Navedeni člen določa, da je stranka v upravnem sporu poleg tožnika in toženca še prizadeta oseba s položajem stranke, če tako določa zakon. ZUS-1 kot tako opredeljuje osebo, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, pa ne gre za osebo, ki na podlagi predpisa, ki ureja postopek izdaje upravnega akta, ne bi mogla biti stranski udeleženec v upravnem postopku (prvi odstavek 19. člena). Iz navedenih določb izhaja, da prizadeta oseba v upravnem sporu ni, niti ne more biti oseba, ki je vložila tožbo, saj se že po naravi stvari drugače kot tožnik zavzema za ohranitev izpodbijane odločbe. Pritožnik se zato neutemeljeno sklicuje na procesno vlogo, ki mu ne pripada. Za odgovor na vprašanje njegove aktivne legitimacije je namreč bistvena opredelitev, da je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena ZUS-1). Gre torej za osebo, ki se je na navedeni način udeleževala upravnega postopka. Če se ga ni, po tem zakonu ne more biti stranka. V takem primeru sodišče tožbo zavrže (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

8. Da bi imel v upravnem postopku položaj stranke ali stranskega udeleženca (v smislu 43. člena ZUP(1) ) oz. da mu je davčni organ tak položaj priznal, pritožnik ne trdi. Nasprotno, sam pravi (enako izhaja že iz tožbe), da se je z odločbo seznanil šele z vpogledom v upravni spis 18. 12. 2015 (torej po zaključku upravnega postopka) in da mu pred tem ni bilo omogočeno izpodbijanje odločbe davčnega organa. To pa po presoji Vrhovnega sodišča ne daje podlage za sklep, da se je upravnega postopka udeleževal ne le kot zakoniti zastopnik stranke (zavezanke družbe A.), ampak tudi kot fizična oseba, ki ji je davčni organ priznal pravico do udeležbe na podlagi presoje, da bi odločitev v davčnem postopku lahko posegla v njene pravne koristi.

9. Glede na omenjeno posebno ureditev upravičenih vlagateljev tožbe po ZUS-1 za vložitev tožbe v upravnem sporu torej ne zadostuje zatrjevanje posebnega pravnega interesa v smislu, da bi morebiti spremenjena ali odpravljena davčna odločba lahko imela vpliv na kazenski postopek, ki teče zoper pritožnika. Za odločitev o pritožbi so tovrstne navedbe nepomembne, prav tako trditve, da pritožniku do vložitve te tožbe ni bilo omogočeno izpodbijanje odločbe davčnega organa, da ga stečajna upraviteljica o njej ni seznanila in da sama odločbe ni izpodbijala v upravnem sporu. Zakaj naj bi izpodbijani sklep posegal v pravico do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave RS), v pritožbi ni pojasnjeno. Očitno pa ne gre za primer, na katerega se nanaša prvi odstavek 157. člena Ustave, po katerem odloča pristojno sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, /.../ odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. Izpodbijana davčna odločba se namreč nanaša na obveznosti družbe A. in ne pritožnika.

10. Po povedanem in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1). Pritožnik je zato dolžan sam trpeti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) V skladu s prvim odstavkom tega člena ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec).