Jedro

Pravica do povračila škode je v razmerju do postopkov, ki naj zagotovijo ustavnost in zakonitost delovanja nosilcev oblasti, sekundarna. Vse dokler druga pravna sredstva (v konkretnem primeru ustavna pritožba) niso izčrpana (in ob zaključku sojenja v tej zadevi niso bila), je o protipravnosti sodniškega ravnanja ter s tem povezani škodi preuranjeno govoriti. Pritožbeno sodišče zato soglaša s tem, da v konkretnem primeru predpostavke odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave niso podane.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki 382,50 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka plačati tožnici 13.437,35 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2019 dalje do plačila in znesek 711,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2020 dalje do plačila, ter tožnici povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Glede na navedeno je tožnici naložilo, da toženki povrne 649,84 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2.Zoper to odločitev se pritožuje tožnica po pooblaščencu. Navaja, da je 9. 2. 2024 prejela sklep Ustavnega sodišča z dne 6. 2. 2024, s katerim je bilo odločeno, da se njena ustavna pritožba ne sprejme. S tem je po njenem mnenju padla odločitev, utemeljitev in obrazložitev izpodbijane sodbe. Poleg tega se je sodišče prve stopnje izognilo vsebinskemu odločanju v tej zadevi. Ni presojalo, ali so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženke. Razlogi, ki jih sicer navaja (da naj bi bila tožba vložena prezgodaj oziroma da škoda tožnici še ni nastala), so procesne narave. Smatra, da obstoji tako škoda, kot vzročna zveza in krivda, ne glede na postopek, ki je bil v teku pred Ustavnim sodiščem. Ne strinja se s tem, da škoda še ni nastala. Izredna pravna sredstva oziroma postopek pred Ustavnim sodiščem z nastalo škodo niso v vzročni zvezi. Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Očitno je, da sodišče prve stopnje tožnici ne nudi pravnega varstva.

3.Toženka je na pritožbo odgovorila. Podanim navedbam je nasprotovala ter pritrjevala odločitvi sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, to pa za pritožbo ni sporno, je tožnica zatrjevala, da so ji bile v drugem sodnem postopku, ki je tekel na več stopnjah, kršene ustavne pravice in povzročena škoda. Tako zoper sklep Vrhovnega sodišča II Ips 218/2017 iz marca 2018, s katerim sta bili razveljavljeni predhodni sodbi nižjih sodišč, kot zoper odločitve v ponovljenem sojenju, s katerimi je bil tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen (sodba Okrožnega sodišča v Kopru P 180/2018 iz februarja 2019 in sodba Višjega sodišča v Kopru I Cp 341/2019 iz septembra 2019) ter sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je bil predlog za dopustitev revizije zavrnjen (II DoR 590/2019 iz decembra 2020), je januarja 2021, torej še pred vložitvijo tožbe v tej zadevi, vložila ustavno pritožbo.

6.Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožnica za odpravo zatrjevanega neustavnega oziroma protipravnega položaja imela na voljo postopek z ustavno pritožbo, ki ga je tudi izkoristila in v katerem je uveljavljala enake kršitve kot v tej odškodninski pravdi. V času izdaje izpodbijane sodbe (27. 12. 2023) Ustavno sodišče o njeni ustavni pritožbi še ni odločilo. Tudi to za pritožbo ni sporno. To, da je po izdaji izpodbijane sodbe Ustavno sodišče izdalo sklep o delnem zavrženju in delnem nesprejemu ustavne pritožbe (sklep z dne 6. 2. 2024), ni relevantno. Sodišče namreč odloča po stanju zadeve ob zaključku glavne obravnave, kar pomeni, da izda sodbo glede na takratno dejansko stanje. Kasneje nastalih dejstev ni moglo obravnavati in jih niti v pritožbenem postopku ni dopustno uveljavljati.

7.V tej sodbi je pravilno navedeno, da je odškodninsko varstvo skrajno sredstvo in pride v poštev, ko posameznik nima druge možnosti za zagotovitev ustavnosti in zakonitosti svojega položaja. Pravica do povračila škode je v razmerju do postopkov, ki naj zagotovijo ustavnost in zakonitost delovanja nosilcev oblasti, sekundarna. Vse dokler druga pravna sredstva (v konkretnem primeru ustavna pritožba) niso izčrpana (in ob zaključku sojenja v tej zadevi tudi niso bila), je o protipravnosti sodniškega ravnanja ter s tem povezani škodi preuranjeno govoriti. Pritožbeno sodišče zato soglaša s tem, da v konkretnem primeru predpostavke odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave niso bile podane. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek obrazloženo in materialno pravno pravilno zavrnilo. Drugačnemu pravnemu naziranju in drugim očitkom, ki jih tožnica podaja v pritožbi, pritožbeno sodišče ne sledi.

8.Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo niti kršitev, na katere v obsegu iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora toženki povrniti njene pritožbene stroške v višini 382,50 EUR. Ta znesek predstavlja nagrado za odgovor na pritožbo v višini 625 točk Odvetniške tarife ali 375,00 EUR (1. točka tarifne št. 22 Odvetniške tarife) in 7,50 EUR pavšala za materialne stroške (11. člen Odvetniške tarife).

-------------------------------

1Prim. J. Zobec, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 228 in VSL Sodba IV Cp 1768/2021.