Jedro

Sodišče prve stopnje je nepravilno in nezakonito ugodilo tožbi dveh tožečih strank in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke, ki je zavrnila njuno prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker sta se pri podaji prošenj zlagala, da nista zaprosila za azil v drugih državah (Nemčiji, Norveški, Švedski) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Za to sodišče prve stopnje ni imelo podlage v 2. odstavku 35. člena ZAzil, kot tudi ne v določbi 2. točke 1. odstavka 144. člena ZUP, po kateri, če se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ (tožena stranka v razmerju do centralne enote EURODAC), in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožečih strank in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 29.12.2005, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka, po predhodni združitvi postopka, zavrnila prošnji prve tožnice in drugega tožnika kot očitno neutemeljeni na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil in določila, da morata tožeči stranki kot prosilca za azil zapustiti Republiko Slovenijo v roku enega dne od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeči stranki v tožbi sicer neargumentirano trdita, da predhodno nista v nobeni državi zaprosila za azil in predlagata, da sodišče prve stopnje v postopek pritegne izvedenca. Le-to po mnenju sodišča prve stopnje ni zadosti za utemeljitev, da bi ta procesna napaka lahko vplivala na zakonitost in pravilnost postopka, ker velja domneva, da je baza EURODAC verodostojna. Vendar pa iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da so priloženi trije obrazci EURODAC, od tega eden v fotokopiji in neidentificiran, za drugega tožnika iz drugega lista ne izhaja, da bi tožnik predhodno kje zaprosil za azil, ampak to izhaja le za prvo tožnico, pri čemer bi moralo iz drugega identifikacijskega lista za prvo tožnico nedvoumno izhajati, da gre za identiteto prve tožnice. To je po mnenju sodišča prve stopnje zadosten razlog za presojo, da bi navedena procesna napaka lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve tožene stranke. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje v presoji upoštevalo tudi odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi, Up-968/2005 z dne 24.11.2005, v kateri je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo, če tožena stranka v azilni zadevi ne odloča le na podlagi navedb v prošnji za azil, ampak preveri politično situacijo na določenem območju, da bi presodila objektivno situacijo v izvorni državi, mora prosilec za azil v upravnem postopku imeti možnost, da se pred izdajo odločbe o teh dejstvih izjavi (zaradi varstva določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije). Ta procesni standard je po mnenju sodišče prve stopnje relevanten tudi v obravnavanem primeru. Zato sodišče prve stopnje zaradi učinkovitosti vodenja azilnih postopkov pripominja, da v takih primerih, ko prosilec ob podaji prošnje zatrdi, da ni še nikjer zaprosil za azil, tožena stranka pa preko EURODAC baze ugotovi nasprotno, da se mora pred izdajo odločbe s tem dejstvom soočiti, ker gre za ugotavljanje dejstva v zvezi z zlorabo postopka (36. člen ZAzil) in s tem v zvezi z oceno verodostojnosti prosilca za azil (1. člen ZAzil).

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja svoje navedbe v odgovoru na tožbo in še dodaja: Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so v upravnih spisih res prisotni trije obrazci, in sicer obrazec za odvzem prstnih odtisov za prvo tožnico s povaljanimi odtisi, z zraven pripetim obrazcem: "EURODAC SEARCH RESULT", iz katerega so razvidni kraji in države, v katerih je prva tožnica že zaprosila za azil. Drugi je obrazec za odvzem prstnih odtisov za drugega tožnika s povaljanimi odtisi, z zraven pripetim obrazcem: "EURODAC SEARCH RESULT", CASE, iz katerega je razvidno, da je prišlo do napake 521. Tretji je standardizirani obrazec iz Priloge II Izvedbene uredbe - EURODAC - Finger print Form Reference Number, z zraven pripetim obrazcem: "EURODAC SEARCH RESULT", iz katerega so razvidni kraji in države, v katerih je drugi tožnik že zaprosil za azil. To so, tako kot pri prvi tožnici, 13.1.2004 v Nemčiji (Z.), dne 11.7.2004 na Norveškem (O.), dne 24.7.2004 na Švedskem (G.) in nato dne 1.12.2004 ponovno na Švedskem (N.). Pojasnjuje, da tretji obrazec ni fotokopija, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, ampak je izpis iz tiskalnika. Izvirnik kot tak ne obstaja. Sodišče prve stopnje je verjetno menilo, da gre za fotokopijo, ker zraven ni bilo pripetega obrazca za odvzem prstnih odtisov s povaljanimi odtisi, na katerem je navedeno tudi ime prosilca. Od septembra leta 2005 je začela uporabljati nov pripomoček za odvzem prstnih odtisov - optični čitalnik prstnih odtisov. Prej je ob vložitvi prošnje za azil uradna oseba prstne odtise prosilca za azil odvzela na standarden način tako, da je prstne odtise fizično vtisnila na kartonček, ki je pravzaprav obrazec za odvzem prstnih odtisov. Obrazec je potem opremila z imenom in priimkom prosilca, CR številko, izvorno državo, narodnostjo, datumom rojstva prosilca za azil ter ga poslala na Dublinski oddelek Sektorja za azil (v nadaljevanju: Dublinski oddelek), kjer so ga potem skenirali in elektronsko prestavili v standardizirani obrazec iz Priloge II Izvedbene uredbe - EURODAC Fingerprint Form. Odkar uporablja optični čitalnik prstnih odtisov, se prstni odtisi ne odtisnejo več fizično na kartonček, ampak se na D. oddelek pošljejo v elektronski obliki preko elektronske pošte, in sicer že v standardiziranem obrazcu iz Priloge II Izvedbene uredbe - EURODAC Fingerprint Form, vendar je namesto sklicne številke navedeno le SI1 (Slovenija, prosilec za azil) ter priimek in ime prosilca (priloga 1). D. oddelek potem izbriše ime in priimek prosilca za azil in to nadomesti s številko, ki je vrstna številka v programu D. oddelka, v katerega se vpisujejo priimek in ime prosilca za azil ter CR prosilca. V skladu s 5. členom Uredbe Sveta (ES) št. 2725/2000 z dne 11.12.2000 o vzpostavitvi sistema "EORUDAC" za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Dublinske konvencije (Uradni list ES, L 316/1 z dne 15.12.2000, Uradni slovenski prevod - posebna izdaja Uradnega lista ES leta 2004, v nadaljevanju: Uredba) se zaradi varovanja tajnosti v centralno enoto ne pošiljajo imena in priimki prosilcev za azil, zato tudi EURODAC Fingerprint Form ne sme vsebovati imena in priimka prosilca za azil, ampak se identifikacija opravi izključno na podlagi sklicne številke. Ker so bili prstni odtisi drugega tožnika odvzeti z optičnim čitalnikom za prstne odtise, v upravne spise ni vložen kartonček s prstnimi odtisi drugega tožnika, ampak je za njegovo drugo poizvedbo v centralni enoti na voljo le EURODAC Fingerprint Form s sklicno številko SI11469, za katerega je sodišče prve stopnje menilo, da je le fotokopija. Tudi prej se v centralno enoto niso pošiljali podatki s kartončka, ampak so se prstni odtisi skenirali in prenesli v EURODAC Fingerprint Form brez imena in priimka, le s sklicno številko (priloga 2). Glede na to, da se v skladu s 3. odstavkom 2. člena Izvedbene uredbe le preko sklicne številke lahko ugotovi, za katerega prosilca za azil gre, prilaga tudi izpiske iz programa D. oddelka, kjer je naveden del sklicne številke (brez SI in 1), CR prosilca, ime in priimek prosilca, datum posredovanja podatkov centralni enoti ter odgovor. Iz teh izpiskov je razvidna povezava med sklicno številko na E URODAC Fingerprint Form in imenom in priimkom prosilca za azil (priloga 3). Opozarja, da, če v centralni enoti najde podatke o tem, da je prosilec za azil že zaprosil za azil v drugih državah članicah, čeprav je pri podaji prošnje za azil zatrdil, da še nikjer ni zaprosil za azil, po njenem mnenju to ni dejstvo, s katerim bi ga bilo treba seznanjati, saj je to dokaz, da se je prosilec za azil pri podaji prošnje zlagal. Oporekanje verodostojnosti "EURODACA" bi bil po njenem mnenju edinstven primer v sodni praksi Evropske Unije, saj "EURODAC" temelji na Uredbi, ki velja neposredno na celotnem ozemlju Evropske Unije, torej tudi v Republiki Sloveniji. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbo tožečih strank zavrne.

Tožeči stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi po presoji pritožbenega sodišča ni pravilna in ni zakonita.

Na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnika v tožbi sicer neargumentirano trdita, da predhodno nista v nobeni državi zaprosila za azil in predlagata, da sodišče prve stopnje v postopek pritegne izvedenca, je sodišče prve stopnje neutemeljeno obrazložilo, saj za to ni imelo pravne podlage, da v primerih, ko prosilec za azil ob podaji prošnje zatrdi, da ni še nikjer zaprosil za azil, tožena stranka pa preko EURODAC baze ugotovi nasprotno, ga mora pred izdajo odločbe s tem dejstvom soočiti, ker gre po mnenju sodišča prve stopnje za ugotavljanje dejstva v zvezi z zlorabo postopka (36. člen ZAzil) in s tem v zvezi z oceno verodostojnosti tožnika (1. člen ZAzil).

Tožena stranka je v zvezi z navedenim pravilno navedla, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je iz navedene centralne enote EURODAC dne 10.8.2005 prejela odgovor, in sicer, da je prva tožnica pod sklicno številko SI11470 že zaprosila za azil dne 13.1.2004 v Nemčiji (Z.), dne 11.7.2004 na Norveškem (O.), dne 24.7.2004 na Švedskem (G.) in nato dne 1.12.2004 ponovno na Švedskem (N.). Iz navedene centralne enote je tožena stranka dne 29.12.2005 prejela odgovor, in sicer, da je drugi tožnik pod sklicno številko SI11469 že zaprosil za azil v istih krajih in v istih državah (Nemčiji, na Norveškem in dvakrat na Švedskem) tako, kot je to zaprosila prva tožnica.

Po presoji pritožbenega sodišča je zato pravilno opozorilo tožene stranke, tako v odgovoru na tožbo, kot tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da, če v navedeni centralni enoti tožena stranka najde podatke o tem, da je prosilec za azil že zaprosil za azil v drugih državah članicah, čeprav je pri podaji prošnje za azil zatrdil, da še nikjer ni zaprosil za azil, to ni dejstvo, s katerim bi ga bilo treba seznanjati, saj je to dokaz, da se je prosilec za azil pri podaji prošnje za azil zlagal. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje nepravilno in nezakonito ugodilo tožbi tožečih strank in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Za to sodišče prve stopnje ni imelo podlage v 2. odstavku 35. člena ZAzil, kot tudi ne v določbi 2. točke 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po kateri, če se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ (tožena stranka v razmerju do navedene centralne enote EURODAC), in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka v svoji izpodbijani odločbi dala pravilno obrazložitev, ki jo je utemeljeno oprla na določbi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 4. alineo 36. člena ZAzil. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je prikritje, da je prosilec že pred podajo vloge za azil v Sloveniji vložil vlogo za azil v drugi državi, eden izmed razlogov, ki se štejejo za zavajanje oziroma zlorabo postopka. S tem so tudi po mnenju pritožbenega sodišča, kot to navaja tožena stranka, podani razlogi za zavrnitev prošenj za azil prve tožnice in drugega tožnika kot očitno neutemeljenih. V zvezi s tem je tudi pravilno stališče tožene stranke, da zaradi navedenih razlogov ni neposredno ugotavljala pogojev za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil, pač pa le obstoj razlogov očitne neutemeljenosti, ki so v tem zakonu taksativno našteti.

Ker je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev, ki izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih, nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, izpodbijana sodba pa se opira na ta dejstva, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke ter na podlagi 2. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbo tožečih strank zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS in s tem potrdilo izpodbijano odločbo tožene stranke.