Jedro

Ker obtoženci niso bili obravnavani kot sostorilci kaznivega dejanja, temveč so bili obtoženi in nato obsojeni, da je vsak od njih storil nadaljevano kaznivo dejanje, je neutemeljeno stališče, da je s tem, ko je senat odločal o ugovoru zoper obtožnico, ki ga je vložil zagovornik enega od obtožencev, pretrgano zastaranje kazenskega pregona tudi glede ostalih dveh obtoženk.

Ker odločitev sodišča o ugovoru zoper obtožnico predstavlja procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja, saj pred pravnomočnostjo obtožnice ni mogoče razpisati glavne obravnave zoper obtoženca, se s tem pretrga zastaranje kazenskega pregona.

Zagovor soobtoženk je le eden izmed dokazov, na katerih temelji sodba in je - kot tudi ostali dokazi - predmet proste presoje, na katerega se sodišče, če je bilo zaslišanje soobtoženk opravljeno v skladu s procesnimi določbami, lahko opre.

Izrek

I. Zahtevama zagovornikov obsojenih T.B. in V.S. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Kopru z dne 10.3.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 30.9.1998 spremeni tako, da se zoper obsojenki na podlagi 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrne obtožba, da sta si T.B. kot obračunski referent in V.S. kot izmenovodja trgovine TP J., Poslovalnica v K., protipravno prilastili denar, ki jima je bil zaupan v zvezi z njunim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti, in sicer, da si je T.B.:

1. dne 30.5.1991 prilastila dnevni iztržek blagajne, za katero je tega dne delala V.S., v višini 8.544,30 din;

2. dne 28.8.1991 prilastila dnevni iztržek blagajne, kjer je tega dne delala V.S., v natančno neugotovljeni višini, vendar najmanj 4.077,00 din;

3. dne 19.9.1991 prilastila dnevni iztržek blagajne, kjer je tega dne delala V.S., v natančno neugotovljeni višini, vendar najmanj 3.269,60 din;

4. dne 14.10.1991 prilastila dnevni iztržek blagajne, kjer je tega dne delala V.S., v natančno neugotovljeni višini, vendar najmanj 4.043,00 din;

5. dne 16.10.1991 prilastila dnevni iztržek blagajne, kjer je tega dne delala V.S., v natančno neugotovljeni višini, vendar najmanj 3.510,00 din;

6. dne 26.10.1991 prilastila dnevni iztržek blagajne, kjer je tega dne delala K.T., in sicer v višini 73.024,40 SIT;

7. dne 30.10.1991 prilastila del dnevnega iztržka blagajne, kjer je tega dne delala V.S., in sicer znesek v višini 7.500,00 SIT;

8. dne 31.10.1991 prilastila del dnevnega iztržka blagajne, kjer je tega dne delala V.S., in sicer v višini 5.000,00 SIT, torej skupno 108.968,30 SIT.

da si je V.S.:

1. dne 21.6.1991 prilastila dnevni iztržek blagajne, kjer je tega dne delala sama, v višini 7.527,30 din;

2. dne 2.8.1991 prilastila dnevni iztržek blagajne, za katero je tega dne delala sama, in sicer v višini 11.660,69 din;

3. dne 5.9.1991 prilastila dnevni inkaso blagajne, za katero je tega dne delala V.V., in sicer v višini 24.289,40 din;4. dne 11.10.1991 prilastila dnevni inkaso blagajne, za katero je tega dne delala sama, in sicer v natančno neugotovljeni višini, vendar najmanj 18.296,00 din, torej skupno 61.773,39 SIT, in da sta s tem storili vsaka nadaljevano kaznivo dejanje poneverbe po 1. odstavku 245. člena KZ.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženih T.B. in V.S. ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov obremenjujejo proračun.

II.

Zahteva zagovornika obs. M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. M.M. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 150.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 10.3.1998 so bili M.M., T.B. in V.S. spoznani za krive, da so storili vsak po eno nadaljevano kaznivo dejanje poneverbe po 1. odstavku 245. člena KZ. Izrečene so jim bile pogojne obsodbe, v kateri so jim bile po 1. odstavku 245. člena KZ določene kazni, in sicer: obs. M.M. kazen 10 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let, obs. T.B. kazen 8 mesecev zapora ter obs. V.S. 6 mesecev zapora, obema s preizkusno dobo 1 leta in 6 mesecev, ter s posebnim pogojem, da v roku 3 mesecev po pravnomočnosti sodbe vrnejo oškodovanemu podjetju J.K., trgovina in storitve d.d., prisojene premoženjskopravne zahtevke. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da so obsojenci dolžni plačati oškodovanemu podjetju premoženjskopravne zahtevke, in sicer obs. M.M. znesek 61.652,30 SIT, obs. T.B. znesek 108.968,30 SIT in obs. V.S. znesek 61.773,39 SIT, vsi z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.10.1991 dalje do plačila. Obsojena M.M. in V.S. sta bila obsojena tudi na povrnitev stroškov kazenskega postopka, medtem ko je bila obs. T.B. oproščena povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zahteve za varstvo zakonitosti so vložili zagovorniki obsojenih T.B., V.S. in M.M. Zagovornik obs. T.B. v uvodu zahteve za varstvo navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona po 3. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožbo zoper obsojenko zavrne oziroma jo razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev pritožbenemu sodišču. Zagovornik obs. V.S. navaja, da zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve zakona v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom. Trdi, da je kazenski pregon zoper obsojenko zastaral in predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obtožbo zoper obs. V.S. zavrne. Tudi zagovornik obs. M.M., ki je z vlogo z dne 4.2.1999 dopolnil zahtevo za varstvo zakonitosti, uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter druge kršitve določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obs. M.M. oprosti obtožbe, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevi zagovornikov obsojenih T.B. in V.S., ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obe zahtevi neutemeljeno uveljavljata kršitev kazenskega zakona, ker je odločanje o ugovoru obs. M.M. zoper obtožnico dne 19.5.1994 pretrgalo zastaranje tudi glede obsojenih T.B. in V.S., zoper kateri se kazenski postopek ni smel nadaljevati, dokler obtožnica ni v celoti postala pravnomočna. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik F.M., ki je podal odgovor na zahtevo zagovornika obs. M.M. za varstvo zakonitosti, meni, da zahteva ni utemeljena, ker je neutemeljeno njeno razlogovanje, da odločanje zunajobravnavnega senata o ugovoru zoper obtožnico, ne pretrga teka zastaralnega roka, saj je odločanje o ugovoru procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja. V delu, v katerem zahteva uveljavlja, da se je sodba oprla le na zagovore soobsojenk, pa po njegovem mnenju izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti predmet presoje pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti. Isto velja tudi glede zatrjevanj o neusklajenosti podatkov v obračunih in zvezkih, ki so jih vodile blagajničarke.

Zahtevi zagovornikov obsojenih T.B. in V.S. za varstvo zakonitosti sta utemeljeni.

Iz kazenskega spisa je razvidno, da je bila obtožnica zoper obtožence vložena dne 8.9.1992 in vročena obtoženima T.B. in V.S. dne 16.9.1992, obt. M.M. pa dne 18.9.1992. Ugovor zoper obtožnico je vložil dne 24.9.1992 le zagovornik obt. M.M., o ugovoru pa je senat odločil s sklepom z dne 19.5.1994 in ga kot neutemeljenega zavrnil. Sodišče prve stopnje je z odredbo z dne 14.1.1998 razpisalo glavno obravnavo za dne 17.2.1998, ki se je nadaljevala dne 10.3.1998, ko je bila izrečena sodba sodišča prve stopnje. Iz navedenega torej izhaja, da je od vročitve obtožnice obtožencem pa do odredbe za razpis glavne obravnave poteklo več kot 5 let. Prvostopenjsko, kakor tudi pritožbeno sodišče, sta sicer zavzeli stališče, da je bilo s tem, ko je senat dne 19.5.1994 odločal o ugovoru zoper obtožnico, ki jo je vložil zagovornik obt. M.M., pretrgano zastaranje kazenskega pregona tudi glede obtoženih T.B. in V.S. Vendar je tako stališče neutemeljeno in je zato potrebno pritrditi zagovornikoma obtoženih T.B. in V.S., da je glede teh dveh obtoženk zaradi poteka časa, torej zaradi poteka več kot 5 let od zadnjega procesnega dejanja za njun pregon, nastopilo relativno zastaranje kazenskega pregona, ker je bilo dne 19.5.1994, ko je bilo odločeno o ugovoru zoper obtožnico, ki ga je vložil zagovornik obt. M.M., pretrgano zastaranje kazenskega pregona le glede tega obtoženca, ne pa tudi glede obtoženih T.B. in V.S. Najprej je treba poudariti, da obtoženci niso bili obravnavani kot sostorilci kaznivega dejanja poneverbe po 1. odstavku 245. člena KZ, temveč so bili obtoženi in nato obsojeni, da je vsak od njih storil nadaljevano kaznivo dejanje. Za vsakega od njih je torej od dneva, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, ločeno tekel čas, ki ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Z odločitvijo senata, ki je dne 19.5.1994 odločil, da se ugovor zoper obtožnico, ki ga je vložil zagovornik obs. M.M., zavrne kot neutemeljen, torej ni bilo pretrgano zastaranje kazenskega pregona tudi glede obtoženih T.B. in V.S. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je od zadnjega procesnega dejanja zaradi pregona obtoženk zaradi kaznivih dejanj, in sicer od vročitve obtožnice obtoženkam dne 16.9.1992 pa do odredbe, s katero je bila dne 14.1.1998 razpisana glavna obravnava za dne 17.2.1998, minilo več kot 5 let, torej čas, po katerem je glede na predpisano kazen zapora do 5 let za kaznivo dejanje poneverbe po 1. odstavku 245. člena KZ in glede na določilo 4. točke 1. odstavka 111. člena KZ/94 prišlo do zastaranja kazenskega pregona. Zato je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevam zagovornikov obtoženih T.B. in V.S. za varstvo zakonitosti in je pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zoper ti dve obtoženki na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo.

Izrek o stroških kazenskega postopka v zvezi z zavrnilnim delom sodbe temelji na določilu 1. odstavka 96. člena ZKP.

Zahteva zagovornika obs. M.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču zagovornika obs. M.M. je nastopilo zastaranje kazenskega pregona tudi zoper tega obsojenca ter v zvezi s tem navaja, da je napačno stališče pritožbenega sodišča, da se tudi z odločitvijo sodišča o ugovoru zoper obtožnico pretrga zastaranje. Takemu stališču obsojenčevega zagovornika ni mogoče pritrditi. Tudi odločanje o ugovoru zoper obtožnico je procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja, saj pred pravnomočnostjo obtožnice ni mogoče razpisati glavne obravnave zoper obtoženca, katerega zagovornik je vložil ugovor zoper obtožnico. Nedvomno je odločanje o ugovoru zoper obtožnico aktivno procesno dejanje sodišča, ne pa le odredba predsednika senata za razpis glavne obravnave, kot to meni zagovornik, saj je pogoj za razpis glavne obravnave pravnomočnost obtožnice.

Tako kot že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zagovornik obs. M.M. v zahtevi za varstvo zakonitosti ponovno zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP zato, ker je obsojenec storitev kaznivega dejanja zanikal, sodišče pa se je pri odločanju oprlo na nedovoljen dokaz, in sicer na zagovor soobtoženih T.B. in V.S. Že v razlogih sodbe pritožbenega sodišča mu je bilo utemeljeno pojasnjeno, da je bil zagovor soobtoženk le eden izmed dokazov, na katerih temelji sodba, ter da je tudi zagovor soobtoženk - kot tudi ostali dokazi - predmet proste presoje, na katerega se sodišče, če je bilo zaslišanje soobtoženk opravljeno v skladu s procesnimi določbami, lahko opre. Tudi v zvezi z zatrjevano kršitvijo 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, češ da so glede vprašanja bonov, kot enega od plačilnih sredstev, razlogi prvostopenjske sodbe med seboj v nasprotju, je že pritožbeno sodišče zavzelo pravilno stališče, da taka bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, kar je podrobno tudi obrazložilo (stran 6 sodbe pritožbenega sodišča). Tudi ni mogoče pritrditi vložniku zahteve za varstvo zakonitosti, da je protispisna sodba sodišča druge stopnje glede trditve, da iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi obramba podala dokazni predlog po ponovnem pregledu inventurne dokumentacije, pri čemer navaja, da je sodišče prve stopnje izrecno zavrnilo ta dokaz in zavrnitev v sodbi v zadnjem odstavku na 23. strani tudi izrecno obrazložilo. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 10.3.1998 je razvidno, da potem, ko je bilo poleg ostalih listin prebrano tudi poročilo inventurne komisije, stranke niso podale nikakršnih dokaznih predlogov, netočna pa je tudi trditev, da je v prvostopenjski sodbi obrazložena zavrnitev takega dokaza. Z navedbo, da bi pregled dokumentacije z upoštevanjem vseh blagajn, ne le posamičnih, dejansko pokazal, kakšni so bili posamezni sporni dnevni inkasi celotne poslovalnice in kako je na to stanje vplivalo manipuliranje s posamezno blagajno ter da bi bilo potrebno pridobiti vsaj en konkreten dokaz, da si je obs. M.M. denar dejansko prilaščal, pa zagovornik obsojenca uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

V zahtevi zagovornika obs. M.M. za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zato in ker zagovornik obsojenca uveljavlja tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom v zvezi z obs. M.M., temelji na določilu 98.a člena v zverzi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.