Jedro

Glede na določbo 54. člena ZKme-1 mora biti s strani stranke predlagana sprememba obveznosti o pravici do sredstev odobrena. Brez predhodne odobritve organa se namreč namen in kvaliteta naložbe, ki je bila upoštevana v odločbi o pravici do sredstev, do vložitve zahtevka za izplačilo ne sme spreminjati. Stranka namreč ni omejena le z višino sredstev, ki so ji odobrena z odločbo o pravici do sredstev, temveč tudi z vsako postavko, ki jo je organ upošteval v odločbi o pravici do sredstev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo delno ugodil zahtevku tožnice za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 15. 1. 2014 v višini 26.511,05 EUR, del zahtevka v višini 3.518,52 EUR pa je zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je bila tožnici z odločbo o pravici do sredstev z dne 15. 1. 2014 odobrena vloga za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 30.802,46 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 311: diverzifikacija v nekmetijske dejavnosti za leto 2013 (Uradni list RS, št. 71/2013, v nadaljevanju Javni razpis). Dalje navaja, da je tožnica 13. 7. 2014 vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 30.029,57 EUR, vendar je organ na podlagi predložene dokumentacije ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje v celoti vseh pogojev oziroma kriterijev, določenih v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba) in Javnem razpisu, zato je zahtevku le delno ugodil. Organ je namreč po predračunu št. PR-00451-14 izdajatelja A. d.o.o., priloženem k prošnji za spremembo opreme v kuhinji z dne 11. 4. 2014, izločil stroške za opremo kuhinje (kavni mlinček, pomivalno korito, delovni pult, enoročna namizna baterija, kavni aparat), ki jo je tožnica nabavila, čeprav ji sprememba opreme v kuhinji s strani organa ni bila odobrena.

Tožnica odločbo izpodbija v delu, v katerem je bila njena vloga oziroma zahtevek zavrnjen. Meni, da izpolnjuje vse pogoje in da bi ji moral organ izplačati vsa denarna sredstva, ne pa le-ta zmanjšati za 5,47 % od celote odobrenih sredstev. S priloženimi računi je namreč izkazala nakup opreme, ki ji je bila odobrena v konkretnem primeru in prepričana je, da ni bilo potrebe za izločitev stroškov za opremo kuhinje, ker so le-ti del zaprošenih sredstev oziroma del odobrenih sredstev. Sodišču predlaga, da opravi ustno obravnavo, na kateri naj zasliši tožnico in izvede ostale predlagane dokaze ter tožbi ugodi in odločbo z dne 22. 10. 2014 odpravi v izpodbijanem delu, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe, da je tožnica upravičena do dodelitve nepovratnih sredstev v celotni višini v skladu z odločbo o pravici do sredstev, odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ utemeljeno zavrnil del tožničinega zahtevka za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 15. 1. 2014 na podlagi Javnega razpisa, in sicer za sofinanciranje iz ukrepa 311: diverzifikacija v nekmetijske dejavnosti za leto 2013, za naložbo: investicija v obnovo gostinskega objekta.

Sodišče ugotavlja, da je organ zavrnil zahtevek tožnice v delu, ki se nanaša na stroške za opremo kuhinje (kavni mlinček, pomivalno korito, delovni pult, enoročna namizna baterija in kavni aparat), nabava katere pa tožnici s strani organa predhodno ni bila odobrena. Navedena sporna oprema kuhinje namreč ni bila prijavljena v vlogi, ki jo je tožnica podala na predmetni Javni razpis in ki ji je bila z odločbo o pravici do sredstev z dne 15. 1. 2014 tudi odobrena. Iz upravnega spisa tudi izhaja, da je nato tožnica z vlogo z dne 9. 4. 2014 na organ naslovila zahtevek za spremembo predmeta investicije ter želeno spremembo tudi pojasnila in vlogi za spremembo priložila nove ponudbe oziroma predračune dobaviteljev. Dne 17. 7. 2014 pa je vložila zahtevek za izplačilo, ne da bi pred tem prejela odločitev organa v zvezi z njeno vlogo za spremembo predmeta investicije. Organ je namreč po obravnavi tožničinega zahtevka za spremembo predmeta investicije dne 22. 7. 2014, torej že po tem, ko je tožnica izvedla investicijo in tudi vložila zahtevek za izplačilo, tožnici odobril le del zaprošenih sprememb, v delu, ki se nanaša na kuhinjsko opremo, pa zahtevi za spremembo ni ugodil. Po določbi prvega odstavka 54. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) lahko stranka po izdaji odločbe o pravici do sredstev in pred potekom roka za izpolnitev obveznosti iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, vloži obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev. Če bi bile tudi s spremembo obveznosti izpolnjene vse zahteve iz predpisov in javnega razpisa ter dosežen namen, za katerega je bila stranki dodeljena pravica do sredstev, pristojni organ strankinemu zahtevku za spremembo ugodi. Po drugem odstavku te določbe pristojni organ v primeru iz prejšnjega odstavka izda odločbo, s katero odloči, da se spremeni obveznost. V primeru, da pristojni organ ugotovi, da ni dosežen namen iz prvega odstavka tega člena, z odločbo strankin zahtevek za spremembo obveznosti zavrne (tretji odstavek te določbe). Odločanje o zahtevkih za izplačilo pa določa 56. člen ZKme-1, ki v četrtem odstavku določa, da organ zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, z odločbo zavrne.

Glede na v prejšnji točki te sodbe citirano določbo 54. člena ZKme-1 mora biti torej s strani stranke predlagana sprememba obveznosti o pravici do sredstev odobrena. Brez predhodne odobritve organa se namreč namen in kvaliteta naložbe, ki je bila upoštevana v odločbi o pravici do sredstev, do vložitve zahtevka za izplačilo ne sme spreminjati. Stranka namreč ni omejena le z višino sredstev, ki so ji odobrena z odločbo o pravici do sredstev, temveč tudi z vsako postavko, ki jo je organ upošteval v odločbi o pravici do sredstev. Vendar pa v obravnavani zadevi tožnica ni počakala na odločitev organa o njenem zahtevku za spremembo z dne 9. 4. 2014, temveč je, kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, ki jim tožnica ne oporeka, investicijo izvedla v skladu z zaprošeno spremembo, čeprav ji le-ta ni bila odobrena in še pred odločitvijo organa o njenem zahtevku za spremembo investicije z dne 9. 4. 2014 tudi vložila zahtevek za izplačilo sredstev. To pa pomeni, da je organ ravnal pravilno, ko je tožničin zahtevek za izplačilo v delu, v katerem tožnici sprememba predmeta investicije ni bila odobrena, zavrnil in znižanje izračunal v skladu z določbo 30. člena Uredbe 65/2011/EU.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene. Sodišče je o zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, relevantno za odločitev, med strankama ni sporno. Zato je tudi zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnice, saj njegova izvedba na odločitev ne bi mogla vplivati.

Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem med drugim v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.