Jedro

Tožnik lastno nezmožnost, da dokaže svojo nedolžnost, pojasnjuje le z abstraktnim sklicevanjem na zahtevnost konkretnega postopka ter na svojo pravno laičnost. Z navedenimi ugovori pa ni uspel prepričati sodišča, da odločitev tožene stranke, glede na okoliščine, ki jih je ta ugotovila v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem ter njegovo osebnostjo, v povezavi tudi s procesnimi jamstvi, na katera mora paziti kazensko sodišče po uradni dolžnosti, ni pravilna. Iz tožbenih navedb izhaja prej nasprotno, da tožnik pozna svoje pravice, ki jih ima v kazenskem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenski zadevi pod opr. št. III K 49033/2012, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Mariboru. Svojo odločitev je oprla na določbo 24. člena ZBPP, ki določa objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V skladu z navedeno določbo se brezplačna pravna pomoč odobri, če zadeva ni očitno nerazumna in je pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj. V skladu z določbo tretjega odstavka 24. člena ZBPP pa se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je zahteva v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Tožena stranka je na podlagi vpogleda v kazenski spis ugotovila, da zoper tožnika teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ. V našem pravnem redu je pravica do obrambe s pomočjo zagovornika fakultativna ali obligatorna. Enako tudi določa Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ker obramba ni obvezna, je treba v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava gledati na interes pravičnosti, na ta pojem pa se na abstraktni ravni opira tudi tretji odstavek 24. člena ZBPP. V okviru navedenega je zato treba upoštevati osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno in dejansko zapletenih vprašanj ter druge okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec strokovno obrambo z zagovornikom. V zvezi z navedenim je tožena stranka ugotovila, da je za kaznivo dejanje, katerega je obtožen tožnik, zagrožena kazen zapora do treh let. Teža kaznivega dejanja torej ni taka, da bi že po sami višini zagrožene kazni upravičevala postavitev zagovornika. Upoštevaje težo kaznivega dejanja ter predloge tožilstva glede dokazov (zaslišanje oškodovanke in dveh prič) po oceni tožene stranke ne gre za pravno in dejansko tako zapleten postopek, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se prosilcu zato dodeli pomoč zagovornika. Tudi v prošnji tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni najti okoliščin, zaradi katerih prosilec ne bi bil sposoben razumeti pomena in poteka postopka oziroma, da ne bi bil sposoben podati svojega zagovora. Prav tako nepoznavanje prava samo po sebi ne more biti razlog, da bi bil prosilec upravičen do brezplačne pravne pomoči. V zadevi tudi niso izkazane dodatne konkretne okoliščine, ki bi kazale, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo tožnik imel pomoč strokovne obrambe. V zvezi z očitanim kaznivim dejanjem je treba tudi upoštevati, da je bil tožniku tudi že izrečen in podaljšan ukrep prepovedi približevanja oškodovanki in hčerkama. Tožena stranka tako v sami kazenski zadevi ni našla okoliščin, ki bi kazale, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec pomoč strokovne obrambe. V kazenskem postopku pa tudi veljajo splošna načela, kot so načelo iskanja materialne resnice, domneva nedolžnosti ter načelo in dubio pro reo, kar vse zagotavlja pošten postopek. Podobno je odločalo tudi že Upravno sodišče v zadevah IV U 65/2011, IV U 263/2010, IV U 258/2010. Upoštevaje vse navedene okoliščine je tožena stranka zaključila, da ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP za odobritev brezplačne pravne pomoči. Tožnik v tožbi navaja, da ne razume odločitve tožene stranke, ki je tudi sicer nezakonita in nepravilna. Meni, da tožena stranka ni pravilno ocenila dejanskega stanja, pri tem pa je tudi nepravilno uporabila materialno pravo in zagrešila bistveno kršitev določb ZBPP. V konkretnem primeru gre za očitek kaznivega dejanja nasilja v družini, kar terja obširen zagovor. Za razumevanje obtožnice in njegovega položaja je zato pomembno poznavanje prava in procesnih določb, tega znanja pa tožnik nima. V postopku je treba izvajati obrambne aktivnosti, kar vključuje predlaganje razbremenilnih dokazov tako glede storitve kaznivega dejanja kakor glede izreka kazni. Zato rabi strokovno pomoč, ker sam nima ustreznega znanja, niti to ni mogoče pričakovati od povprečnega človeka. V skladu z načelom materialne resnice je vsakemu povprečnemu človeku treba zagotoviti možnost, da ima ustrezno strokovno pravno pomoč. Ne strinja se, da mu to zagotavljajo že sama načela kazenskega postopka. Pošten postopek je le, če pripelje do poštenega izida, zato je treba sodišču prezentirati vsa dejstva, ki lahko vplivajo na uporabo načela materialne resnice in načela nedolžnosti. Že zapis v izpodbijani odločbi, da nima verjetnega izgleda za uspeh, ne kaže, da sodišča v kazenskem postopku upoštevajo navedena načela. Sicer pa uspeh ni izkazan le v tem, da je oproščen, temveč se v primeru obsodilne sodbe meri tudi po izrečeni sankciji. Tožnik še navaja, da je obveščen, da je v isti kazenski zadevi oškodovanki sodišče dodelilo odvetnika, kar kaže na kršitev načela enakosti. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Brezplačna pravna pomoč se odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon (prvi odstavek 2. člena ZBPP). Z zakonom je lahko brezplačna pravna pomoč drugače urejena, kot je urejena s tem zakonom, če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno (prvi odstavek 5. člena ZBPP). Pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči sta določena v 13. in 24. členu ZBPP. Prvi pogoj se nanaša na tako imenovani subjektivni pogoj, to je izpolnjevanje finančnega cenzusa, medtem ko se drugi pogoj nanaša na okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za brezplačno pravno pomoč (objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma ima prosilec verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in če je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V skladu z določbo tretjega odstavka istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Navedena določba 24. člena ZBPP ne samo da daje pravno podlago, temveč tudi nalaga organu za brezplačno pravno pomoč, da pri presoji upravičenosti do brezplačne pravne pomoči upošteva tudi okoliščine in dejstva konkretne zadeve. Takšno stališče je zavzeto tudi v sodni praksi, npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 404/2012 z dne 13. 11. 2013. V obravnavanem primeru je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč v okviru kazenskega postopka. Pravica do zagovornika, kot je že navedla tožena stranka, v našem pravnem redu ni absolutna. Ustava RS določa le možnost obdolženca, da se brani s pomočjo zagovornika, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa določa, da ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, pa ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. V konkretnem primeru ne gre za postopek, kjer je obvezna obramba v smislu določb Zakona o kazenskem postopku, zato se za postavitev zagovornika uporabljajo določbe ZBPP. To pomeni, da mora prosilec izpolnjevati pogoje, ki jih določa ta zakon, med drugim tudi pogoj iz 24. člena. Glede na takšno pravno ureditev tožnik neutemeljeno ugovarja, da tožena stranka določbo tretjega odstavka 24. člena nepravilno povezuje s pravico do strokovne obrambe.

ZBPP v okviru 24. člena, ki se nanaša na dejstva in okoliščine, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za brezplačno pravno pomoč, govori tudi o interesu pravičnosti, na kar napotuje tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravicah in temeljnih svoboščin. Pri tem gre za to, da se obdolžencu zagotovi pravica do poštenega sojenja. Ali je ta zagotovljena z dodelitvijo zagovornika ali ne, pa je odvisno od vsakega posameznega primera. V upravno sodni praksi se je glede navedenega oblikovalo stališče, da je pri tem treba upoštevati osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno in dejansko zapletenih vprašanj ter druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec strokovno obrambo z zagovornikom. Upoštevaje navedene okoliščine se sodišče strinja z zaključkom tožene stranke, da glede na težo očitanega kaznivega dejanja, zbrano dokazno gradivo, v postopku predlagane dokaze ter osebnost tožnika niso izkazane okoliščine, na podlagi katerih bi bilo utemeljeno sklepati, da tožnik ne bi bil sposoben razumeti pomena in poteka postopka ter da ne bi mogel podati svojega zagovora in predlagati dokazov ter odgovarjati na posamezna vprašanja. Posledično zato tudi ni mogoče sklepati, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel tožnik pomoč strokovne obrambe.

Na drugačno odločitev sodišča tudi ne vplivajo tožbeni ugovori tožnika. ZBPP v zvezi s kazenskimi postopki namreč ne določa drugačnih pravic kot jih imajo stranke v drugih sodnih postopkih. To pomeni, da možnost dodeljevanja brezplačne pravne pomoči obdolžencem v kazenskih postopkih, kljub posebnostim teh postopkov, ne more biti drugačna od možnosti dodelitve brezplačne pravne pomoči v drugih sodnih postopkih. Ker torej mora prosilec za odobritev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati tudi pogoj iz 24. člena ZBPP, to ne pomeni, da je že v naprej odločeno, da je storil očitano kaznivo dejanje, kar je v nasprotju z določili ustave. Sicer pa tožnik lastno nezmožnost, da dokaže svojo nedolžnost, pojasnjuje le z abstraktnim sklicevanjem na zahtevnost konkretnega postopka ter na svojo pravno laičnost. Z navedenimi ugovori pa ni uspel prepričati sodišča, da odločitev tožene stranke, glede na okoliščine, ki jih je ta ugotovila v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem ter njegovo osebnostjo, v povezavi tudi s procesnimi jamstvi, na katera mora paziti kazensko sodišče po uradni dolžnosti, ni pravilna. Iz tožbenih navedb izhaja prej nasprotno, da tožnik pozna svoje pravice, ki jih ima v kazenskem postopku. Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor o kršitvi načela enakopravnosti pred zakonom, ker bi naj bila v isti kazenski zadevi oškodovanki dodeljena brezplačna pravna pomoč. Kot je sodišče že navedlo v obrazložitvi te sodbe, se v skladu s sodno prakso v zvezi z dodelitvijo strokovne pomoči odvetnika v kazenskih postopkih upoštevajo konkretne okoliščine, ki se nanašajo na osebnost prosilca ter na samo kaznivo dejanje. Čeprav gre za isto kazensko zadevo, pa gre za drugega prosilca, torej za drugačne osebne okoliščine, kot v obravnavanem primeru.

Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).