Jedro

Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek za (do)plačilo storitev institucionalnega varstva toženkine matere pravilno presojalo po določbi prvega odstavka 185. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), po kateri mora polnoletni otrok po svojih zmožnostih preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti, vendar najdlje toliko časa, kot so starši dejansko prećživljali njega. Izjema od tega pravila je določena le v drugem odstavku 185. člena DZ, ki določa, da polnoletnemu otroku ni treba preživljati tistega od staršev, ki z neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Da bi šlo v obravnavani zadevi za tak primer, pa toženka ni ne trdila, ne dokazovala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo toženki naložilo, da v roku 15 dni plača znesek v skupni višini 9.186,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za:

-neplačani račun št. 15-01-19001460 v višini 731,95 EUR od 09.07.2019 dalje,

-neplačani račun št. 15-01-19001706 v višini 772,16 EUR od 09.08.2019 dalje,

-neplačani račun št. 15-01-19001951 v višini 906,42 EUR od 09.09.2019 dalje,

-neplačani račun št. 15-01-19002189 v višini 731,55 EUR od 09.10.2019 dalje,

-neplačani račun št. 15-01-19002424 v višini 772,16 EUR od 09.11.2019 dalje,

-neplačani račun št. 15-01-19002667 v višini 731,55 EUR od 09.12.2019 dalje,

-neplačani račun št. 15-01-19002912 v višini 772,16 EUR od 09.01.2020 dalje,

-neplačani račun št. 15-01-20000233 v višini 778,14 EUR od 09.02.2020 dalje,

-neplačani račun št. 15-01-20000468 v višini 696,16 EUR od 11.03.2020 dalje,

-neplačani račun št. 15-01-20000702 v višini 779,54 EUR od 10.04.2020 dalje,

-neplačani račun št. 15-01-20000926 v višini 736,95 EUR od 13.05.2020 dalje,

-neplačani račun št. 15-01-20001154 v višini 777,74 EUR od 10.06.2020 dalje v 15 dneh pod izvršbo.

Navedbe toženke v pritožbi

2.Toženka vlaga zoper sodbo pravočasno laično pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vse po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi uveljavlja nepravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o tožničini dopolnitvi tožbe z navedbami, da mora toženka na podlagi odločb Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) Ljubljana št. 1233-35/2018 in 12333-35/2018/1 doplačevati storitev institucionalnega varstva v Centru starejših ..., ker toženka teh odločb ne pozna in ji na sodišču tudi nista bili vročeni. Odločbi se glasita na A. A., tožnica pa je vložila račune na ime B. A. Ugotovitev sodišča, da gre za pomoto, je bistvena kršitev materialnega prava. Ni povezave med vtoževanimi računi in ostalimi dokumenti, sodišče pa je napačno sklepalo, da so bili računi izdani na podlagi odločb CSD, čeprav ni razvidna povezava med dokumenti. Na računih ni navedene odločbe CSD niti druge pravne podlage, na katero bi se računi lahko nanašali. Uveljavlja kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz računov tudi ni mogoče sklepati, za kakšno vrsto storitve gre, prav tako ni razvidno, da so bile te storitve tudi dejansko izvedene ter da jih mora plačati toženka. Tožnica ni dokazala, da je toženki poslala račune in da so ji bili vročeni, zgolj tožničine trditve pa so pavšalne in niso zadosten razlog, da mora toženka, ki v nobeni povezavi ni dolžnica, račune tudi plačati. Ugotovitev sodišča, da je toženka dolžnica po 9. členu Obligacijskega zakonika (OZ), je napačna, ker nihče ne more spreminjati osebnih imen strank, da bi zadostil goljufivemu namenu tožnice z navajanjem dejstev in dokazov, ki niso povezani z računi in toženko. Ker je sodišče prve stopnje obravnavalo dokumente, ki nimajo vzročne povezave med toženko in računi, je kršilo 339. člen ZPP. Toženka tudi ni prejela odredbe, ki naj bi bila pripeta k odločbi, in ne pozna njene vsebine. Sodišče ni dokazalo, ali je B. A. povezana z C. C. (toženkina mati) na podlagi vsebine vtoževanih računov. Ni upoštevalo, da toženka računov ni prejela in jih zato ni mogla zavrniti, kot tudi, da toženka od tožnice nikoli ni prejela nobenega opomina o neplačilu niti opomina pred tožbo. Ker ni bila v obligacijskem razmerju s tožnico, po 299. členu OZ ni prišla v zamudo.

Prepozen tožničin odgovor na pritožbo

3.Pritožba je bila na podlagi 344. člena ZPP vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila, vendar prepozno. Kot je razvidno iz spisa, je bila toženkina pritožba poslana tožnici v odgovor s pozivom z dne 19. 10. 2023 (list. št. 94); ta je vseboval pouk, da lahko v roku 30 dni od vročitve odgovori na pritožbo ter da se prepozen odgovor ne upošteva. Iz vročilnice, pripete k list. št. 94, je razvidno, da je bila pritožba skupaj s pozivom tožnici vročena 23. 10. 2023, zato bi morala tožnica na pritožbo odgovoriti najkasneje do vključno 22. 11. 2023. Tožnica pa je odgovor na pritožbo vložila šele 23. 11. 2023 (priporočeno po pošti; člen 112/2 ZPP), kar je prepozno. V skladu z drugim odstavkom 344. člena ZPP se prepozen odgovor na pritožbo ne upošteva.

Presoja utemeljenosti pritožbe

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11., ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Tožnica kot izvajalka socialnovarstvene storitve institucionalnega varstva toženkine matere (upravičenke) zahteva od toženke kot zavezanke doplačilo opravljenih storitev - stroškov institucionalnega varstva - v skupnem znesku 9.186,48 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer po računih, ki jih je izdala toženki za čas od julija 2019 do junija 2020, upoštevaje višino njenega prispevka po dveh odločbah pristojnega CSD, izdanih v postopku odločanja o oprostitvah plačila institucionalnega varstva.

7.Toženka navaja, da s tožnico nima sklenjene nobene pogodbe ali naročila, da matere ni dala v dom, in da se računi ne glasijo nanjo (A. A.), ampak na B. A., prav tako pa računov in odločb CSD ni prejela. Za njeno mamo se je zavezala skrbeti družina D., ni bilo pa v zvezi s tem ničesar zapisanega.

8.Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so bili izdani računi (priloge A1-A12), ki se glasijo na ime B. A., in da toženka teh računov ob zapadlosti ni poravnala, prav tako se ni izkazalo za sporno, da je toženkina mati C. C. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1 ugotovilo (kar ni pritožbeno izpodbijano), da je bila pokojna C. C. (upravičenka) v obdobju izdanih računov tožničina oskrbovanka in da toženka ni dokazala svojih trditev o tem, da se je družina D. zavezala plačevati za njeno mamo. Ugotovilo je tudi:

-da je iz odločbe CSD Ljubljana št. 1233-35/2018 z dne 3. 12. 20182 razvidno, da je bila C. C. (upravičenka) oproščena plačila storitev institucionalnega varstva3 v višini 716,51 EUR od 6. 9. 2018 dalje in da glede na oprostitev znaša njen prispevek 472,78 EUR, oprostitev pa se spremeni ob vsakokratni uskladitvi dohodkov upravičenca, ter še, da je toženka oproščena plačila storitve za upravičenko v višini 0,00 EUR in da znaša njen (toženkin) prispevek 716,51 EUR;

-da iz odločbe CSD Ljubljana št. 1233-35/2018/1 z dne 13. 5. 20194 izhaja enako in da je bila toženka oproščena plačila storitev institucionalnega varstva za upravičenko C. C. v višini 0,00 EUR in da znaša toženkin prispevek glede na oprostitev 748,47 EUR, iz zaznamka na odločbi pa je razvidno, da je bila odposlana 16. 5. 2019;

-da je CSD stopil v kontakt s toženko, vendar ta ni želela sodelovati in se ni odzivala na njihove pozive; iz zaznamka na odločbi je razviden zaznamek socialne delavke E. da hči (toženka) ne želi doplačevati in da se ni odzivala na pozive CSD, da priloži in poda izjavo o svoji plačilni zmožnosti, zato mora doplačevati v celoti;

-da sta odločbi CSD postali izvršljivi z dnem odprave vlagateljici (upravičenki); iz odredbe, pripete k odločbama CSD, je razvidno, da so bili kontaktni podatki (ime in priimek ter naslov) upravičenke in zavezanke (toženka) pravilni;

-da je toženka citirani odločbi CSD in račune prejela na naslovu, kjer je prejemala pošto (...), kamor sta bili odločbi in računi vročeni;

-da je na računih pomotoma napisano ime B. A. namesto pravilno A. A. vsi ostali podatki pa se ujemajo s toženkinimi (priimek, naslov); računi so specificirani, iz njih je razvidno, da gre za storitev: Oskrba III 2PSKB, toženka pa računov ni nikoli zavrnila.

9.Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da mora na podlagi odločb CSD doplačevati storitev institucionalnega varstva v Centru starejših ... Center starejših ... je sicer res omenjen v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, vendar le kot očitno pomotoma zapisana in kot takšna tudi po sodišču povzeta tožničina navedba v dopolnitvi tožbe,5 saj je tožnica v nadaljevanju pravilno navajala, da je bila toženkina mati nameščena v ..., Center starejših ...6

10.Toženka v pritožbi vztraja, da odločb CSD ne pozna in ji tudi na sodišču prve stopnje nista bili vročeni ter da tožnica ni dokazala, da je toženki poslala račune in da so ji bili vročeni. Sodišče prve stopnje je glede spornega dejstva seznanjenosti toženke z odločbama CSD in računi, na podlagi dokazne ocene7 sledilo tožničinim navedbam, da je toženka odločbi CSD in račune prejela. Takšen dejanski zaključek je sprejelo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je vestno in skrbno ocenilo vse izvedene dokaze posebej in skupaj ter pravilno upoštevalo vse za odločitev pomembne okoliščine ter dokazni zaključek sprejelo po presoji tudi uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to izhaja iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je pravilno in dokazno podprto zaključilo, da ne dvomi, da je toženka odločbi prejela; toženka zgolj s pritožbenim vztrajanjem, da odločb CSD in računov ni prejela, ne more vzpostaviti dvoma v pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, saj ti temeljijo na prepričljivi, jasni, življenjsko logični in temeljiti dokazni oceni sodišča prve stopnje. To kot pravilno v celoti sprejema (in se nanjo v izogib ponavljanju v celoti sklicuje) tudi pritožbeno sodišče, saj temelji na doslednem upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje toženki tekom postopka obe odločbi in vseh 12 računov (priloge A1-A14) tudi samo vročilo, skupaj s pozivom, naj odgovori na tožničino prvo pripravljalno vlogo, kot je razvidno iz vročilnice, pripete k list. št. 48, ter ji listine na naroku dne 21. 4. 2023 ponovno izročilo, po tem, ko je toženka vztrajala, da nikoli niti od tožnice niti s strani sodišča ni prejela odločb CSD, pri čemer je (očitno neutemeljeno) vztrajala tudi, ko ji je sodišče predočilo, da iz vročilnice (list. št. 48) izhaja, da je te listine prejela dne 18. 1. 2021. Zato ne drži toženkino pritožbeno vztrajanje, da odločb CSD ne pozna in ji tudi na sodišču nista bili vročeni ter da tudi ni prejela odredbe, pripete k odločbi in da ne pozna njene vsebine.

11.Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje tožničin zahtevek za (do)plačilo storitev institucionalnega varstva toženkine matere pravilno presojalo po določbi prvega odstavka 185. člena Družinskega zakonika (DZ), po kateri mora polnoletni otrok po svojih zmožnostih preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti, vendar najdlje toliko časa, kot so starši dejansko preživljali njega. Izjema od tega pravila je določena v drugem odstavku 185. člena DZ, ki določa, da polnoletnemu otroku ni treba preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Da bi šlo v obravnavani zadevi za tak primer, toženka ni zatrjevala.

12.Institucionalno varstvo je po 5. točki prvega odstavka 11. člena Zakona o socialnem varstvu (veljavnega v času opravljenih storitev; v nadaljevanju ZSV) ena od oblik socialnovarstvenih storitev. Po prvem odstavku 100. člena ZSV so storitve institucionalnega varstva za osebe, starejše od 18 let, dolžni plačati upravičenci in drugi zavezanci, razen če center za socialno delo na zahtevo upravičenca do socialno varstvene storitve odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve (četrti odstavek 100. člena ZSV). Merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev, je Vlada Republike Slovenije v skladu s tretjim odstavkom 100. člena ZSV predpisala z Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba). Zavezanci za plačilo storitev institucionalnega varstva so poleg upravičenca torej lahko otroci kot preživninski zavezanci (na podlagi prvega odstavka 185. člena DZ) in tudi tretje osebe, ki jih k plačilu zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel.8

13.Materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka zavezana za plačilo storitev institucionalnega varstva za svojo mater že na podlagi zakona (prvi odstavek 185. člena DZ v zvezi s prvim odstavkom 100. člena ZSV), je zato pravilen. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da dejstvo, da toženka ni edini živeči otrok upravičenke, ne vpliva na toženkino obveznost plačila storitev institucionalnega varstva za upravičenko, saj je to stvar notranjega razmerja med več zavezanci oziroma predmet morebitnega verzijskega zahtevka zoper zavezance. Iz istega razloga na toženkino obveznost plačila tudi ne bi vplivala zaveza družine D. o plačilu teh storitev, obstoj katere sicer toženka niti ni uspela dokazati.

14.Pritožbeno sodišče toženki kot laični stranki ponovno pojasnjuje, da je imela možnost, da se s CSD dogovori za morebitno oprostitev plačila, vendar tega ni izkoristila. Ker se na pozive CSD ni odzivala in ni priložila podatkov oziroma izjave o plačilnih zmožnostih, je zato bila dolžna doplačevati storitev plačila institucionalnega varstva za mater v celoti.

15.Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da so bili računi izdani toženki, saj se, čeprav je na računih pomotoma napisano ime B. A. (namesto pravilno A. A.), vsi ostali podatki ujemajo s toženkinimi (priimek, naslov), ki je upravičenkina hči. Pritožbeni očitek, da iz računov ni mogoče sklepati, za kakšno vrsto storitve gre, je neutemeljen, saj so računi, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, specificirani in je iz njih razvidna vrsta storitve. Posledično so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene navedbe o nepovezavi med računi in odločbama CSD, ki jih je predložila tožnica. Toženkine pritožbene navedbe, da ni razvidno, ali so bile storitve tudi dejansko izvedene, predstavljajo pritožbene novote, saj jih toženka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala in so v pritožbenem postopku nove, toženka pa tudi ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že pred sodiščem prve stopnje. Zato jih pritožbeno sodišče kot nedovoljene ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16.Nadalje ni podana pritožbeno uveljavljana kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje dopustilo, da se je postopka na strani tožnice udeleževala oseba, ki ni družbenik, direktor, prokurist ali pooblaščenec - odvetnik. Tožnica je (bila) pravilno zastopana po svojem zakonitem zastopniku, na naroku dne 5. 7. 2023 pa je bil v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZPP9 prisoten pooblaščenec F. F. (zaposleni pravnik pri tožnici), ki je predložil pooblastilo tožničine direktorice.

-------------------------------

1Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/2008, s kasnejšimi spremembami.

2Glej npr. sklepe tukajšnjega sodišča (na katere opozarja pritožba) I Cp 1905/2012 z dne 4. 7. 2012, I Cp 296/2014 z dne 29. 1. 2014 in I Cp 3377/2016 z dne 3. 1. 2017.

3Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

4Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/86, s kasnejšimi spremembami.

17.Prav tako ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana le v tistih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena in ima potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in niso nasprotni odločitvi v izreku, zato omogoča pritožbeni preizkus. Tudi ni utemeljen pritožbeno uveljavljani očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga pritožbeno sploh ni mogoče preizkusiti, saj ga pritožnica ne pojasni oziroma ne konkretizira nasprotja med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

18.Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno presodilo, da je tožničin tožbeni zahtevek za plačilo storitev institucionalnega varstva po dvanajstih izdanih računih (ki jih je toženka prejela in jih v izpolnitvenem roku ni plačala, čeprav bi jih morala) utemeljen, toženka pa same višine tožbenega zahtevka konkretizirano niti ni izpodbijala, je pravilna tudi odločitev sodišča glede zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti vsakega posamičnega računa, kot je to navedeno v 1. točki obrazložitve te sodbe (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ). Glede na navedeno toženka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ni prišla v zamudo, ker ni bila v obligacijskem razmerju s tožnico in da nikoli ni prejela nobenega opomina o neplačilu ali opomina pred tožbo.

Odločitev o pritožbi

19.Toženkina pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20.Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih pritožnica ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).

-------------------------------

1Glej 5. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

2Priloga A13

3Pri tožeči stranki, ki je C. C. nudila oskrbo.

4Priloga A14

5Glej list. št. 41.

6Glej dopolnitev tožbe na list. št. 59.

7Glej 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

8Po 3. točki 2. člena Uredbe je zavezanec ali zavezanka fizična oseba, ki ni družinski član, če jo z upravičencem do storitve veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, in druga pravna ali fizična oseba, ki jo k plačilu stroškov oskrbe ali institucionalnega varstva za upravičenca zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel.

9Po prvem odstavku 87. člena ZPP je v postopku pred okrajnim sodiščem lahko pooblaščenec vsak, kdor je popolnoma poslovno sposoben.

10Po prvem odstavku 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev.

11Po prvem odstavku 378. člena OZ dolguje dolžnik, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice še zamudne obresti.