Jedro

Samo v primeru, če bi bilo finančno stanje obrtnice takšno, da v daljšem časovnem obdobju ne bi bila sposobna plačevati dospelih obveznosti, ali da bi bile te obveznosti večje od njenega premoženja - da bi bila torej prezadolžena - bi bil podan objektivni razlog za odjavo obratovalnice. Šele tak razlog bi lahko pomenil nastop zavarovalnega primera iz 3. odstavka 1. člena ZZZPB za uveljavljanje pravice tožnice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe Republiškega zavoda za zaposlovanje, Območne enote Ljubljana z dne 8.12.1993, potrjeno z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 7.1.1997 in odločitev, da se tožnici prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Ugotovilo je, da tožnica ne izpolnjuje pogojev, določenih v zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 72/92, 71/93, 38/94 - ZZZPB) za priznanje uveljavljane pravice, saj je ostala kot samostojna obrtnica brez zaposlitve, ker je po svoji volji odjavila opravljanje samostojne dejavnosti.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in iz enakih razlogov potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da je izguba obratovalnice v devetih mesecih leta 1993 dejansko znašala 584.401,50 SIT in ne le 45.926,20 SIT kot je ugotovilo sodišče. Izguba, ki je nastala, in je tožnica ni mogla pokriti s svojimi denarnimi sredstvi, je imela za posledico njeno razumno odločitev, da odjavi svojo obrtno dejavnost. Niti zakon o zaposlovanju niti noben drug predpis ne določata, koliko mora znašati izguba, da bi bila odjava obrtne dejavnosti upravičena. Zato bi bilo pri presoji utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka analogno uporabiti določbe zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ki delavcu z dnem začetka stečajnega postopka daje pravico do uveljavljanja pravic po ZZZPB. Tožena stranka je s tem, ko je odločila drugače, kršila tožničino ustavno pravico iz 49. člena Ustave Republike Slovenije (svoboda dela) in pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožničinemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve oziroma druge stopnje.

V postopku po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Iz obrazložitve sodbe obeh nižjih sodišč skladno določilu 4. odstavka 324. člena ZPP izhaja dejanska in pravna podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka. Po presoji obeh sodišč tožnica za priznanje denarnega nadomestila iz naslova brezposelnosti ni izpolnjevala v 3. odstavku 1. člena ZZZPB določenega pogoja, da bi bila brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve. Zaposlovanje za primer brezposelnosti je po definiciji navedene določbe šteti za zavarovalno dejavnost kot sui generis zavarovanja. Zato lahko zavarovanec pridobi pravice samo v primeru, če zavarovalnega primera ni povzročil sam.

Iz pravno odločilnih dejstev, ugotovljenih v postopku na prvi in drugi stopnji, na katera je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 370. člena ZPP), nedvomno izhaja, da je tožnica odjavila obrt na lastno pobudo, torej po svoji volji. Tak način odjave opravljanja samostojne dejavnosti pa obrtnika izključuje od uveljavljanja pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Kot že navedeno je do teh pravic upravičen le tisti, ki je ostal brez zaposlitve proti svoji volji ali brez svoje krivde. Po ugotovitvah obeh sodišč je tožnica z dnem 15.9.1993 odjavila obratovalnico po 1. točki 95. člena Obrtnega zakona (Uradni list SRS, št. 35/88 in 24/89 - Obrz) zato, ker je le-ta v devetih mesecih poslovanja v letu 1993 ustvarila izgubo v višini 45.926,20 SIT - kar predstavlja približno 2/3 enomesečne plače tožnice.

To pa po presoji revizijskega sodišča ni verjeten obstoj objektivnega razloga za prenehanje dejavnosti obratovalnice. Obstoj objektivnega razloga za odjavo obrti, ki bi ga morala dokazati tožnica, je namreč predpostavka za uporabo materialnopravnih pravil insolvenčnega prava in posledično tudi predpostavk za nastop materialnopravnih posledic zaposlenih delavcev po določbah ZZZPB. Obrtni zakon v 95. členu ne opredeljuje razlogov za prenehanje obratovalnice iz 1. točke 1. odstavka. Zato je odjavo samostojnega obrtnika, ki ima za posledico prenehanje obratovalnice, presojati iz razloga njenega finančnega položaja, na katerega se tožnica tudi sklicuje. Izgube v višini 45.926,20 SIT (dejanska ugotovitev obeh sodišč v katero revizijsko sodišče na podlagi 3. odstavka 370. člena ZPP ne sme posegati) v obdobju devetmesečnega poslovanja v letu 1993 ni mogoče šteti za finančni razlog, ki bi opravičeval nujnost takojšnje odjave obratovalnice. Samo v primeru, če bi bilo tožničino finančno stanje takšno, da v daljšem časovnem obdobju ne bi bila sposobna plačevati dospelih obveznosti ali da bi bile te obveznosti večje od njenega premoženja - da bi bila torej prezadolžena - bi bil podan objektivni razlog za odjavo obrti. Šele tak razlog bi pomenil nastop zavarovalnega primera iz 3. odstavka 1. člena ZZZPB za uveljavljanje pravic tožnice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

Po ugotovitvah obeh sodišč pa si je tožnica izplačevala glede na zatrjevani finančni položaj nesorazmerno visok mesečni dohodek.

Izkazano izgubo v višini 45.926,20 SIT bi lahko pokrilo že 2/3 njene enomesečne plače. Ker pa tožnica tega ni storila, zavarovalni primer iz 3. odstavka 1. člena ZZZPB tudi po presoji revizijskega sodišča, ni nastopil. Z izplačevanjem visokega osebnega dohodka je tožnica sama ogrozila poslovanje obratovalnice, zato je njeno ravnanje šteti za namerno brezposelnost. Ta pa po določbah 3. odstavka 1. člena ZZZPB - kot že povedano - ne upravičuje do pravic iz tega zakona. Zato je bil tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnjen.

Zaradi te odločitve tudi niso bile kršene ustavne pravice tožnice iz 49. člena in 50. člena Ustave RS, saj se z njo ni poseglo v svobodo dela in podjetniško pobudo tožnice, pravica do socialne varnosti pa ji je bila odklonjena iz razlogov, določenih v zakonu (50. člen Ustave RS).

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, zato uveljavljeni revizijski razlog iz 3. točke 1. odstavka 370. člena ZPP ni podan. Revizijsko sodišče je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.