Jedro

Ob preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je tožena stranka odvzem pravice do BPP vezala na napačno odločbo, saj v izreku pravne posledice odvzema BPP veže na odločbo z dne 11. 9. 2006, s katero tožnici ni bila odobrena BPP, temveč razrešen postavljeni odvetnik in postavljena nova odvetnica. Izrek izpodbijane odločbe ni določen in izvršljiv, in je zato izpodbijana odločba nezakonita in nepravilna. Takšen izrek dopušča različna tolmačenja, ne glede na to, da se lahko njegova vsebina ugotovi posredno iz obrazložitve odločbe. Določnost in izvršljivost odločbe se presoja le na podlagi izreka, saj ima le izrek posledice za tožnico oz. je lahko le izrek pravnomočen.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljana Bpp 1523/2004 z dne 26. 7. 2012 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v I. točki izreka ugotovila, da tožnici pravica do redne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), ki ji je bila dodeljena na podlagi odločbe Bpp 1523/2004 z dne 11. 9. 2006, preneha od 18. 3. 2007 dalje in v II. točki izreka, da se odvetnica A.A. razreši. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je organ za BPP 7. 12. 2011 prejel prijavo suma zlorabe BPP. V skladu z 42. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) začne strokovna služba za BPP postopek ugotavljanja upravičenosti do BPP po uradni dolžnosti, kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo o upravičenosti do BPP, ker upravičenec ni več upravičen do BPP ali je upravičen v ožjem obsegu ali le za nekatere oblike BPP. Na podlagi 33. člena ZBPP je tožena stranka vpogledala v Centralni register prebivalstva RS, bazo podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije, bazo Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS), v register transakcijskih računov pri AJPES-u, elektronsko vodeno Zemljiško knjigo in v evidenco registriranih motornih vozil pri Upravni enoti Ljubljana. Tožena stranka je 2. 3. 2012 tožnico pozvala, da se izjasni glede dohodkov, ki naj bi jih prejemala za opravljeno delo pri podjetjih AVON, Afrodita, Müller in Tupperware, kot tudi o trditvah, da naj bi imela v lasti dve stanovanji, ki jih daje v najem. Na poziv, ki ga je tožnica prejela 19. 3. 2012, ni odgovorila. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na peti odstavek 152. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki določa, da premoženje tožnice ne sme dosegati niti ne presegati višine 13.780,00 EUR. Preseganje mejnega zneska izključuje pravico do pridobitve BPP. Tožena stranka je po pridobitvi podatkov iz GURS in elektronsko vodene Zemljiške knjige ugotovila, da je bila na tožnico 9. 3. 2007 vknjižena lastninska pravica do ¼ na delu št. 4, v stavbi št. 2974, parc. št. 789 k.o. 1739 …, naslov …. Vrednost navedene nepremičnine, ki predstavlja stanovanje, v katerem tožnica ne živi, po podatkih GURS znaša 95.581,00 EUR. Ob upoštevanju ¼ tožničinega lastninskega deleža, s katerim prosilka lahko v pravnem prometu razpolaga, znaša 24.145,25 EUR. Glede na navedeno je tožena stranka odločila, da tožnici preneha pravica do BPP od 18. 3. 2007 dalje, to je po poteku roka 8 dni od dneva učinka vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo na tožnico. Odvetnico A.A., ki je bila določena za izvajanje BPP, pa se razreši. V tožbi tožnica navaja, da je v letu 2006 na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani D 21/2006 z dne 7. 3. 2006 podedovala ¼ stanovanja na naslovu … po pokojnem očetu, vendar od tega stanovanja ni nikoli imela ničesar. V tem stanovanju je še do pred kratkim živela mama tožnice, B.B., sedaj pa v njem živi sin C.C. Oba sta solastniški delež tožnice na tem stanovanju koristila brezplačno in od tega stanovanja tožnica ni imela nikoli nobenih dohodkov. Iz tega razloga tudi ni podedovanega premoženja sporočala toženi stranki. Bila je prepričana, da podedovano premoženje na njeno upravičenje do BPP nima vpliva, saj od tega premoženja nima nobenih dohodkov. Poleg tega pa je bila ves čas v obdobju od 1. 10. 2006 do uveljavitve ZUJF upravičena do denarne socialne pomoči. Da lastništva stanovanja ni zamolčala je razvidno tudi iz zapisnika Centra za socialno delo Ljubljana – Šiška z dne 13. 8. 2008, kjer se je tožnica izjasnila kako je s tem stanovanjem. V tem času je bila tudi brez zaposlitve. Glede dohodkov, ki naj bi jih prejela od podjetij Avon, Afrodita, Müller in Tupperware navaja, da je za ta podjetja delala še pred letom 2004. Nadalje navaja, da odvetnice A.A. ne pozna in slednja zanjo ni opravljala nobenih storitev. Odvetnica je vrnila prazno napotnico, zato toženi stranki niso nastali nobeni stroški. Nadalje tožnica navaja, da je odločba tožene stranke nerazumljiva in v nasprotju z materialnim pravom, saj bi morala tožena stranka svojo odločitev opreti na pogoje, ki jih je za dodelitev BPP določal ZBPP, ki je veljal v letu 2006 oz. 2007 in ne na ZUJF, ki je začel veljati šele s 1. 1. 2012 (pravilno 31. 5. 2012). Tožena stranka bi morala presojati ali je v tistem trenutku, ko je podedovala premoženje, še upravičena do BPP ali ne, ali je glede na novo premoženje, ki ga je pridobila, presegla mejo dohodka, po kateri ji BPP gre ali ne gre. Glede na navedeno tožnica predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise. Odgovora na tožbo ni podala.

Tožba je utemeljena, iz razlogov kot jih navaja sodišče. Po podatkih v spisu je razvidno, da je bila tožnici z odločbo Bpp 1523/2004 z dne 5. 11. 2004 dodeljena izredna BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. N 296/96 zaradi razdružitve solastnine in kot oprostitev plačila stroškov postopka. Za izvajanje BPP je bil določen odvetnik D.D. Z odločbo Bpp 1523/2004 z dne 11. 9. 2006 je bil v 1. točki izreka odvetnik D.D. razrešen, v 2. točki izreka pa je bila tožnici za izvajanje odobrene izredne BPP določena odvetnica A.A. Dne 7. 12. 2011 je tožena stranka prejela prijavo suma zlorabe BPP. Na podlagi 42. člena ZBPP je tožena stranka po uradni dolžnosti začela s postopkom ugotavljanja upravičenosti do BPP. Tožena stranka je tožnico 2. 3. 2012 pozvala, da se izjasni o ugotovitvah tožene stranke, vendar do izdaje odločbe tožnica toženi stranki ni podala odgovora na poziv.

V skladu z 41. členom ZBPP mora upravičenec pogoje za odobritev BPP izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta odobrena. Upravičenec mora pristojno strokovno službo za BPP v času od odobritve BPP do dneva dokončnega obračuna stroškov obveščati o vseh dejstvih in okoliščinah oz. o vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do BPP ter na obliko, obseg in obdobje prejemanja. Upravičenec mora spremembe sporočiti najkasneje v 8 dneh od dneva, ko je zanje zvedel. Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb in glede na podatke v spisu je po mnenju sodišča odločitev tožene stranke glede pravice do BPP pravilna. V postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnica tožene stranke ni obvestila, da je prišlo do spremembe, in sicer, da je bila 9. 3. 2007 na njeno ime vknjižena lastninska pravica do ¼ na delu št. 4, v stavbi št. 2974, parc. št. 789 k.o. 1739 …, naslov …. Navajanje tožnice, da podedovano premoženje na upravičenje do BPP nima vpliva, da je bila od 1. 10. 2006 do uveljavitve ZUJF ves čas upravičena do denarne socialne pomoči, po povedanem ni utemeljeno. Na drugačno odločitev glede dodelitve BPP tudi ne vpliva njeno sklicevanje, da lastništva stanovanja ni zamolčala, kar naj bi bilo razvidno iz zapisnika Centra za socialno delo Ljubljana – Šiška z dne 13. 8. 2008, kjer se je tožnica izjasnila, kako je s tem stanovanjem. Zakonska dolžnost tožnice je, da toženi stranki v roku 8 dni sporoči vsako spremembo ko izve zanjo, česar tožnica ni storila. Glede na dejansko stanje te relevantne okoliščine, da tožnica v zakonsko določenem roku ni sporočila, da je postala lastnica stanovanja, … do ¼, je tožena stranka pravilno odločila, da tožnici preneha pravica do BPP od 18. 3. 2007 dalje, to je po poteku roka 8 dni od dneva učinka vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo na tožnico.

Tožena stranka je zato pravilno postopala po določbi 42. člena ZBPP, po kateri je strokovna služba za BPP dolžna ugotavljati upravičenost do BPP po uradni dolžnosti, kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo o upravičenosti do BPP, ker upravičenec ni več upravičen do BPP.

V skladu z 14. členom ZBPP se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo določbe 23., 27., 27.a, 27.b, 27.c, 27.č, 28., 28.a, 30. in prvega odstavka 30.a člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV).

Omenjene določbe ZSV, ki se nanašajo na ugotavljanje upravičenosti osebe do denarne socialne pomoči, so bile na podlagi 4. točke prvega odstavka 78. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) razveljavljene, hkrati pa je bila pravica do denarne socialne pomoči na novo urejena v II. poglavju ZSVarPre. Nato je bilo s prvim odstavkom 4. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (v nadaljevanju ZDIU12) določeno, da ne glede na drugi odstavek 27. člena ZSVarPre, se v letu 2012 denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po ZSVarPre, ki dosega ali presega 13.780,00 EUR. Četrti člen ZDIU12 je bil razveljavljen z dnem uveljavitve ZUJF (247. člen ZUJF). ZUJF v prvem odstavku 152. člena določa, da ne glede na prvi odstavek 27. člena ZSVarPre, se od uveljavitve tega zakona do 31. 12. 2014 denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po ZSVarPre, ki dosega ali presega 13.780,00 EUR. Posledično je tožena stranka za ugotavljanje prihrankov oziroma premoženja tožnice pravilno uporabila določbe ZUJF, zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka uporabiti predpise, ki so veljali v letu 2006 oz. v letu 2007. Skladno z načelom zakonitosti oz. legalitete je tožena stranka vezana na pravno in dejansko stanje, ki velja v času izdaje odločbe (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). Pri tem sodišče še dodaja, da je bilo v letu 2007 v prvem odstavku 23. člena ZSV določeno, da se denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi oziroma družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. V letu 2007 je minimalni dohodek znašal 48.062,00 SIT (200,56 EUR), kar pomeni, da je 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka znašalo 2.883.720,00 EUR (12.033,60 EUR). Iz tega sledi, da je tožnica tudi po predpisih iz leta 2007 presegala ta znesek. Zato sodišče tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava zavrača kot neutemeljene.

Ob preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe pa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka odvzem pravice do BPP vezala na napačno odločbo, saj v izreku pravne posledice odvzema BPP veže na odločbo z dne 11. 9. 2006, s katero tožnici ni bila odobrena BPP, temveč je razrešen postavljeni odvetnik in postavljena nova odvetnica (prav tako tožnici ni bila odobrena redna BPP, temveč izredna BPP). Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da je bila tožnici odobrena BPP z odločbo Bpp 1523/2004 z dne 5. 11. 2004, s katero ji je določen obseg dodeljene BPP. Po povedanem izrek izpodbijane odločbe ni določen in izvršljiv, in je zato izpodbijana odločba nezakonita in nepravilna. Po mnenju sodišča takšen izrek dopušča različna tolmačenja, ne glede na to, da se lahko njegova vsebina ugotovi posredno iz obrazložitve odločbe. Določnost in izvršljivost odločbe se presoja le na podlagi izreka, saj ima le izrek posledice za tožnico oz. le izrek je lahko pravnomočen. Zato je s tem storjena bistvena kršitev pravil postopka, ki jih sodišče ni moglo sanirati.

Glede na navedeno, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka tega člena, v ponoven postopek.

Izrek o stroških temelji na določilu tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem se tožniku v primeru, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov. Skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v drugem odstavku 3. člena določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožniku priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR, povečani za 20 % DDV, kar znaša skupaj 420,00 EUR, v primeru zamude paricijskega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.