Jedro

Obstoj dolgov in toženčeva prezadolženost ne utemeljujeta zaključka o obstoju subjektivne nevarnosti.

Izrek

I. Pritožba toženca se zavrne in se potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje (v izpodbijanem delu).

II. Prav tako se zavrne pritožba tožnice in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlog za zavarovanje dokazov zavrne (I. točka izreka), da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 85339/2012 z dne 14. 6. 2012 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka za plačilo 201,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2012 dalje do plačila, 167,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2012 dalje do plačila in 219,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2012 dalje do plačila ter za plačilo izvršilnih stroškov v znesku 46,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da se predmetni sklep o izvršbi razveljavi v tretjem odstavku izreka za plačilo stroškov v znesku 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2013 dalje do plačila in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne (III. točka izreka) ter da je toženec dolžan tožnici v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 166,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje, svoje stroške postopka pa krije sam (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa da zavaruje dokaze o sklepanju ničnih pogodb. Navaja, da ne drži pojasnilo sodišča prve stopnje o izvedbi dokaznega postopka v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Toženec je dokazne sklepe grajal v skladu z 286.b členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar pa iz potvorjenega zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 10. 7. 2014 ni razvidno. V zvezi s pojasnilom sodišča prve stopnje, da je toženec s podpisom potrdil verodostojnost navedenega zapisnika, navaja, da tega ZPP ne določa. Stranke bi morale biti pred podpisom zapisnika na to opozorjene. Sodišče prve stopnje pri pisanju zapisnika ni postopalo v skladu s prvim in četrtim odstavkom 124. člena ZPP, zamolčalo je tudi izbris navzoče javnosti. Opravilna številka sklepa Su 462/2012 je napačna. Narok za glavno obravnavo je potekal 10. 7. 2014, omenjeni sklep pa je bil izdan dne 21. 7. 2014, zato je bilo sodišče nepravilno sestavljeno in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je protispisno štelo, da je toženec prepozno (šele v drugi pripravljalni vlogi) navajal, da Pogodba o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše (v nadaljevanju: Pogodba o upravljanju) ni bila sklenjena v skladu z veljavno zakonodajo. Toženec je že v ugovoru navajal, da v Pogodbi o upravljanju ni bilo izkazano zadostno število podpisov etažnih lastnikov pred vpisom v register upravnikov pri pristojni službi. Za spor je odločilno stanje etažnih lastnikov na dan vložitve tožbe v letu 2012, zato bi morala tožnica predložiti podpise novih lastnikov iz seznama sklepa št. VL 219880/2013 z datumi podpisov Pogodbe o upravljanju s strani novih lastnikov. Predložiti bi morala tudi listino, s katero je bil imenovana za upravnika oziroma zapisnik zbora etažnih lastnikov, kjer je bilo to imenovanje izglasovano (I Cp 758/2010). Statut skupnosti stanovalcev se ne sme uporabljati, če ni bil ustrezno objavljen (U-I-4/91). Ker ne drži pojasnilo sodišča prve stopnje, da toženec ni konkretiziral navedb o sklenitvi Pogodbe o upravljanju in Pogodbe o urejanju medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem stanovanjske hiše (v nadaljevanju: Pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij), je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enake kršitve so podane, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo predloženih listin toženca (reklamacije in podatkov iz CRP), hkrati mu je očitalo, da ni pojasnil, zakaj ni mogel sam pridobiti podatkov iz uradnih evidenc, tožnici pa je priznalo nezakonito pridobivanje osebnih podatkov pri nepooblaščenih osebah, česar tožnica niti ni konkretizirala in temu zato toženec ni mogel ugovarjati. Pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij in Pogodba o upravljanju ne vsebujeta določb o psih kot polovični osebi. Stroški ogrevanja se plačujejo po števcu, poraba pa ni izkazana z izpiskom za posamezen mesec. Prav tako je ostalo neizkazano število stanovalcev in živali. Stroškovna odločitev je napačna. Tožnici so priznani nepotrebni stroški (stroški fotokopiranja, izpis GURS, stroški telefoniranja in DDV).

3. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Z izpodbijanim uvodoma navedenim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se tožencu prepove odtujiti ali obremeniti njegovo nepremičnino ali stvarne pravice, ki so v njegovo korist vknjižene na njegovi nepremičnini, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi; da se mu za kršitev sklepa o zavarovanju naloži plačilo denarne kazni v višini 10.000,00 EUR, da začne ta sklep veljati takoj in velja do poteka osmih dni po pravnomočnosti sodne odločbe v tem postopku; da vloženo pravno sredstvo zoper sklep o zavarovanju ne zadrži njegove izvršitve. Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

5. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo drugi odstavek 270. člena ZIZ. Ta dolžnikovega razpolaganja z lastnim premoženjem, iz katerega izhaja ogroženost terjatve, ne definira kot izključno sedanjega ravnanja. Pravno relevantno je tudi dolžnikovo ravnanje v preteklosti (Cpg 69/2013). Subjektivna nevarnost se v večini primerov presoja glede na dolžnikova pretekla dejanja, saj je redkokdaj neko ravnanje v trenutku odločanja še vedno v teku. Bistveno je, da je bilo dejanje storjeno v pravno upoštevnem obdobju, ki teče od trenutka nastanka terjatve do trenutka vložitve predloga za izdajo začasne odredbe. V konkretnem primeru se je toženec od trenutka nastanka terjatve aktivno upiral utemeljenim zahtevkom tožnice - izogibal se je vknjižbi njegove lastninske pravice na stanovanju v zemljiško knjigo in ves čas zavlačeval pravdni in zemljiškoknjižni postopek, ki sta tekla v tej smeri, izogibal se je udeležbi pri opravi izvršilnih dejanj. Do tožničinih navedb v tej smeri se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je bila kršena tožničina pravica do izjave, določba 8. člena ZPP, dejansko stanje pa je bilo pomanjkljivo ugotovljeno. Iz navedb in dokazov tožnice izhaja, da je skrivanje premoženja način, s katerim se toženec vseskozi izogiba plačilu terjatev, njeno ravnanje v bližnji preteklosti pa je že rezultiralo v negativnih posledicah za poplačilo tožnice, saj je bilo 17.9.2014 vpisanih kar štirinajst zaznamb na toženčevi nepremičnini. Z izogibanjem vpisu lastninske pravice je toženec povzročil zmoto pri tožnici glede obsega preostalih dolgov toženca. Obstoj obveznosti do tretjih oseb namreč lahko vpliva na možnost uveljavitve tožničine terjatve, saj se upnik v sodnem postopku racionalno ravna tudi glede na dolžnikovo pasivno premoženje (sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 2442/2014). Obseg informacij, ki jih o tožencu lahko pridobi tožnica, je izrazito omejen, saj razpolaga le s podatki vidnimi iz javnopravnih evidenc in s podatki, pridobljenimi v postopkih, ki jih vodi proti tožencu.

6. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi toženca zoper sodbo in sklep:

8. Sodišče prve stopnje je predlog za zavarovanje dokazov pravilno zavrnilo. Z razlogi sodišča prve stopnje, navedenimi v 21. točki obrazložitve, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se zaradi pavšalnosti pritožbenih navedb v tej smeri in v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

9. Sicer gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

10. Zaradi okoliščine, da v času oprave naroka za glavno obravnavo 10. 7. 2014 (in izdaje predmetne sodbe) še ni bilo odločeno o zahtevi toženca za izločitev sodnice po 6. točki prvega odstavka 70. člena ZPP, ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje toženec v pritožbi. Podana ni niti absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila s sklepom Su 462/2014(1) z dne 21. 7. 2014 zahteva toženca za izločitev sodnice zavržena.

11. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana(2). Sodišče prve stopnje ni kršilo niti toženčeve pravice do izjave, zato ni podana niti absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Sodišče prve stopnje je v 26. in 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obravnavalo vse konkretizirane ugovore toženca, s katerimi je oporekal veljavnosti Pogodbe o upravljanju in Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij. Obravnavalo je tudi (v pritožbi izpostavljen) ugovor, da v Pogodbi o upravljanju ni bilo izkazano zadostno število podpisov etažnih lastnikov. Iz 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je ugotavljalo, ali je bila Pogodba o upravljanju sklenjena s soglasjem zadostne večine etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe. V zvezi s tem je materialnopravno pravilno zaključilo, da je bila veljavno sklenjena, ker so z njo soglašali oziroma so jo podpisali etažni lastniki, katerih solastniški delež presega 50% (gre za posel rednega upravljanja). Tudi če je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe napačno navedlo, da je toženec šele v drugi pripravljalni vlogi navajal, da Pogodba o upravljanju ni bila sklenjena skladno z veljavno zakonodajo(3), glede na pojasnjeno ne gre za relevantno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med temi listinami, saj navedeno ne predstavlja odločilnega dejstva, zaradi katerega je odločitev sodišča takšna kot je. Tožnica je v trditveni podlagi tožbe podala konkretne navedbe o tem, kje je pridobila podatke o številu oseb in živali v toženčevem stanovanju (s strani prejšnjega upravnika), zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožničinim navedbam zaradi njihove pavšalnosti ni mogel ugovarjati.

13. Sodišče prve stopnje je iz utemeljenih razlogov zavrnilo toženčev dokazni predlog, naj sodišče pridobi podatke iz uradnih evidenc (opravi poizvedbe pri Veterinarski upravi in vpogleda v CRP) glede števila živali, ki jih je v spornem obdobju imel toženec in glede števila prijavljenih oseb v njegovem stanovanju v spornem obdobju. Toženec namreč ni pojasnil, zakaj navedenih podatkov ne more pridobiti sam. Poleg tega z omenjenimi dokaznimi predlogi toženec ne bi mogel dokazati pravno relevantnega dejstva, da je tožnico pravočasno z ustreznimi dokazili obvestil o tem, koliko ljudi in živali prebiva v njegovem stanovanju. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 10. 7. 2014(4), izhaja, da je toženec prerekal dokazni sklep, da se ostali dokazni predlogi kot nepotrebni zavrnejo in da je vztrajal pri izvedbi vseh predlaganih dokazov. Iz predmetnega zapisnika je torej razvidno, da je toženec v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov uveljavljal kršitev določb pravdnega postopka, zato so nasprotni pritožbeni očitki neutemeljeni.

14. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih toženec izrecno ali smiselno uveljavlja v pritožbi, predstavljajo nedovoljen pritožbeni razlog. Gre za očitke o kršitvi 8. člena ZPP (zaradi formalno pomanjkljive dokazne ocene, neupoštevanja toženčevih listinskih dokazov), kršitvi prvega odstavka 74. člena ZPP (zaradi oprave naroka za glavno obravnavo pred izdajo sklepa o zavrženju zahteve toženca za izločitev sodnice) in kršitvi 123. in 124. člena ZPP (zaradi neupoštevanja določb ZPP o sestavljanju zapisnika).

15. Pritožbeni očitki, s katerimi toženec nasprotuje dejanskim ugotovitvam in meri na drugačno dokazno oceno, predstavljajo nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje toženec ni ugovarjal, da se psi po pogodbenih statutih ne štejejo kot polovična oseba, ni nasprotoval stroškom ogrevanja (po višini) in skupnemu številu oseb, ki jih je tožnica upoštevala pri delitvi stroškov. Tovrstne pritožbene navedbe so tudi zato neupoštevne.

16. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja: - tožnica je upravnica, toženec pa etažni lastnik stanovanja na naslovu .. v Ljubljani, - Pogodbo o upravljanju so podpisali etažni lastniki, katerih solastniški deleži presegajo 50%, - tožnica je opravljala pogodbene storitve upravljanja in za toženca plačevala stroške vzdrževanja in obratovanja večstanovanjske stavbe iz lastnih sredstev, - vtoževane stroške obratovanja in vzdrževanja je tožnica obračunala v skladu z dogovorjenim ključem delitve, - toženec ni dokazal, da bi pravočasno obvestil tožnico o spremenjenih okoliščinah na njegovi strani (glede števila oseb in živali).

17. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

18. Pravilna je tudi stroškovna odločitev, ki temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno priznalo tudi materialne izdatke in DDV. Spisovni podatki ne nudijo podlage za zaključek, da gre pri priznanih materialnih izdatkih za nepotrebne stroške.

19. Ker v pritožbi uveljavljani dovoljeni pritožbeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

O pritožbi tožnice zoper sklep:

20. Upnik mora za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve poleg verjetnega obstoja terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ) kumulativno izkazati še nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Subjektivne nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ), česar pa tožnica ni niti zatrjevala.

21. Obstoj nevarnost odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem s strani toženca, zaradi katerega se ne bo mogla poplačati, je tožnica konkretizirala z navedbami, da toženec zaradi skrivanja svojega premoženja pred upniki, ni želel vknjižiti svoje lastninske pravice na stanovanju v zemljiško knjigo, zato je morala vložiti ustrezno tožbo, po pravnomočnosti sodbe pa je zavlačeval še zemljiškoknjižni postopek. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ravnanje toženca v preteklosti ni relevantno. Sedaj je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik te nepremičnine, s čimer je uveljavitev njegove terjatve nedvomno omogočena. Sodišče prve stopnje se zato upravičeno ni ukvarjalo s trditvami tožnice o tem, kako se je toženec izogibal vknjižbi lastninske pravice na stanovanju v zemljiško knjigo in kako je zavlačeval pravdni in zemljiškoknjižni postopek, ki sta tekla v tej smeri. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo tožničino pravico do izjave in 8. člen ZPP ter da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, tako niso utemeljeni. Iz enakih razlogov se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej opredeliti do tožničinih navedb o toženčevi odsotnosti pri opravi izvršilnih dejanj. Gre za navedbe, ki niso relevantne za presojo obstoja subjektivne nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Slednjo je tožnica utemeljevala tudi s trditvami o dolgovih, ki jih ima toženec do upnika, o toženčevi prezadolženosti in o velikem številu zaznamb pri toženčevi nepremičnini. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom in razlogi sodišča prve stopnje, da obstoj dolgov in toženčeva prezadolženost ne utemeljujeta zaključka o obstoju subjektivne nevarnosti. Enako velja glede obstoja velikega števila zaznamb pri toženčevi nepremičnini, če iz njih ne izhaja, da jo toženec odtujuje oziroma obremenjuje. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da tožnica ni pojasnila, za kakšne zaznambe gre. Iz predloženega zemljiškoknjižnega izpiska njihova vsebina ne izhaja, vpogleda v zemljiško knjigo pa v tej smeri ni predlagala.

22. Ker po pojasnjenem tožnica ni dokazala, da bi toženec sedaj, ko je kot lastnik nepremičnine vpisan v zemljiško knjigo, nameraval razpolagati z navedeno nepremičnino na način, da tožnica ne bi prišla do poplačila svoje terjatve, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnica ni izkazala pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, ki mora biti izpolnjen poleg pogoja iz prvega odstavka 270. člena ZIZ. Predlog za izdajo začasne odredbe je zato pravilno in zakonito zavrnjen.

23. Pritožbeni razlogi tako niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. v zvezi prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O stroških pritožbenega postopka:

24. Pritožbeno sodišče je odločilo še o pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožnica pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tudi tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), toženec pa tudi sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Napačno navedena opravilna številka predmetnega sklepa predstavlja očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje v skladu s 328. členom ZPP kadarkoli odpravi.

(2) Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki in prepisi.

(3) Že pred tem je namreč to smiselno navajal, ko je trdil, da v Pogodbi o upravljanju ni izkazano zadostno število podpisov etažnih lastnikov in podobno.

(4) Podpisal ga je tudi toženec.