Jedro

Pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila podana tožniku v času, ko je bil predstavnik delavcev v svetu zavoda, ni zakonita, ker tožena stranka pred odpovedjo ni pridobila soglasja sveta zavoda.

Direktorica tožene stranke je nedopustno ravnala, ker je podatke o tožnikovi izobrazbi nepooblaščeno posredovala tretjim osebam v nasprotju z namenom, za katerega so bili zbrani v okviru evidence zaposlenih. To ravnanje se je odrazilo v tožnikovi duševni sferi (tožnik je postal napet, tesnoben, razdražljiv, depresivno razpoložen in pesimističen), zaradi česar je upravičen do odškodnine za nematerialno škodo v višini 2.000,00 EUR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 17. 9. 2009, s katero je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi (I. tč. izreka). Odločilo je, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja (II. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga od prenehanja delovnega razmerja dalje prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter mu obračuna vse zapadle plače v višini 3.073,63 bruto mesečno, od njih odvede vse predpisane davke in prispevke ter tožniku izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu dalje, vse v roku 8 dni in pod izvršbo (III. tč. izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku v roku 8 dni plača 2.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2009 dalje do plačila, višji zahtevek (2.000,00 EUR) pa je zavrnilo (IV. tč. izreka), plačati pa mu mora tudi stroške postopka v višini 1.464,00 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo (smiselno v ugodilnem delu) se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbene zahtevke zavrne. Tožena stranka poudarja, da tožnik med postopkom nikoli ni izpostavil dejstva, da bi tožena stranka za odpoved pogodbe o zaposlitvi potrebovala soglasje sveta zavoda ter da tožena stranka takega soglasja ni pridobila. Sodišče prve stopnje je to dejstvo upoštevalo mimo tožnikove trditvene podlage, kar je bistvena kršitev določb postopka. Tožnik ni zatrjeval kršitve 113. člen ZDR, prav tako v zvezi z navedenim ni predlagal nobenih dokazov. Trditvene podlage sodišče ne sme črpati iz predloženih dokazov. Tako tudi izpovedbe tedanje direktorice, da se tožnik od 21. 1. 2009 dalje ni udeleževal sej in da soglasje sveta ni bilo potrebno, sodišče ni smelo uporabiti kot nadomestilo pomanjkljivi tožnikovi trditveni podlagi. V kolikor stranke (konkretno tožnik) ne navajajo ničesar in ne predlagajo dokazov, ni podlage za izvedbo dokazov po uradni dolžnosti. Sodišče ni upoštevalo razpravnega načela in je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi dejstev, katerih tožnik ni zatrjeval. Tožena stranka se tudi ne more strinjati z dosojeno odškodnino, saj ni utemeljena ne po temelju ne po višini. Na 8. redni seji občinskega sveta je bilo predstavljeno letno poročilo in program dela tožene stranke. V ta okvir je sodila tudi predstavitev tekočih problemov, med katere je spadala tudi nenavadna sistemizacija delovnih mest. Kot primer je v.d. direktorica navedla tožnika. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili podatki o tožnikovi izobrazbo posredovani tretji osebi. Občina I. je namreč ustanovitelj in edini družbenik tožene stranke, občinski svet pa je njen predstavniški organ. Podatek je bil tako posredovan ustanovitelju in ne tretji osebi. Ustanovitelj pa ima pravico vedeti, kakšna je sistemizacija delovnih mest. Ker ustanovitelj ni tretja oseba, protipravnost ni podana. Sodišče pa nikjer ni opredelilo krivde tožene stranke oz. na podlagi česa šteje, da je slednja podana, zato niso izkazane vse predpostavke za odškodninsko odgovornost. Bistveno pa je tudi, da je sporne izjave podala v.d. direktorica, tožena stranka pa je pravna oseba. Sodišče se ni opredelilo do tega, na kakšni podlagi je odgovorna pravna oseba. Sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tistih, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi kršilo 7. člen ZPP ter tako odločilo mimo tožnikove trditvene podlage. Tožnik je že v tožbi navajal dejstvo, da je bil v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že drugi mandat kot predstavnik zaposlenih član sveta zavoda tožene stranke. Da tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni pridobila soglasja tožene stranke, je tožnik navedel tudi v pripravljalni vlogi z dne 16. 5. 2011. Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dokazno breme na njegovi strani (82. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Delodajalec je bil torej tisti, ki je bil dolžan dokazati, da so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zaradi katerih je lahko delavcu redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V primeru, da je delavec predstavnik delavcev v svetu zavoda, kot v konkretnem primeru, je eden od takih zakonskih pogojev tudi pridobitev soglasja sveta zavoda. Ker je bila tožena stranka tista, ki je morala dokazati obstoj tega soglasja, je sodišče prve stopnje v okviru materialnopravnega preizkusa redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno izvajalo dokazni postopek v zvezi s tem dejstvom. Iz gornjih razlogov bi sodišče prve stopnje to lahko storilo tudi, če tožnik ne bi konkretno navedel, da tožena stranka s takšnim soglasjem ni razpolagala. Za materialnopravno presojo zakonitosti odpovedi in s tem v zvezi z ugotavljanjem dejstva obstoja soglasja sveta zavoda bi bilo namreč dovolj tudi, če bi tožnik navedel le, da je bil član sveta zavoda, in da vsi zakonski pogoji za odpoved niso bili izpolnjeni. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala v času, ko je bil predstavnik delavcev v svetu zavoda, ne da bi pred odpovedjo pogodbe pridobila soglasje tega organa, je pravilno zaključilo, da je bila v konkretnem primeru odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Posledično je v tem delu tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Pravilna je nadalje tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Tožnik je v tem postopku zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in sicer za pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime ter okrnitve ostalih osebnostnih pravic, pri čemer gre za škodo, ki naj bi mu jo kot delavcu pri delu oz. v zvezi z delom povzročila tožena stranka oz. konkretno njena zakonita zastopnica. Glede na takšno trditveno podlago je bilo potrebno tožbeni zahtevek presojati na podlagi določbe 184. člena ZDR, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno storilo. Navedena določba delodajalcu nalaga, da mora delavcu povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, torej po določbah Obligacijskega zakonika (OZ - Uradni list RS, št. 83/2001). Iz navedenega določila izhaja, da je delodajalec odškodninsko odgovoren tudi, če delavec utrpi škodo v povezavi z delom zaradi kršitev pravic iz delovnega razmerja.

Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 131. člena OZ, in ki glede na zgoraj navedeno določbo ZDR velja tudi za delodajalca, je, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) ravnanje povzročitelja škode mora biti protipravno oz. nedopustno, 2) tožniku mora nastati (pravno priznana) škoda, 3) podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) odgovornost oškodovanca za škodo. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče pravilno upoštevalo vse navedene predpostavke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utrpel nematerialno škodo v posledici kršitve njegovih pravic (pravice do zasebnosti) s strani tožene stranke oz. njenih delavcev (v. d. direktorice). Direktorica tožene stranke je namreč na seji občinskega sveta tretjim osebam, brez soglasja tožnika, razkrila podatke o njegovi izobrazbi in o njegovem izobraževanju, to pa je storila na način, da je tožnik njeno opazko, da je njegova izobrazba primerna kvečjemu za vodenje železniške postaje, smatral za očitno posmehovanje, ki ga je močno užalilo. Seja občinskega sveta je bila javna, prisostvovali so ji tudi novinarji, kar izhaja iz tega, da je bil v časniku M. o seji objavljen članek (A10). Podatek o tožnikovi izobrazbi je bil tako posredovan tako predstavnikom ustanovitelja kot novinarjem, zato ne držijo pritožbene navedbe, da direktorica tožene stranke podatkov o tožnikovi izobrazbi ni posredovala tretjim osebam.

Pravica do zasebnosti je ena temeljnih človekovih pravic, ki je varovana v 35. členu Ustave Republike Slovenije, v katerem je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Varovana je tudi v mednarodnih aktih, med drugim v 8. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe št. 7/94), po katerem ima vsak pravico do spoštovanja svojega osebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. Pravica do osebnega življenja obsega tudi pravico do skritosti osebnega življenja, torej pravico do varovanja podatkov o njem. Tako Finžgar (Osebnostne pravice, Ljubljana, 1985, stran 121) navaja, naj bo skrito vse, kar spada v osebno in družinsko življenje in za kar posameznik ne želi, da se odkrije ali ima interes na tem, da se ne odkrije. Kršitev pravice do osebnega življenja, katere segment je tudi pravica do zasebnosti, je podana, če se brez privolitve prizadetega raznašajo dogodki in dejstva iz njegovega osebnega in družinskega življenja, ne glede na to, ali to lahko škodi njegovemu ugledu ali časti.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je direktorica tožene stranke nedopustno ravnala, ko je podatke o tožnikovi izobrazbi nezakonito in nepooblaščeno posredovala tretjim osebam v nasprotju z namenom, za katerega so bili zbrani v okviru evidence o zaposlenih delavcih po 6. členu Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006). S tem je tožena stranka oz. njena direktorica kršila določbo 16. čl. Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Ur. l. RS, št. 86/2004 s spremembami).

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je odločilna okoliščina v tem sporu dejstvo, da je sporne izjave podala v.d. direktorica in ne tožena stranka kot pravna oseba, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora v skladu s 44. čl. ZDR delodajalec (ki je praviloma pravna oseba, katero v pravnem prometu zastopa zakoniti zastopnik, v konkretnem primeru direktor, kot poslovodni organ, ki na podlagi Zakona o zavodih predstavlja in zastopa zavod in je odgovoren za zakonitost dela zavoda) varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka to storila. Nasprotno. Tožena stranka je po svojem poslovodnem organu (direktorici) dopustila, da so se podatki o tožnikovi izobrazbi pojavili celo v lokalnem časopisu. Sodišče prve stopnje se resda ni decidirano opredelilo do oblike krivde, vendar zaradi navedenega njegova odločitev še ni nepravilna. Iz obrazložitve sodbe je namreč mogoče zaključiti, da sodišče šteje, da je takšno ravnanje mogoče označiti najmanj za hudo malomarno. Tožena stranka (oz. njena direktorica), ki je na podlagi ZEPDSV osebne podatke dolžna zbirati v okviru evidence o zaposlenih delavcih, bi se namreč mogla in morala zavedati, da je takšno nepooblaščeno posredovanje podatkov tretjim osebam protipravno. Sodišče prve stopnje je tako odškodninsko odgovornost tožene stranke pravilno presojalo v smislu nezadostnih dolžnih ravnanj glede na ZVOP-1, ki jih je podvzela za zavarovanje tožnikovih osebnih podatkov. V zvezi z navedbami, ki izrazito kažejo na to, da se tožena stranka kot pravna oseba protivi ugotovljeni odgovornosti za dejanje, ki ga je storila njena zakonita zastopnica (kot fizična oseba), pa pritožbeno sodišče še poudarja, da ima tožena stranka vse možnosti, da zoper odgovorno (fizično) osebo uveljavlja regresni zahtevek (3. odstavek 147. člena OZ).

Zaradi kršitve pravic delavca iz delovnega razmerja je mogoče oškodovancu prisoditi odškodnino za nepremoženjsko škodo samo, če se posledice te kršitve manifestirajo v obliki katere od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode. Kršitev tako lahko predstavlja pravno relevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin. Glede ugotavljanja obsega škode in posledic, ki so se zaradi kršitev tožene stranke izrazile v tožnikovi duševni sferi, je sodišče prve stopnje na podlagi predloženih izvidov (A5) ugotovilo, da je tožnik postal napet, tesnoben, razdražljiv, depresivno razpoložen in pesimističen, zaradi česar je bil v bolniškem staležu slabe tri mesece. Tožena stranka obsega ugotovljene nepremoženjske škode niti ne prereka, medtem ko višino odmerjene odškodnine prereka zgolj pavšalno. Zaradi pavšalnosti teh trditev pritožbeno sodišče toženi stranki lahko odgovori le, da je višina odmerjene in prisojene odškodnine v znesku 2.000,00 EUR sodni praksi primerna.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške. Tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavek 154. člena ZPP).