Jedro

Terjatev za plačilo pravdnih stroškov nastane šele s pravnomočnostjo odločbe, s katero je odločeno, koliko le-ti znašajo in kdo je zavezanec za njihovo plačilo oziroma upravičenec do njihovega povračila. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni bila dolžna prijaviti v stečajnem postopku nad tožečo stranko, saj terjatev za plačilo le-teh v razmerju do stečajnega dolžnika ni nastala do začetka stečajnega postopka. Ob povedanem njena terjatev za povračilo teh stroškov tudi ni prenehala, kot to trdi pritožnica.

Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Ker je tožena stranka navedene stroške prijavila v stečajnem postopku kot terjatev, ki je nastala do začetka stečajnega postopka in se je le-ta kot taka tudi preizkušala ter bila priznana, sklep o preizkusu terjatev pa je postal pravnomočen, tožena stranka plačila te terjatve ne more več zahtevati v tem pravdnem postopku, saj je bilo o njej že odločeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka, ki predstavlja sklep o stroških postopka, spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 7.668,30 EUR pravdnih stroškov, v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 387,10 EUR pritožbenih stroškov, v roku petnajstih dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji bila tožena stranka dolžna plačati 134.703,41 EUR z obrestmi, zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške celotnega postopka v znesku 21.061,35 EUR z obrestmi (II. točka izreka sodbe).

2. Tožeča stranka je zoper stroškovno odločitev (II. točka izreka sodbe) pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da „predlog tožene stranke za povrnitev prvostopenjskih pravdnih stroškov ter pritožbenih stroškov zavrne, preostale stroške pa odmeri v skladu s tarifo, upoštevajoč ZFPPIPP“, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi prvič odločilo s sklepom in sodbo VIII Pg 3638/2011 z dne 12. 6. 2013, tako da je zaradi delnega umika tožbe za znesek 89.902,14 EUR s pripadki postopek v tem delu ustavilo, primarni in podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.065.217,46 EUR z obrestmi zavrnilo, ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 9.084,00 EUR z obrestmi. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom I Cpg 1731/2013 z dne 16.9.2015 pritožbi tožeče stranke zoper sodbo delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo za znesek 134.703,41 EUR z obrestmi ter v stroškovni odločitvi ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku je razveljavilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sodbo VIII Pg 3206/2015 z dne 29. 6. 2016 tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 134.703,41 EUR z obrestmi zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 21.061,35 EUR z obrestmi. Stroškovno odločitev, kot že navedeno, izpodbija tožeča stranka.

6. Sodišče prve stopnje je stroškovno odločitev temeljilo na določbah 154. in 155. člena ZPP, upoštevaje, da je tožeča stranka v pravdi v celoti propadla. Zato je odločilo, da je toženi stranki dolžna povrniti že priznane stroške v prvotnem postopku, v znesku 9.084,00 EUR, stroške pritožbenega postopka (odgovora na pritožbo zoper sodbo VIII Pg 3638/2011 z dne 12. 6. 2013) v znesku 7.320,00 EUR, nagrado za postopek v ponovljenem odločanju v znesku 1.288,30 EUR, nagrado za narok v ponovljenem odločanju v znesku 1.189,20 EUR, poštne in telekomunikacijske stroške v znesku 20,00 EUR, ter 22% DDV v znesku 839,85 EUR, kar naj bi skupno zneslo 21.061,35 EUR. Navedeno je razvidno iz stroškovnika tožene stranke na list. številki 441, tako da je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti.

7. Pritožnica trdi, da je tožena stranka v stečajnem postopku nad tožečo stranko, ki se je začel s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St ... z dne ..., prijavila terjatev v višini 9.200,35 EUR, ki ji je bila priznana. Navedena terjatev predstavlja pravdne stroške, ki so bili priznani toženi stranki s sodbo VIII Pg 3638/2011 z dne 12. 6. 2013 v znesku 9.084,00 EUR in obresti od teh stroškov. Trdi, da bo zato ta terjatev tožene stranke poplačana v stečajnem postopku, sorazmerno glede na višino razpoložljive stečajne mase, ob končni razdelitvi.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v stečajnem postopku nad tožečo stranko res prijavila terjatev iz naslova pravdnih stroškov, ki so ji bili priznani s sodbo VIII Pg 3638/2011 z dne 12.6.2013, v znesku 9.084,00 EUR in zakonske zamudne obresti od navedenega zneska od dne 6. 9. 2013 do dne začetka stečajnega postopka, v znesku 116,35 EUR, skupaj torej 9.200,35 EUR. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev v stečajnem postopku nad tožečo stranko, z dne 30. 4. 2014 je razvidno, da je bila navedena terjatev toženi stranki v celoti priznana. Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Ker je tožena stranka navedene stroške prijavila v stečajnem postopku kot terjatev, ki je nastala do začetka stečajnega postopka in se je le-ta kot taka tudi preizkušala ter bila priznana, sklep o preizkusu terjatev pa je postal pravnomočen, tožena stranka plačila te terjatve ne more več zahtevati v tem pravdnem postopku, saj je bilo o njej že odločeno.

9. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno toženi stranki neutemeljeno priznalo stroške za prvi postopek pred sodiščem prve stopnje v tej zadevi v znesku 9.084,00 EUR z obrestmi.

10. Pritožnica nadalje utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je toženi stranki v nasprotju s 4. točko opombe 3, 3. dela Tarife, ki je sestavni del Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; v nadaljevanju odvetniška tarifa) priznalo nagrado za postopek v ponovljenem odločanju v znesku 1.288,30 EUR z DDV. V skladu s 4. točko opombe 3 odvetniške tarife se namreč v primeru, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. To pomeni, da odvetniku, ne glede na morebitno razveljavitev prvotne sodbe in ponovno sojenje, pripada le ena nagrada za postopek.

11. Sodišče prve stopnje pa je pravilno priznalo toženi stranki nagrado za narok v ponovljenem postopku v znesku 1.189,20 EUR z DDV, glede na vrednost spornega predmeta 134.703,41 EUR. Prav tako je toženi stranki pravilno priznalo nagrado za odgovor na pritožbo tožeče stranke zoper sodbo VIII Pg 3638/2011 z dne 12. 6. 2013, glede na celotno vrednost spornega predmeta 1.065.217,46 EUR, upoštevaje kriterij končnega uspeha strank v pravdi in dejstvo, da je tožena stranka v pravdi celoti uspela. Vendar pa je sodišče prve stopnje toženi stranki zmotno prisodilo 6.000,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo z 22 % DDV, saj je tožena stranka priglasila nagrado za odgovor na pritožbo le v višini 5.080,00EUR z 22 % DDV. Odgovor na pritožbo je vsebinsko pripomogel k rešitvi pritožbe. Zato se nagrada za ta odgovor šteje kot potreben strošek tožene stranke (155.člen ZPP).

12. Pritožnica med drugim očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo določbe 60. člena in 296. člena ZFPPIPP. Trdi, da se je stečajni postopek nad tožečo stranko začel s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St ... z dne ..., zato bi tožena stranka stroške odgovora na pritožbo, ki so nastali najpozneje 5. 10. 2013, ko je tožena stranka odgovor vložila pri sodišču, morala prijaviti v stečajnem postopku, kot pogojno terjatev (60. člen ZFPPIPP). Ker te terjatve ni prijavila, je le-ta v skladu z določbo 286. člena ZFPPIPP prenehala.

13. Če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, mora zahtevek za priznanje terjatve vsebovati tudi zneske teh stroškov (3. točka drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP). Jezikovna razlaga navedene določbe bi sicer res lahko privedla do zaključka, za kakršnega se zavzema pritožnica, da mora upnik prijaviti zneske teh stroškov, ki so mu nastali do začetka stečajnega postopka nad dolžnikom, čeprav je pravda za uveljavitev terjatve, v zvezi s katero so ti stroški nastali, še v teku. Vendar pa takšna razlaga po prepričanju pritožbenega sodišča ni sprejemljiva. Vse dotlej, dokler v pravdnem postopku odločitev o povračilu pravdnih stroškov ni sprejeta, terjatev za povračilo le-teh do nasprotne stranke ni nastala in jih stranka od nasprotne stranke tudi ne more zahtevati. Terjatev za plačilo pravdnih stroškov namreč nastane šele s pravnomočnostjo odločbe, s katero je odločeno, koliko le-ti znašajo in kdo je zavezanec za njihovo plačilo oziroma upravičenec do njihovega povračila. Šele s takšno odločbo nastane pravno razmerje med pravdnima strankama glede teh stroškov in šele ta odločba predstavlja pravni temelj za povračilo stroškov. Dokler pravnega temelja ni, stečajni dolžnik ni zavezanec za povračilo le-teh iz materialnopravnega razmerja in jih upnik ni upravičen zahtevati od stečajnega dolžnika.

14. Tožena stranka glede na navedeno stroškov odgovora na pritožbo ni bila dolžna prijaviti v stečajnem postopku nad tožečo stranko, saj terjatev za plačilo le-teh v razmerju do stečajnega dolžnika ni nastala do začetka stečajnega postopka. Ob povedanem njena terjatev za povračilo teh stroškov tudi ni prenehala, kot to trdi pritožnica (296. člen ZFPPIPP).

15. Ob povedanem se izkaže, da je tožena stranka upravičena do nagrade za narok v ponovljenem postopku v znesku 1.450,80 EUR, nagrade za odgovor na pritožbo v znesku 6.197,50 EUR ter 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6.002 Odvetniške tarife, skupaj torej do zneska 7.668,30 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

16. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 7.668,30 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (3. točka 365. člena ZPP).

17. Pritožbeno sodišče je o pritožbenih stroških odločilo glede na pritožbeni uspeh. Tožeča stranka je s pritožbo uspela glede zneska 13.393,05 EUR, kar predstavlja 63,60 % uspeh glede na znesek stroškov, ki so bili toženi stranki priznani z izpodbijanim sklepom (21.061,35 EUR). Tožena stranka ji je zato dolžna povrniti 693,70 EUR pritožbenih stroškov od skupno 1.090,70 EUR pritožbenih stroškov. Ti predstavljajo nagrado za sestavo pritožbe v znesku 670,40 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov, takso za pritožbo v znesku 248,40 EUR ter 22% DDV v znesku 151,88 EUR. Tožeča stranka pa je toženi stranki dolžna povrniti 36,40 % njenih stroškov odgovora na pritožbo, kar od skupno 842,28 EUR pritožbenih stroškov tožene stranke znese 306,60 EUR. Pritožbeni stroški tožene stranke predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v znesku 670,40 EUR, 20 EUR materialnih stroškov ter 22% DDV v znesku 151,88 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 387,10 EUR njenih pritožbenih stroškov. Pritožbeni stroški so odmerjeni glede na znesek pravdnih stroškov, ki se izpodbija v pritožbi, to je glede na znesek 21.061,35 EUR.