Jedro

Ugotovitev, ali je bil Paket poškodovan med prenosom je razrešitev spora in ugotovitev odškodninskega temelja, bistvena. Toženka se do tožničinega dokaznega predloga, to je potrdila o dostavi, ki naj bi dokazoval, da je prevzela A. nepoškodovan Paket, v izpodbijani odločbi niti ne opredeli, temveč svojo dokazno oceno gradi na fotografijah, ki tega dejstva (da bi bil Paket poškodovan med prenosom pošiljke) ne dokazujejo.

Ekskulpacijski razlog z vidika izvajalca poštnih storitev določen tudi v drugem odstavku 49. člena ZPSto-2 in sicer povzeto, da je odškodninsko odgovoren v primeru, če pride do škode, ker poštna pošiljka ni imela notranje zaščite vsebine v skladu z določbami iz prvega odstavka 49. člena ZPSto-2, pošiljatelj. Zmotna je zato odločitev AKOS, kot je mogoče povzeti, da bi morala zahteva po dodatni zaščiti biti določena v Splošnih pogojih, ker že zakon določa, da je v primeru nezadostne notranje zaščite, odškodninsko odgovoren pošiljatelj (49. člena ZPSto-2).

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 38301-5/2021/12 z dne 12. 8. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1.Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju AKOS, tudi toženka) je na podlagi 62. člena Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2) z izpodbijano odločbo delno ugodila zahtevku družbe A., d. o. o., ..., (v nadaljevanju: A.) tako, da ji je tožnica zaradi poškodovane poštne pošiljke - paketa št. 14179488 (v nadaljevanju Paket) dolžna izplačati odškodnino v višini 200,00 EUR v roku 15 dni od vročitve odločbe. Odločila je še, da v postopku posebni stroški niso nastali.

2.A. je v zahtevi za rešitev spora z dne 15. 2. 2021 zahtevala plačilo 261,48 EUR odškodnine (v nadaljevanju Zahteva) in v bistvenem navedla: (i) da je 14. 1. 2021 prejela Paket, dostavljen s približno 60 zapakiranimi enotami; (ii) da Paket na zunanji embalaži ni kazal nobenih sledi poškodb, zato ni bil sestavljen reklamacijski zapisnik ob dostavi; (iii) da za večjega števila paketov in tedanjih zdravstvenih razmer paketov ni bilo mogoče odpreti v istem dnevu, zato poškodbe ni zaznala vse do 18. 1. 2021, ko je o poškodbi računalnika v Paketu obvestila tožnico (v nadaljevanju Zahtevek); (iv) da je tožnica Zahtevek za povračilo škode zavrnila, sklicujoč se na svoje Splošne pogoje poslovanja za prevoz in ravnanje s paketi, skladno s katerimi bi morali vse pakete odpreti, jih pregledati in testirati za morebitne poškodbe vpričo dostavljalca.

3.Toženka je presojala upravičenost do odškodnine na podlagi 50. člena ZPSto-2 in Splošnih pogojev poslovanja za prevoz in ravnanje s paketi (v nadaljevanju Splošnih pogojev). Toženka je v zvezi z ustreznostjo reklamacije povzela drugi odstavek 51. člena ZPSto-2 in ugotovila: (i) da je bil Paket dostavljen A. 14. 1. 2021 ob 11:59:47 uri; (ii) da je A. podpisala prevzem nepoškodovanega paketa; (iii) da se je 18. 1. 2021 A. obrnila na tožnico z namenom sestaviti zapisnik o poškodovani poštni pošiljki; (iv) da je 19. 1. 2021 A. prejela tožničin odgovor, da je A. prejemnik Paketa, zaradi česar se mora obrniti na pošiljatelja paketa ter da je treba paket reklamirati ob prevzemu oziroma spisati zapisnik takoj ob dostavi. Toženka je ugotovila, da A. ni prejela odgovora na reklamacijo, kljub temu, da jo je pravočasno vložila, zato se je obrnila na toženko. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka na podlagi s strani tožnice priloženih fotografij poškodovane embalaže poštne pošiljke, na podlagi elektronskega sporočila A. z dne 18. 1. 2021, iz katerih izhaja, da se je, takoj, ko je Pakete pregledala, obrnila na tožnico in po oceni, da so navedbe A. prepričljive in konsistentne, ugotovila, da se je prenosni računalnik poškodoval med prenosom. Toženka je upoštevala, da je bila hkrati dostavljena večja količina (60) pošiljk, ki jih je bilo ob prevzemu vse hkrati nemogoče preveriti, in da je tožnica predvsem ugovarjala, da je bila vsebina pošiljke neustrezno zaščitena, in ne toliko, da do poškodbe ni prišlo na prenosni poti in da so bile tožničine navedbe pavšalne. AKOS je zavrnila tožničin ugovor, da pošiljatelj prenosnega računalnika ni zadostno zaščitil, ker je ugotovila, da ta zahteva ni predpisana v Splošnih pogojih in da je bil prenosni računalnik po oceni AKOS zaščiten tako, da je ustrezal predpisanim pogojem, saj je bil zapakiran v originalni, s strani proizvajalca predpisani škatli, z vsemi varnostnimi "gobami" oziroma stiroporom. AKOS je po ugotovitvi, da je bil prenosni računalnik zapakiran v skladu z zahtevami iz Splošnih pogojev in da je bil poškodovan med prenosom, na podlagi 16. člena Splošnih pogojev, ki omejuje višino odškodnine na 200,00 EUR, odločila, da je tožnica dolžna A. povrniti 200,00 EUR odškodnine, presežek pa zavrnila.

Tožničine navedbe

4.Tožnica zaradi kršitve določil upravnega postopka, napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni in Zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje AKOS.

5.AKOS očita, da je kršila načelo materialne resnice, da ni izvajala za to relevantnih dokazov, da je kršila načelo proste presoje dokazov, saj za zaključke, ki jih je sprejela, ni izvedla nobenega dokaza, temveč je slepo sledila neizkazanim trditvam A. Toženki očita, da ni navedla, katere dokaze naj bi sploh izvedla, iz česar tožnica sklepa, da ni izvajala nobenega dokaza. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja niti to, v katere listine je AKOS vpogledala. AKOS očita, da je postopek izvedla pomanjkljivo, brez relevantnih dokazov, zato so dejanski zaključki v izpodbijani odločbi kvečjemu sklepanje in še to napačno. Tožnica poudarja, da A. zatrjuje vidne pomanjkljivost, ki jih je na podlagi 16. točke Splošnih pogojev poslovanja uporabnik poštnih storitev dolžan reklamirati takoj. A. reklamacije ni vložila takoj, ampak šele 4 dni po izvedeni vročitvi, ter s podpisom potrdila, da ji je bil paket vročen nepoškodovan. Zato je A. izgubila pravico do reklamacije, kar izhaja iz drugega odstavka 16. točke Splošnih pogojev in to dokazuje, da do poškodbe Paketa ni prišlo med prevozom. Tožnica meni, da ni pomembna trditev A., da je prejela več paketov in da zato domnevne poškodbe ni mogla pravočasno reklamirati. Tožnica poudarja, da je A. s podajo naročila za izvedbo storitve pri tožnici, sprejela Splošne pogoje in s tem obveznost, da vidno poškodbo reklamira takoj, sicer to pravico izgubi. Še manj pa to izpostavljeno dejstvo A. oprosti obveznosti, da dokaže, da je do zatrjevane poškodbe prišlo med prevozom. Te svoje obveznosti, po mnenju tožnice, A. ni zmogla. Poudarja, da je na podlagi prvega odstavka 50. člena ZPSto-2 izvajalec poštnih storitev odgovoren za škodo, ki nastane med prevozom. Ni sporno, da A. ob vročitvi Paketa ni ne zahtevala niti ni bil sestavljen zapisnik o poškodovanju poštne pošiljke in, da se je z zahtevkom v zvezi z domnevno poškodbo A. obrnila na tožnico 4 dni po vročitvi paketa. Tožnica poudarja, da je na A. trditveno in dokazno breme o tem, da je do poškodbe Paketa prišlo v času, ko je z njim ravnala tožnica. A. pa razen trditve, da naj bi Paket poškodovala tožnica, ni ponudila ničesar, ostali dokazi pa dokazujejo ravno nasprotno. Tožnica poudarja, da je A. Paket prevzela, da ga ni reklamirala, da ob vročitvi ni zahtevala sestave škodnega zapisnika. Tožnica je predložila dokazilo o dostavi, na katerem je zabeleženo, da je Paket dostavljen nepoškodovan, kar je A. s podpisom potrdila. Tožnica meni, da bi A. zagotovo takoj reklamirala, če bi do vdrte embalaže res prišlo med prevozom, ker gre za vidno oz. očitno pomanjkljivost (vdrta embalaža). Dejstvo, da tega ni storila, kaže, da do poškodbe ni prišlo med prevozom.

6.Tožnica izpodbija kot nelogičen in povsem neutemeljen zaključek AKOS, da naj bi iz fotografij izhajalo, da je do zatrjevane poškodbe prišlo med prevozom. Fotografije namreč dokazujejo le, da je bil domnevno Paket poškodovan 18. 1. 2021 torej, da je poškodba obstajala 4 dni po vročitvi, ne pa, da je bil poškodovan že dne 14. 1. 2021 niti, da se je poškodoval med prevozom. Tožnica še poudarja, da je s fotografijami dokazovala, da je A. uporabila že uporabljeno embalažo, da je dokazovala neprimernost embalaže, ki je ekskulpacijski razlog po 3. točki drugega odstavka 50. člena oz. 49. členu ZPSto-1. S tem, ko je AKOS spreobrnil dokaz in z njim dokazoval nekaj, kar je tožnica izrecno zanikala, je po mnenju tožnice zlorabila položaj kot določevalka v postopku, še zlasti, ker fotografije ne dokazujejo tistega, kar o njem zaključuje AKOS. Toženki očita, da se ni opredelila do izjav na ustni obravnavi, ko sta predstavnika tožnice in A. izjavila, da ne eden ne drugi ne moreta z gotovostjo izkazati, da je oz. ni do poškodbe Paketa prišlo med prevozom. S to izjavo je A. po mnenju tožnice potrdila, da dokaza o tem, da je do poškodbe prišlo med prevozom, nima, da gre torej pri tem le za pavšalno trditev A., ki je tista, ki nosi dokazno breme glede tega dejstva. Tožnica meni, da ni upošteven niti zaključek v izpodbijani odločbi, da je predstavnik A. zatrjeval prepričljivo in konsistentno. Trditve A. so bile po mnenju tožnice pavšalne, nasprotujoče z dokazi, ki jih AKOS sploh ni ocenjeval in ni upošteval niti trditev niti dokazov tožnice, s čimer je kršil 8. člen ZUP. Tožnica vztraja, da A. ni dokazal, da je do poškodbe prišlo med prevozom. Po mnenju tožnice, pa ni pravilen niti drug zaključek AKOS, da naj bi bil Paket pravilno embaliran zato, ker naj bi bila uporabljena originalna, s strani proizvajalca predpisana škatla. To ne drži in je po mnenju tožnice zaključek vsaj preuranjen. Očita, da se AKOS ni opredelil do tožničinih navedb, da je šlo za PICK&SHIP storitev, da je bil Paket vrnjen A. v isti embalaži, v kateri je poslan družbi B., d. o. o. in je šlo zato za že uporabljeno embalažo. Tožnica je s fotografijami dokazovala, da je bila embalaža krhka, kar navsezadnje dokazuje dejstvo, da je prišlo do vdrtja škatle in da očitno notranja embalaža ni bila primerna, ker ni zdržala vdrtja, kar je sicer namen polnila, temveč je silo vdrtja prenesla naprej na vsebino paketa. Tožnica meni, da bi do takšne poškodbe sploh ne bi moglo priti, če bi bila vsebina Paketa pravilna in skladna z zahtevo Splošnih pogojev, da mora biti lomljiva roba zapakirana v stiropor ali podoben material za oblazinjenje, ki v celoti zapolni notranjost oz. volumen škatle. Tožnica meni, da je tudi trditev A. o primernosti embalaže nedokazana, upoštevajoč tožničine trditve in dokaze, pa zaključek AKOS, da je bila embalaža primerna, brez podlage.

Trditve toženke

7.Toženka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

8.Poudarja, da je bil postopek voden v skladu z ZUP, da je stranki pozvala k izjavi in predložitvi dokazov glede bistvenih dejstev, da je izvedla ustno obravnavo, izvedla vse relevantne dokaze, zato ugovor kršitve načela materialne resnice in proste presoje dokazov, po mnenju toženke, ni utemeljen. Nasprotuje tožbenemu ugovoru o neizvedbi dokazov, kot pavšalnemu. Vztraja, da je A. pravočasno reklamirala, saj je elektronsko sporočilo poslala nemudoma, ko se je seznanila s poškodbo. Podpis prevzema ne dokazuje, da poškodba ni nastala med prevozom ampak potrjuje prevzem Paketa. Meni, da niti izkustveno ni možno pregledati 60 paketov ob samem prevzemu takega števila paketov. Navaja, da tudi v primeru, da je poškodovana zunanja embalaža, to še ne pomeni, da je poškodovana tudi vsebina pošiljke - slednje se lahko ugotovi šele, ko se paket odpre in v konkretnem primeru prenosni računalnik pregleda, kar pa je nemogoče izvesti takoj ob dostavi. Meni, da se tožnica neutemeljeno sklicuje na določila svojih Splošnih pogojev, ker je A. ravnala skladno tako z zakonom kot tudi s Splošnimi pogoji. Njen odziv je bil namreč takojšen in skrben, saj je elektronsko sporočilo poslala nemudoma, ko se je seznanila s poškodbo. Toženka meni, da je do poškodbe Paketa prišlo med prenosom Paketa, za kar odgovarja tožnica. Nedokazane so navedbe tožnice, da naj bi paket poškodovala tretja oseba oziroma A. A. po meniju toženke ne more dokazati, da je prišlo do poškodbe med prenosom, ker A. med prenosom Paketa ne manipulira s pošiljko in ta tudi ni v njeni posesti. Lahko pa dokazuje, da je prišlo do poškodbe paketa, ko ga prejme v posest in pregleda, torej ko ga odpre in fotografira, kar je tudi storila dne 18. 1. 2021. Navaja, da je dolžna skrbnost pri rokovanju s paketi med prenosom na strani izvajalca poštnih storitev kot strokovnjaka, zato je v primeru spora na njegovi strani tudi dolžnost izkazati, da je bilo tej skrbnosti zadoščeno. Meni, da ni relevantno, s kakšnim namenom je tožeča stranka predložila fotografije, saj lahko isti dokaz dokazuje tudi druga, nezatrjevana dejstva. Tožeča stranka skuša v tožbi v celoti prevaliti dokazno breme na stranki z interesom, čeprav velja enako pravilo o dokaznem bremenu tudi za njene trditve, tj., da naj bi bil podan ekskulpacijski razlog, ker embalaža ni bila primerna. Toženka poudarja, da je v skladu z ZPSto-2 dolžna odločiti o sporu med sprtima stranema na podlagi vseh izvedenih dokazov. Kadar ni drugih dokazov, je za odločitev relevantno, katera dejstva štejejo za izkazana glede na izvedene dokaze in okoliščine primera in katera izjava stranke jo bolj prepriča.

9.Toženka navaja, da tožnik glede primernosti embalaže deloma dopolnjuje svoje navedbe iz postopka. Meni, da je bil prenosnik v konkretnem primeru zaščiten tako, da je ustrezal vsem predpisanim pogojem, saj je bil zapakiran v originalni, s strani proizvajalca predpisani škatli, namenjeni transportu, z vsemi varnostnimi "gobami" oziroma stiroporom. Nasprotuje tožnici, ki se sklicuje na določila ZPSto-2, ki se nanašajo na pošiljke, ki nimajo notranje zaščite, saj v konkretnem primeru ni šlo za tak paket. Pošiljka je zadostila vsem predpisanim zahtevam. Toženka dodaja, da kljub temu, da v primeru "lomljivega blaga" izrecna definicija ne obstaja, iz mednarodne prakse jasno izhaja, da v tem primeru, ko je prenosnik originalno zapakiran, ni mogoče govoriti o krhki embalaži, zato tudi ni bilo razloga za še dodatno posebno zaščito med paketno dostavo zaradi mogočih poškodb ob običajni manipulaciji z blagom. Neutemeljene so po mnenju toženke tudi navedbe, da naj bi bila embalaža krhka že zgolj zato, ker je prišlo do vdrtja škatle in ker notranja zaščita vdrtja ni zdržala. Takšno "obrnjeno" sklepanje vodi do absurdnega zaključka, da se kot krhka embalaža avtomatično šteje prav vsaka embalaža, ki jo bo tožnica med prenosom poškodovala. Toženka je ugotovila, da je do poškodbe prišlo zaradi poškodbe ovojnine paketa in ne zaradi običajne manipulacije v postopku pošiljanja in dostave paketa. S sklicevanjem na prvi odstavek 49. člena ZPSto-2, je ugotovila, da poškodba, kot je razvidna iz fotografij, ni posledica normalnega ravnanja s paketom oziroma poštno pošiljko, saj gre za precej globoko poškodbo ovojnine paketa, do katere ob normalnem ravnanju vsekakor ni moglo priti. Meni, da na to ne vpliva navedba tožnice, da je šlo za uporabljeno embalažo in t.i. storitev Pick&Ship, ko se isti paket vrne pošiljatelju, saj to ne spreminja zaščitne embalaže, prav tako pa je v obeh primerih paket dostavljala tožnica. Toženka je upoštevajoča tretji odstavek 5. člena Splošnih pogojev ugotovila, da je bil predmet Paketa prenosnik, ki je bil zapakiran v original embalaži s strani profesionalnega pošiljatelja (trgovca) in zato je odločila, da je bil paket ustrezno zapakiran in ustrezno zaščiten glede na vsebovano vsebino.

K I. točki izreka

10.Sodišče je na podlagi pete alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo le na podlagi listin, ker so se stranke strinjale, da se glavna obravnava ne opravi. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloge od A1 do A3, in vse listine spisa toženke št. 38301-5/202 A.

11.Tožba je utemeljena.

11.ZPSto-2 določa pogoje in postopek za izvajanje poštnih storitev, ureja zagotavljanje, izvajanje in financiranje univerzalne storitve, uvaja pogoje za dostopnost do poštnega omrežja in izdajanje poštnih vrednotnic Republike Slovenije, določa pristojnosti, organizacijo in delovanje APEK kot neodvisnega regulativnega organa v delu, ki se nanaša na poštne storitve, določa pravice in obveznosti izvajalcev in uporabnikov poštnih storitev ter ureja druga vprašanja, povezana s poštno dejavnostjo (prvi odstavek 1. člena ZPSto-2).

12.Izvajalec poštnih storitev je odgovoren za škodo, ki nastane med prenosom priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštnega paketa zaradi, za ta upravni spor relevantno tudi izgube, poškodbe, kraje ali izropanja (prva alineja prvega odstavka 50. člena ZPSto-2). Ekskulpacijski razlogi so določeni v drugem odstavku 50. člena ZPSto-2 in sicer izvajalec poštnih storitev ni odgovoren za povzročeno škodo, če dokaže, da: 1. je bil prenos poštne pošiljke izveden v skladu s splošnimi pogoji; 2. se je to zgodilo zaradi višje sile; 3. je škoda nastala zaradi krivde ali malomarnosti pošiljatelja ali zaradi vsebine poštne pošiljke; 4. je škoda nastala, ker je bila poštna pošiljka v skladu s četrtim odstavkom 48. člena ZPSto-2 izročena pristojnim državnim organom, nosilcem javnih pooblastil ali izvajalcem javnih služb; 56. je uporabnik poštne storitve namenoma zavaroval vsebino poštne pošiljke za višjo vrednost, kot je njena dejanska vrednost; 6. uporabnik poštnih storitev ni vložil reklamacije v določenem roku; 7. je nastala zaradi zakonitega ravnanja pristojnih organov (drugi odstavek 50. člena ZPSto-2). Dodaten ekskulpacijski razlog z vidika izvajalca poštnih storitev je določen v drugem odstavku 49. člena ZPSto-2. Ta določa, da je odškodninsko odgovoren pošiljatelj v primeru, če pride do škode, ker poštna pošiljka ni imela notranje zaščite vsebine v skladu z določbami iz prvega odstavka 49. člena ZPSto-2, ki določa, da mora pošiljatelj poskrbeti za tako notranjo zaščito vsebine poštne pošiljke, da izvajalec poštnih storitev pri normalnem ravnanju z njo ne more poškodovati poštnega osebja, poštnih pošiljk, naprav ali objektov (vse 49. člen ZPSto-2).

13.Ni sporno: (i) da je A. prejela Paket dne 14. 1. 2021; (ii) da A. ob prevzemu Paketa ni reklamirala poškodbe; (iii) da se je A. na tožnico obrnila v zvezi s poškodbo Paketa prvič 18. 1. 2021 in (iv) da je bil prenosnik (ki je bil v Paketu) na dan 18. 1. 2021 poškodovan.

14.A.dišče se bo najprej opredelilo do tožbenega razloga procesne kršitve iz druge točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki je utemeljen. Toženka bi namreč morala izvesti posebni ugotovitveni postopek, ki se izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 145. člena ZUP) in z vsemi procesnimi upravičenji stranke in obveznostmi organa, ki izhajajo iz 146. člena ZUP. Na podlagi 146. člena ZUP ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka (prvi odstavek), v tem okviru pa ji je uradna oseba dolžna omogočiti na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik, da sodeluje pri izvedbi dokazov (3. točka tretjega odstavka istega člena) in da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče (5. točka). Kršitev te dolžnosti pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka v smislu 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, torej kršitev, ki se ne ocenjuje z vidika možnosti vpliva na uspeh v postopku. Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (četrti odstavek 146. člena ZUP). AKOS bi morala tako upoštevati vse predložene dokaze in narediti zakonito dokazno oceno predloženih dokazov. Odločiti bi morala v skladu z načelom proste presoje dokazov, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, na podlagi uspeha celotnega dokazovanja (10. člen ZUP). Prosta dokazna ocena je svoboda organa za vestno in skrbno dokazno oceno, ki zajema strukturalno analizo dokazovanja s posameznim dokaznim sredstvom, ko organ navede argumente dokazne (ne)vrednosti za vsak posamezen dokaz, pri čemer morajo biti ti argumenti logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Po oceni vsakega posameznega dokaza pride na vrsto primerjava posameznih dokazov med seboj, pri čemer so vsi tisti dokazi, ki govore za resničnost ali neresničnost neke trditve o dejstvu, združijo v celoto. Sledi še končna ocena, ki upošteva tudi uspeh celotnega postopka. S tem je mišljena celota procesnega dogajanja, zlasti pa procesna dejanja strank, njihove navedbe (konsistentnost in logičnost njihovih navedb), način sodelovanja v postopku, itd. Temeljno sporočilo načela proste presoje dokazov ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena. Dokazna ocena mora tako ustrezati standardom skrbnosti, kar pomeni, da mora biti preverljivo obrazložena. Ta obrazložitev (kot navzven izraženo intimno prepričanje) pa mora biti taka, da z izčrpno in poglobljeno, umno in razumno argumentacijo prepriča bodisi stranke (ki zato ne vložijo pravnega sredstva) bodisi (če je sprožen upravni spor) sodišče, ki odloča o tožbi. Razlogi odločbe morajo torej prepričljivo utemeljiti odločitev organa in omogočiti vsebinski preizkus odločbe.

15.Sodišče poudarja, da mora imeti odločba celovite razloge o tistih odločilnih dejstvih, na katera A. opira oziroma utemeljuje svoj odškodninski zahtevek, česar izpodbijana odločba nima. Toženka je po presoji sodišča (že) v zvezi z ugotovitvijo, da naj bi bilo dokazano, da je do poškodbe Paketa prišlo med prenosom, kršila načelo proste presoje dokazov tako z vidika neupoštevanja metodološkega napotka, ki ga daje načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP), kot tudi s pomanjkljivo dokazno oceno (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP- odločbe se v tem delu ne da preizkusiti). Toženka je to ugotovitev namreč obrazložila s fotografijami z dne 18. 1. 2021, navedbami A. in dejstvom, da ni razloga, da ne verjame A. Taka dokazna ocena ne zadosti zahtevam ZUP. Tožnica namreč utemeljeno ugovarja, da fotografije z dne 18. 1. 2025 dokazujejo (zgolj) to, da je bil prenosnik poškodovan in da je bil poškodovan na dan 18. 1. 2021. Te fotografije po presoji sodišča ne dokazujejo, da je bil prenosnik poškodovan med prenosom Paketa. Glede na jasno določbo, da je izvajalec poštnih storitev odgovoren (le, opomba avtorja) za škodo, ki nastane med prenosom priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštnega paketa zaradi v prvem odstavku določenih razlogov, je ugotovitev, ali je bil Paket poškodovan med prenosom za razrešitev spora in ugotovitev odškodninskega temelja, bistvena. Toženka se do tožničinega dokaznega predloga, to je potrdila o dostavi, ki naj bi dokazoval, da je prevzela A. nepoškodovan Paket, v izpodbijani odločbi niti ne opredeli, temveč svojo dokazno oceno gradi na fotografijah, ki tega dejstva (da bi bil Paket poškodovan med prenosom pošiljke) ne dokazujejo, kot že navedeno. Zato je utemeljen tožbeni očitek o absolutni kršitvi pravil upravnega postopka v delu, ki se nanaša na ugotovitev, ali je Paket poškodovan med prenosom ali ne.

16.Utemeljen je (tudi) tožbeni očitek o kršitvi materialnega prava v delu, ki se nanaša na zatrjevanje tožnice, da ni odškodninsko odgovorna, ker Paket ni bil zadostno zaščiten. Toženka je trditev zavrnila z utemeljitvijo, da v Splošnih pogojih zahteva po dodatni zaščiti, kot je mogoče povzeti, ni določena. Sodišče ponavlja, da je ekskulpacijski razlog z vidika izvajalca poštnih storitev določen tudi v drugem odstavku 49. člena ZPSto-2 in sicer povzeto, da je odškodninsko odgovoren v primeru, če pride do škode, ker poštna pošiljka ni imela notranje zaščite vsebine v skladu z določbami iz prvega odstavka 49. člena ZPSto-2, pošiljatelj. Zmotna je zato odločitev AKOS, kot je mogoče povzeti, da bi morala zahteva po dodatni zaščiti biti določena v Splošnih pogojih, ker že zakon določa, da je v primeru nezadostne notranje zaščite, odškodninsko odgovoren pošiljatelj (49. člena ZPSto-2). Utemeljen je zato tožbeni očitek, da AKOS zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ni ugotavljala dejstev, ali je imel Paket glede na določbo 49. člena ZPSto-2, tako notranjo zaščito vsebine poštne pošiljke, da izvajalec poštnih storitev pri normalnem ravnanju z njo ne more poškodovati poštnega osebja, poštnih pošiljk, naprav ali objektov. Nezadostna je namreč utemeljitev toženke, da je zaščita primerna (že) zato, ker je originalno pakirana, saj originalnost pakiranja ne zadošča za ugotovitev, da gre za zadostno notranjo zaščito, ki je, kot določa zakon (le) taka, da izvajalec poštnih storitev pri normalnem ravnanju z njo ne more poškodovati poštnega osebja, poštnih pošiljk, naprav ali objektov (tako 49. člena ZPSto-2). Toženka bi tako morala ugotavljati, ali gre za zadostno notranjo zaščito v smislu 49. člena ZPSto-2 in morebitnih Splošnih pogojev, ki tudi A. zavezujejo. Zato je utemeljen tožbeni očitek, da toženka ni ugotovila vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo in je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno.

17.Utemeljen pa je tudi tožbeni očitek o nepopolni in zmotni ugotovitvi dejanskega stanja ter posledični nepravilni uporabi materialnega prava v zvezi s pravočasnostjo in utemeljenostjo reklamacije. Uporabnik poštnih storitev ima namreč pravico vložiti reklamacijo v treh mesecih po oddaji poštne pošiljke v primerih iz prvega in drugega odstavka 50. člena ZPSto-2 (prvi odstavek 51. člena ZPSto-2). Uporabnik poštnih storitev ima pravico vložiti reklamacijo takoj ob dostavi ali najpozneje v 30 dneh od dostave, če pomanjkljivosti niso takoj vidne (drugi odstavek 51. člena ZPSto-2). Če uporabnik poštnih storitev ne vloži reklamacije v rokih iz prejšnjih odstavkov ZPSto-2, izgubi pravico do odškodnine (tretji odstavek 51. člena ZPSto-2). AKOS je pravočasnost reklamacije, kot je mogoče povzeti, ugotovila in obrazložila s tem, da je iz potrdila o dostavi razvidno, da je A. Paket prejela 14. 1. 2021 ob 11:59:47, da se je 18. 1. 2021 z namenom sestave zapisnika o poškodovani pošiljki obrnila na tožnico in ker je v reklamirala v 30 dneh, je po oceni toženke, reklamirala pravočasno. Utemeljeno tožnica opozori, da je za uporabo roka 30 dni, treba najprej ugotoviti, da gre za pomanjkljivosti, ki niso takoj vidne, kot je jasen zakon (51. člen ZPSto-2). Izpodbijana odločba razlogov o tem, ali gre in da gre za vidne poškodbe nima, tega toženka ni ugotavljala, zato je tožbeni očitek o nepopolni in zmotni ugotovitvi dejanskega stanja ter posledični nepravilni uporabi materialnega prava tudi v zvezi s pravočasnostjo reklamacije, utemeljen.

18.Sodišče se do preostalih trditev strank ne opredeljuje, ker niso bistvene za presojo v tem upravnem sporu oziroma niso konkretizirana do te mere, da bi bil sodni preizkus mogoč.

19.Sdišče je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo v ponoven postopek organu, ki je izpodbijano odločbo izdal, saj pogojev za odločanje o sporu polne jurisdikcije ni. Organ, ki je izpodbijano odločbo izdal, je na podlagi petega odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

K II. točki izreka

20.Sodišče je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici stroške tega upravnega spora. Tožnici je na podlagi drugega odstavka 3. člena v zvezi z drugo povedjo prvega odstavka 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik), upoštevajoč, da je bil upravni spor rešen brez glavne obravnave, tožnico pa je v upravnem sporu zastopal odvetnik, priznalo stroške v znesku 285,00 EUR (Pravilnika), 22% DDV, skupno znesek 347,70 EUR, ki jih je dolžna povrniti v roku 15 dni. Toženka je dolžna plačati tožnici tudi zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov od zamude do prenehanja obveznosti.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o poštnih storitvah (2009) - ZPSto-2 - člen 49, 50, 51

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.