Jedro

Toženka je ravnala pravilno, ko je uporabila določbe ZUP. Prav tako je toženka ravnala pravilno, ko je v okviru predhodnega preizkusa na podlagi 129. člena ZUP preizkusila, ali gre za zadevo, o kateri je bilo že odločeno. Vendar pa za odločitev na tej zakonski podlagi ne zadošča gola trditev, temveč mora organ svojo odločitev ustrezno obrazložiti (228. člen ZUP), kar v primeru ugotovitve, da gre za isto upravno zadevo, pomeni primerjavo obeh zahtev. Pri tem ne zadošča zgolj primerjava zahtevkov, saj izrecno besedilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP ugotovitev o identičnosti veže tudi na nespremenjeno dejansko in pravno podlago, na katero se ta zahtevek opira.

Ker se je organ v obravnavani zadevi oprl na ugotovitev, da tožnik z zahtevo za obnovo postopka, na katero se nanaša njegova prošnja za dodelitev BPP, ne namerava uveljavljati nobenih novih pravno relevantnih dokazov, bi moral opraviti vsaj osnovno primerjavo dokazov, ki jih je želel tožnik uveljavljati v prejšnji zadevi, z dokazi, ki jih želi uveljavljati tokrat.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2003/2020 z dne 21. 10. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v postopku obnove kazenskega postopka, ki je potekal pred Okrajnim sodiščem v Trbovljah pod opr. št. I K 11185/2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 11185/2014 z dne 18. 10. 2017. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka vpogledala v svojo odločbo št. Bpp 2142/2019 z dne 26. 9. 2019, s katero je bila tožnikova prošnja z dne 26. 8. 2019, za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku obnove prej navedenega kazenskega postopka zavrnjena. Sklicuje se na 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ugotavlja, da to pomeni, da je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno, izdana je bila zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo. Tožnikov zahtevek je enak, razlog zavrnitve pa je bila že v prejšnjem postopku neutemeljenost prošnje zaradi neizpolnjevanja vsebinskega kriterija iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), kar je bilo tam tudi obsežno in natančno pojasnjeno. Tožnik tudi tokrat postavlja enak zahtevek, saj glede zahteve za obnovo postopka ni navedel novih dejstev ali predlagal pravno relevantnih novih dokazov, ki bi utegnili sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostilno sodbo, tudi iz podatkov spisa drugačno dejansko stanje ne izhaja, niti se v zadevi ni spremenila pravna podlaga zahtevka, saj gre v obeh primerih za postopek dodelitve BPP po nespremenjenih določbah ZBPP.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je za dodelitev BPP ponovno zaprosil, ker so se "med tem časom pojavile žive priče", ki bi lahko potrdile zmoto Vrhovnega in Okrajnega sodišča. Te priče tudi navaja in prilaga njihove izjave. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

3. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

4. Tožba je utemeljena.

5. Med strankama je sporno, ali je toženka ravnala zakonito, ko je tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrgla na podlagi ugotovitve, da je bila v isti upravni zadevi že izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

6. Po drugem odstavku 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ravna pristojni organ za BPP v primeru, če ta zakon ne določa drugače, po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Ta zakon je ZUP, in ker ZBPP ne ureja predhodnega preizkusa zahteve (prošnje za dodelitev BPP), je toženka ravnala pravilno, ko je v tem pogledu uporabila določbe ZUP. Prav tako je toženka ravnala pravilno, ko je v okviru predhodnega preizkusa na podlagi 129. člena ZUP preizkusila, ali gre za zadevo, o kateri je bilo že odločeno. Vendar pa za odločitev na tej zakonski podlagi ne zadošča gola trditev, temveč mora organ svojo odločitev ustrezno obrazložiti (228. člen ZUP), kar v primeru ugotovitve, da gre za isto upravno zadevo, pomeni primerjavo obeh zahtev. Pri tem ne zadošča zgolj primerjava zahtevkov, saj izrecno besedilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP ugotovitev o identičnosti veže tudi na nespremenjeno dejansko in pravno podlago, na katero se ta zahtevek opira.

7. Ker se je organ v obravnavani zadevi oprl na ugotovitev, da tožnik z zahtevo za obnovo postopka, na katero se nanaša njegova prošnja za dodelitev BPP, ne namerava uveljavljati nobenih novih pravno relevantnih dokazov, bi moral opraviti vsaj osnovno primerjavo dokazov, ki jih je želel tožnik uveljavljati v prejšnji zadevi, z dokazi, ki jih želi uveljavljati tokrat. Tega toženka ni storila, temveč se le povsem pavšalno sklicuje na vpogled v upravni spis prejšnje zadeve, ne da bi na kakršen koli način navedla, katere dokaze je po njenih ugotovitvah tožnik želel uveljavljati v prejšnji zadevi in katere v tokratni. Ob tem ne iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne iz upravnega spisa zadeve ne izhaja, da bi to sploh ugotavljala, bodisi z zaslišanjem tožnika, bodisi kako drugače. 8. Prav to, da je pridobil možnost uveljavljanja novih dokazov, pa v tožbi navaja tožnik ter te dokaze tudi konkretizira oziroma tožbi prilaga pisne izjave prič, katerih pričanje želi predlagati v zahtevi za obnovo postopka. Vendar zaradi prej navedene pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče preveriti, ali gre pri tem res za nove dokaze, ali pa za dokaze, ki jih je tožnik nameraval uveljavljati že v okviru zahteve za obnovo postopka v zvezi s katero je prosil za dodelitev BPP v prejšnjem postopku. Zato tudi ni mogoča vsebinska presoja, ali gre res za isto upravno zadevo v smislu 4. točke 129. člena ZUP, kar pomeni, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Tako pomanjkljivost je po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP vedno treba šteti za bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

9. Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Kot je bilo obrazloženo, je izpodbijani sklep zaradi očitno pomanjkljive obrazložitve obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil upravnega postopka, kar pomeni, da je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče po prvi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.