Jedro

Če je delavec z istim dejanjem kršil delovno obveznost in povzročil škodo delodajalcu, ustavitev disciplinskega postopka ne pomeni, da delavec tudi odškodninsko ni več odgovoren.

Za kršitev konkurenčne prepovedi z ravnanji, storjenimi v času trajanja delovnega razmerja, je delavec disciplinsko in odškodninsko odgovoren. Prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti v času zaposlitve, izhaja iz obveznosti delavca do lojalnosti delodajalcu in temeljnega načela o prepovedi povzročanja škode drugemu. Ta odškodninska odgovornost je nekaj drugega kot odškodninska odgovornost za kršitev konkurenčne klavzule: torej odškodninska odgovornost za kršitev dogovorjene prepovedi konkurence po prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v 2. točki izreka spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku njegove stroške revizijskega postopka v znesku 138.600,00 SIT, v osmih dneh..

Obrazložitev

Zoper tožnika je bil uveden disciplinski postopek zaradi treh kršitev delovnih obveznosti: neupravičeni izostanek z dela, kršitev konkurenčne klavzule in neupravičeno odobren popust kupcu. Z dokončnim sklepom je bil spoznan za odgovornega, ker pa mu je zaradi odpovedi že prej prenehalo delovno razmerje, se je postopek ustavil in mu disciplinski ukrep ni bil izrečen. Z istim sklepom je bilo odločeno tudi o odškodninski odgovornosti tožnika. Za kršitev konkurenčne klavzule je bila določena pavšalna odškodnina v protivrednosti 60.000 DEM, tožnik pa bi moral povrniti tudi škodo v višini neupravičeno odobrenega popusta.

Tožnik je s tožbo zahteval razveljavitev dokončnega sklepa tožene stranke v celoti, torej tako glede disciplinske kot odškodninske odgovornosti. Tožena stranka pa je z nasprotno tožbo (vloženo sicer kot samostojno tožbo in s sklepom sodišča pridružena postopku, začetem s tožbo tožnika), zahtevala plačilo odškodnine, ugotovljene z dokončnim sklepom.

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo tožnika za razveljavitev dokončnega sklepa v delu, ki se nanaša na disciplinsko odgovornost za neopravičene izostanke in v celoti v delu, ki se nanaša na odločitev o odškodninski odgovornosti. Glede disciplinske odgovornosti za eno od kršitev zato, ker da zaradi prenehanja delovnega razmerja iz drugega razloga, nima pravnega interesa razveljavitev sklepa v tem delu, glede odškodninske odgovornosti pa zato, ker delavec za izpodbijanje takega sklepa ni aktivno legitimiran. V preostalem delu je sodišče tožbeni zahtevek tožnika (za razveljavitev dokončnega sklepa o disciplinski odgovornosti za preostali dve kršitvi) zavrnilo. Štelo je, da ima ugotovitev odgovornosti za očitani kršitvi delovne obveznosti tudi materialne posledice. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da je tožnik popust kupcu odobril neupravičeno, in je toženi stranki dolžan povrniti s tem povzročeno škodo. Zato je nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožene stranke v tem delu ugodilo. Glede očitka kršitve konkurenčne klavzule pa je sodišče ugotovilo, da je tožnik kršitev storil v času, ko je bil še zaposlen pri toženi stranki. Nasprotni zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine je zavrnil zato, ker med strankama ni bilo dogovorjenih medsebojnih pravic in obveznosti v zvezi s spoštovanjem konkurenčne klavzule in tožena stranka tožniku po prenehanju delovnega razmerja tudi ni zagotovila nobene odmene.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v delu, v katerem jo je izpodbijal tožnik, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugodilo pa je pritožbi tožene stranke zoper zavrnilni del po nasprotni tožbi in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožniku naložilo plačilo tudi plačilo pavšalne odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule. Presodilo je, da je bila konkurenčna klavzula dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 12. 1994, ne glede na kasnejšo spremembo delovnega mesta, pavšalna odškodnina pa je bila na podlagi Statuta tožene stranke določena s sklepom nadzornega sveta. Tožnik naj bi že takoj po prenehanju delovnega razmerja kršil konkurenčno klavzulo, zaradi česar je tožena stranka očitno že pri prvem poslu utrpela večjo škodo iz naslova izgube prometa in dohodka.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je bil disciplinski postopek uveden z zahtevo z dne 19. 6. 1997, postopek je bil na prvi stopnji zaključen 21. 11. 1997, na drugi stopnji pa 26. 1. 1998 s sklepom o potrditvi prvostopnega sklepa. Tako disciplinski organi kot sodišče pri tem niso upoštevali absolutnega zastaranja, na kar bi morali paziti po uradni dolžnosti. Disciplinski postopek bi se moral zato ustaviti ne zaradi prenehanja delovnega razmerja tožniku, temveč zato, ker je postopek zastaral. Zastaran postopek pa ne more imeti za posledico ugotovljene odgovornosti delavca. Glede konkurenčne klavzule pa navaja, da je bila v pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 12. 1994 dogovorjena za delovno mesto strokovni delavec I. za pravno področje in področje za posredovanje pri nakupu in prodaji nepremičnin in to tako, da se pogoji in način ureditve medsebojnih razmerij, vključno z vprašanjem odškodnine, uredijo s posebnim aktom. Tožnik pa je bil z dokončnim sklepom z dne 1. 9. 1995 razporejen na delovno mesto v.d. nosilca profitne enote, vendar ni sklenil nove pogodbe o zaposlitvi, prejšnja pogodba o zaposlitvi pa ni mogla več veljati. Tudi če bi veljala, pa konkurenčne klavzule ni mogoče uporabiti, ker v pogodbi ni določena odmena za upoštevanje klavzule. Pavšalna odškodnina se po 71. členu ZTPDR določi s kolektivno pogodbo ali s splošnim aktom, nadzorni svet pri toženi stranki pa ni organ, ki bi bil pristojen za sprejem splošnih aktov, temveč je to uprava.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija zoper sklep ni utemeljena, revizija zoper sodbo pa je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka sicer navaja kot revizijski razlog tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ne opredeli izrecno, za katere oziroma kakšne kršitve naj bi šlo. Tudi iz obrazložitve revizije ni mogoče niti smiselno ugotoviti, katere kršitve ima tožeča stranka morda v mislih, zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni mogoče preizkusiti. Navedbe tožeče stranke se nanašajo predvsem na ugotovljena dejstva in na dokazno oceno obeh sodišč, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje.

V delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za razveljavitev sklepov tožene stranke o odgovornosti za dve disciplinski kršitvi (točka I. prvostopne sodbe oziroma točki 1b in 1c disciplinskega sklepa) je revizija neutemeljena. Res je sicer, da bi bila ob ugotovitvi zastaranja vodenja disciplinskega postopka, pravilna ustavitev le-tega iz tega razloga. Vendar je posledica (rezultat) ustavitve disciplinskega postopka enak, ne glede na to kakšen razlog je za ustavitev naveden. Disciplinske odgovornosti tožnika ni, zato tožnik tudi nima več pravnega interesa za sodno varstvo glede disciplinske odgovornosti.

Disciplinska odgovornost pa ni isto kot odškodninska odgovornost. Če je delavec z istim dejanjem kršil delovno obveznost in povzročil škodo delodajalcu, ustavitev disciplinskega postopka ne pomeni, da delavec tudi odškodninsko ni več odgovoren. Tožena stranka je z istim sklepom odločila tako o disciplinski kot o odškodninski odgovornosti, zato se meritorna odločitev sodišča o pravilnosti sklepov tožene stranke pod točkama 1b in 1c lahko razume le kot odločitev o odškodninski odgovornosti tožnika, o kateri je sodišče odločalo na podlagi vložene nasprotne tožbe. Če bi sodišča odločalo le o tožbenem zahtevku tožnika, bi (in tudi je) njegovo tožbo v tem delu lahko le zavrglo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zoper izpodbijano sodbo in sklep v celoti, vendar ne navede nobenega razloga za izpodbijanje sodbe v tistem delu, v katerem ji je bilo naloženo plačilo zneska 442.856,00 SIT. Zato je revizijsko sodišče štelo, da jo v tem delu niti ne izpodbija in je ni preizkušalo, ter se tudi ni posebej ukvarjalo s presojo o tem, ali je v tem delu sploh dovoljena.

V delu, ki se nanaša na plačilo zneska 5,668.840,00 SIT, pa je najprej treba razčistiti, kakšna je sploh možna pravna podlaga tožbenega zahtevka. Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost delavca zaradi kršitev prepovedi konkurence na podlagi delovnega razmerja je lahko dvojna, čeprav je ravnanje delavca, ki pomeni za delodajalca konkurenco, lahko - tako kot v obravnavanem primeru - enako. Za kršitev konkurenčne prepovedi z ravnanji, storjenimi v času trajanja delovnega razmerja, je delavec disciplinsko in odškodninsko odgovoren. Prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti v času zaposlitve, izhaja iz obveznosti delavca do lojalnosti delodajalcu in temeljnega načela o prepovedi povzročanja škode drugemu. Če delavec s svojim ravnanjem povzroči škodo delodajalcu, jo mora povrniti (prvi odstavek 70. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). Ta odškodninska odgovornost je nekaj drugega kot odškodninska odgovornost za kršitev konkurenčne klavzule: torej odškodninska odgovornost za kršitev dogovorjene prepovedi konkurence po prenehanju delovnega razmerja.

Tožniku je delovno razmerje prenehalo 19. 8. 1997. Do takrat je bil delavec tožene stranke z vsemi pravicami, obveznostmi in odgovornostmi, vključno z odškodninsko odgovornostjo za kršitev konkurenčne prepovedi. Na to ne vpliva dejstvo, da je tožnik podal odpoved delovnega razmerja že 19. 5. 1997 in že s 30. 5. 1997 postal direktor gospodarske družbe, katere ustanovitelj je bil. Ker tožena stranka ni pristala na sporazumno skrajšanje odpovednega roka, so tožnikova ravnanja lahko le ravnanja delavca tožene stranke, storjena v odpovednem roku. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnik strešno kritino za svojo družbo naročil pri poslovnem partnerju tožene stranke še v času, ko je bil še v delovnem razmerju in je bila tožena stranka o tem obveščena prav tako še v tem času (izjava z dne 6. 6. 1997 o navedbah na sestanku dne 26. 5. 1997), samo dejanska izvedba posla (uvoz) naj bi se zgodila šele kasneje.

Tožena stranka ima v statutu - pod naslovom "konkurenčna prepoved" - urejeno tako konkurenčno prepoved kot konkurenčno klavzulo (izpis 11. točke statuta, priloga B29). Tožena stranka je s sklepom o disciplinski in odškodninski odgovornosti z dne 21. 11. 1997 sama ugotovila, da je tožnik obe dejanji, s katerimi je bila povzročena škoda, storil, ko je bil še v delovnem razmerju - tudi naročilo strešne kritine za račun svoje družbe C., d.o.o. (izrek sklepa pod točko 1/b in točka 2/ obrazložitve sklepa). Potem pa v točki 3/ izreka sklepa spozna tožnika za odgovornega kršitve konkurenčne klavzule in mu naloži plačilo pavšalne odškodnine v višini, kot jo je za delovno mesto njegove zahtevnosti, določil nadzorni svet. Delavec, ki v času trajanja delovnega razmerja krši konkurenčno prepoved, ne krši konkurenčne klavzule, zato ga tudi ne morejo zadeti posledice, ki so predpisane ali dogovorjene za kršitev take klavzule. Zadenejo ga lahko le posledice, predvidene za kršitev konkurenčne prepovedi med trajanjem delovnega razmerja.

Po določbi točke 11.2 statuta tožene stranke, lahko podjetje (družba) zahteva povračilo za škodo, nastalo s kršitvijo konkurenčne prepovedi ali konkurenčne klavzule. Po določbi točke 11.3 statuta, pa je nadzorni svet pooblaščen za sprejem akta, ki podrobneje ureja "pogoje in način ureditve medsebojnih razmerij iz tč. 11.1" in v katerem se uredi tudi "vprašanje odškodnine za uveljavljanje klavzule". Nadzorni svet je s sklepom z dne 20. 1. 1995 (priloga B6) uredil le vprašanja, ki se tičejo konkurenčne klavzule: na eni strani način izračuna nadomestila delavcu za spoštovanje konkurenčne klavzule, na drugi strani pa višino pavšalne odškodnine za kršitev konkurenčne klavzule. Disciplinsko in odškodninsko odgovornost delavcev za kršitev konkurenčne prepovedi pa je urejal pravilnik o disciplinski in odškodninski odgovornosti (priloga B33, glede odškodninske odgovornosti le splošna določba 82. člena).

V času odločanja pri toženi stranki je bila neposredna zakonska podlaga odškodninskega zahtevka zaradi kršitve konkurenčne prepovedi v tretjem odstavku 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)). Določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 7. člena ZDR (1990) je Ustavno sodišče razveljavilo šele z odločbo št. U-I-81/97 z dne 14. 1. 1999 (Uradni list RS, št. 12/99). Ta razveljavitev je začela učinkovati 26. 2. 2000 (eno leto po objavi odločbe v Uradnem listu). Materialno odgovornost delavcev za škodo, povzročeno v času delovnega razmerja, je urejal tudi ZTPDR, ki je v 71. členu dopuščal določitev pavšalne odškodnine s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo. Podobno določbo je imela tudi takrat veljavna Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93) v drugem odstavku 23. člena, medtem ko v letu 1997 kolektivna pogodba za trgovino zaradi odpovedi ni veljala. Noben splošni akt tožene stranke ni določal pavšalne odškodnine za škodo, povzročeno med trajanjem delovnega razmerja. Sklep Nadzornega sveta z dne 20. 1. 1995 je določal le pavšalno odškodnino za kršitev konkurenčne prepovedi. To pomeni, da bi tožena stranka morala ugotoviti vse elemente za odškodninsko odgovornost tožnika, vključno z višino škode, ki jo je s svojim ravnanjem povzročil. S pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med strankama 9. 12. 1994 za delovno mesto "strokovni sodelavec I za pravno področje in področje za posredovanje pri nakupu in prodaji nepremičnin" je bila dogovorjena tudi konkurenčna klavzula (točka X. pogodbe). Tako kot je dogovorjena je ni mogoče upoštevati, saj je zgolj enostranska in ne določa nobene odmene delavcu za njeno spoštovanje. Sklicuje pa se na ureditev "pogojev in načinov ureditve medsebojnih razmerij s posebnim aktom". Vendar vprašanje, ali je mogoče upoštevati kot akt urejanja pogodbenih razmerij enostransko odločitev nadzornega sveta, za odločitev o zahtevku ni bistven. Tožnik je bil namreč s sklepom z dne 1. 9. 1995 razporejen na drugo delovno mesto ("v.d. nosilec profitne enote 1113").

Sodišče druge stopnje na strani 4 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja, da naj bi "tudi po ugotovitvah prvostopnega sodišča X. točka pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 12. 1994, veljala za tožnika ne glede na vmesno spremembo delovnega mesta". Za tako trditev v prvostopni sodbi ni podlage. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo dvoje: prvič, da je za ugotovitev disciplinske odgovornosti tožnika brezpredmetno, ali je kršitev konkurenčne klavzule določena v pogodbi o zaposlitvi (stran 6 obrazložitve prvostopne sodbe), in drugič, da med strankama ni bilo dogovora o medsebojnih pravicah in obveznostih v zvezi s spoštovanjem in upoštevanjem konkurenčne klavzule, ne v pogodbi z dne 9. 12. 1994, ne v kasnejših sklepih.

Po določbi 7. člena ZDR (1990), kakršna je ostala tudi po posegih Ustavnega sodišča, se delavec in delodajalec posebej dogovorita o medsebojnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja v zvezi z izkoriščanjem tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom v organizaciji oziroma pri delodajalcu. Po določbi 11. člena ZDR (1990) pa se delavec in delodajalec s pogodbo o zaposlitvi dogovorita o tistih pravicah in obveznostih, ki se nanašajo na delovno mesto, za katero delavec sklepa delovno razmerje. V času trajanja delovnega razmerja je delavec lahko razporejen tudi na drugo delovno mesto, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji (17. člen ZTPDR). Čeprav je bilo po določbah ZTPDR in ZDR (1990) razporejanje delavcev urejeno v izhodišču kot enostransko odločanje delodajalca (katerega zakonitost je delavec lahko uveljavljal v postopku za varstvo pravic in pred sodiščem), je taka odločitev vplivala tudi na sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Z razporeditvijo delavca na drugo delovno mesto so se bistveni elementi pogodbe o zaposlitvi spremenili: delovno mesto in s tem povezane obveznosti in odgovornosti delavca na eni strani, in plačilo za delo na drugi strani. Spremenile pa so s tem tudi okoliščine, ki vplivajo na določitev ali nedoločitev konkurenčne klavzule. Konkurenčna klavzula, kot je bila dogovorjena s pogodbo dne 9. 12. 1994, je bila vezana na takratno delovno mesto tožnika. Če naj bi konkurenčna klavzula veljala tudi na novem delovnem mestu, pa bi se stranki o tem morali posebej dogovoriti in ustrezno spremeniti pogodbo o zaposlitvi. Tak je bil tudi dogovor v pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 12. 1994 (točka XIII): če je delavec razporejen za nedoločen čas na drugo delovno mesto, se pogodba spremeni.

Glede na navedeno je po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni pravne podlage za sporni tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, zato je reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje se v 2. točki izreka spremeni tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Ker je tožnik v bistvenem delu uspel z revizijo, mu je tožena stranka dolžna povrniti njegove stroške revizijskega postopka, in sicer nagrado za delo odvetnika, odmerjeno po veljavni odvetniški tarifi (1050 točk po tarifni št. 15, točki 5 in 1a v zvezi s tarifno št. 18, točka 1) povečani za DDV (drugi odstavek 14. člena tarife).