Jedro

Obveznost plačevanja družinske pokojnine ob hkratnem izpadu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje gotovo predstavlja zmanjšanje premoženja tožeče stranke, torej škodo, kot jo opredeljuje splošna določba 132. člena OZ. Vsaj do trenutka, ko bi zavarovanec izpolnil pogoje za upokojitev, tožeči stranki nastaja škoda, saj v tem času sicer, brez škodnega dogodka, ki ga je zakrivil zavarovanec tožene stranke, njena obveznost plačevati pokojnino zavarovancu ne bi nastala. Nasprotno, s strani zavarovanca bi prejemala plačila iz naslova prispevkov zavarovanca, z njegovo smrtjo pa je ta vir prihodkov izgubila, hkrati pa mora zagotavljati dajatve po pokojnem zavarovancu še pred doživetjem časovne meje za pridobitev starostne pokojnine. Takšen premoženjski položaj na strani tožeče stranke gotovo predstavlja škodo v smislu določbe 132. člena OZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 715,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter ji v istem roku povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (I. točka izreka). Predlog tožene stranke za povrnitev materialnih stroškov je zavrnilo (II. točka izreka).

2.Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka. Z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se tožena stranka ob pravilni uporabi materialnega prava, določil 190.a in drugega odstavka 193. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) ne more izogniti povrnitvi škode iz naslova izplačanih dajatev, ki so bile odmerjene v posledici prometne nesreče. Izpostavlja, da zaradi škodnega dogodka, prometne nesreče s smrtnim izidom zavarovanca, zavarovanec ne bo več plačeval prispevkov iz obveznega zavarovanja, tožeča stranka pa družinskemu članu pokojnega zavarovanca izplačuje družinsko pokojnino. Bistveno v zadevi je, da smrt v posledici poškodbe zunaj dela - prometne nesreče, ni zavarovalni rizik, ki bi bil pokrit z obveznim zavarovanjem. Odškodninska odgovornost, ne glede na plačilo prispevkov, obstaja, ker brez dogodka, ki je škodo povzročil, sploh ne bi prišlo do dajatve, ampak bi zavarovanec ostal vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, tožeča stranka pa bi iz tega naslova prejela plačilo prispevkov, namesto da sedaj izplačuje družinsko pokojnino. Tožeči stranki nastaja škoda, ne samo v primeru izpada prispevkov, kar ureja Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) in česar tožeča stranka v predmetnem postopku niti ni vtoževala, ampak tudi v primerih, ko so po zavarovancih priznane pravice iz naslova dajatev, takšna subrogacijska razmerja pa urejata 190.a in drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2. Navedeni določbi zasledujeta tudi temeljno načelo odškodninskega prava, ki določa, da naj škodo v celoti povrne tisti, ki jo je povzročil. Namen dajatev iz sistema invalidskega zavarovanja namreč ne more biti razbremenitev odgovornosti povzročiteljev prometnih nesreč in njihovih zavarovalnic.

3.Škoda zaradi smrti zavarovanca tožeči stranki vsekakor nastaja s tem, ko se dajatve iz naslova družinske pokojnine izplačujejo, pa čeprav so bile odmerjene na temelju vplačanih prispevkov, saj bi sicer, če ne bi bilo škodnega dogodka, zavarovanec ostal v obveznem zavarovanju vse do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine in bi še naprej plačeval prispevke v pokojninsko blagajno. Poleg navedenega pa tožeča stranka ne bi izplačevala družinske pokojnine. Tožeča stranka se zato ne more strinjati z odločitvijo in obrazložitvijo iz izpodbijane sodbe, da tožeča stranka škode ni izkazala, ker da je tožeča stranka izplačuje družinsko pokojnino na podlagi že vplačanih prispevkov pokojnega zavarovanca, zato ni mogoče šteti, da je utrpela pravno priznano škodo v smislu 193. člena ZPIZ-2 v zvezi s 132. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Škoda je tožeči stranki nastala že s tem, ko ne bo prejela bodočih izpadlih prispevkov, ki bi jih zavarovanec plačeval vse do starostne upokojitve oziroma do nastanka zavarovalnega primera invalidnosti v posledici bolezni ali poškodbe pri delu, poleg navedenega pa mora sedaj izplačevati družinsko pokojnino, ki se v konkretnem primeru izplačuje zaradi rizika, ki ni krit iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ampak mora biti krit iz obveznega avtomobilskega zavarovanja.

4.Tožeča stranka se tudi ni mogla izogniti, da vtoževanih družinskih pokojnin ne bi izplačala zavarovancu, saj je zagotavljanje socialnih dajatev neodvisno od tega, kdo je povzročil nesrečo in kdo zanjo odgovarja. Iz samega namena obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in obveznega zavarovanja v prometu izhaja, da za škodo, povzročeno z uporabo vozila tretjim osebam, primarno odgovarja njen povzročitelj, poleg njega pa do višine zavarovalne vsote tudi zavarovalnica - tožena stranka. Utemeljenih razlogov, zakaj bi morala tožeča stranka nositi tovrstno škodo namesto njegovih povzročiteljev in namesto zavarovalnic, ki so za plačilo škode iz teh teh nesreč pobrale premije, ni. Odločitev sodišča, sprejeta na podlagi formalističnega kriterija, v odsotnosti vsebinskih razlogov, tako ne prepriča. Tudi sklicevanje na sodbo I Cpg 96/2024 ne more biti uspešno, saj ne gre za enako dejansko stanje. Zavarovanec v zadevi I Cpg 96/2024 je bil v času smrti že prejemnik starostne pokojnine in logično je, da se je rizik iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja že uresničil oziroma izčrpal in škode v tem primeru ni.

5.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

6.Pritožba je utemeljena.

7.V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba v takšnem sporu se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

8.Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah dovoljenih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na zmotni uporabi materialnega prava.

9.V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja povračilo škode od tožene stranke kot zavarovalnice, pri kateri je imel njen zavarovanec kot povzročitelj prometne nesreče, katere posledica je bila smrt zavarovanca tožeče stranke, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. Tožeča stranka je hčerki pokojnega zavarovanca priznala pravico do družinske pokojnine v višini 411,07 EUR od 31. 12. 2023 dalje. S tožbenim zahtevkom zahteva povrnitev sorazmernega dela izplačanih družinskih pokojnin za obdobje od 1. 6. 2023 do 31. 12. 2023, sklicujoč se na določilo 3. odstavka 193. člena ZPIZ-2.

10.Tožena stranka se je zahtevku upirala, ker je tožeča stranka prejela vse prejemke na podlagi določil pokojninskega in invalidskega zavarovanja, na katerih temelji njena dolžnost plačevanja družinske pokojnine, zato tožeči stranki z izplačilom družinskih pokojnin hčerki pokojnega zavarovanca ne nastaja škoda.

11.Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da je tožeča stranka izplačala družinsko pokojnino na podlagi vplačanih prispevkov pokojnega zavarovanca, zato ji škoda ni nastala. V času trajanja pokojninske dobe in plačevanja prispevkov s strani sedaj pokojnega zavarovanca je namreč prejela vse prispevke, ki so osnova za izračun in izplačilo vdovskih in družinskih pokojnin. Slednja se odmeri v odstotkih od starostne ali invalidske pokojnine, do katere bi bil upravičen umrli. Zaključilo je, da ob dejstvu, da tožeča stranka izplačuje družinsko pokojnino iz prejetih prispevkov zavarovanca, ni mogoče šteti, da utrpela pravno priznano škodo v smislu 193. člena ZPIZ-2 v zvezi s 132. členom OZ.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo materialno pravo, ko je v obrazložitev izpodbijane sodbe povzelo z novelo ZPIZ-2 dodan 190.a člen, ki je določil, da lahko tožeča stranka zahteva povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu. V skladu z drugim odstavkom 193. člena ZPIZ-2 je določen obseg odškodnine, ki zajema nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje tožeča stranka, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih, kot tudi škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu. Citirana določila tako urejajo pravico do uveljavljanja odškodninskega zahtevka zavoda za vse izplačane dajatve od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil škodo, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje.

11.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je sodišče druge stopnje v sporih, kot je obravnavani, vezano, izhaja:

da je v prometni nesreči dne 29. 5. 2023, povzročeni s prometnim sredstvom, zavarovanim pri toženi stranki, umrl zavarovanec tožeče stranke,

da je bila hčerki pokojnega zavarovanca tožeče stranke z odločbo z dne 18. 9. 2023 priznana pravica do družinske pokojnine v višini 411,07 EUR od 1. 6. 2023 dalje in

da je pokojninska doba zavarovanca tožeče stranke na dan smrti znašala 30 let 11 mesecev in 0 dni.

Upoštevaje takšne dejanske ugotovitve, ki med pravdnima strankama tudi niso bile sporne, sodišče druge stopnje ugotavlja, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na napačni uporabi materialnega prava.

12.Sodišče prve stopnje je v izhodišču sicer pravilno presojalo, ali je tožeča stranka, upoštevaje splošno določilo 132. člena OZ, z izplačilom družinskih pokojnin utrpela pravno priznano škodo v smislu 193. člena ZPIZ-2 v zvezi s 132. členom OZ, vendar je nepravilno zaključilo, da tožeča stranka škode oziroma prikrajšanja ni utrpela, ker dajatve izplačuje zgolj na podlagi že vplačanih prispevkov pokojnega zavarovanca.

13.V Republiki Sloveniji je uveljavljen tako imenovani dokladni sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti (2. člen ZPIZ-1). To pomeni, da se sredstva za uresničevanje pravic iz tega zavarovanja zagotavljajo iz tekočih prispevkov aktivnih zavarovancev. Z vidika posameznega zavarovanca mu plačilo prispevkov v predpisani višini zagotavlja pravice za primer starosti, invalidnosti, smrti, telesne okvare ter potrebe po stalni pomoči in postrežbi. V takšnem sistemu zavarovanja je zagotovljeno ravnovesje med vplačanimi prispevki zavarovanca in višino dajatev, ki jih bo dolžna izplačevati tožeča stranka kot nosilka zavarovanja (zavarovalnica) po doživetju predpisane starostne meje. Takšen položaj je treba razumeti v smislu normalno pričakovane izpolnitve obveznosti iz zavarovalnega razmerja.

14.Tako kot vsako zavarovalno razmerje, tudi to vsebuje elemente tveganja, ki posegajo v to ravnovesje. Na strani tožeče stranke se to izraža v možnosti nastanka zavarovalnega rizika še pred predvidenim starostnim pogojem zavarovanca za pridobitev starostne pokojnine in v možnosti prenehanja plačil prispevkov zavarovanca. Na strani zavarovanca pa je s tem povezano tveganje glede višine dajatev, ki naj bi mu zagotavljale ustrezno varstvo.

15.Sistemska razlaga zakona govori v prid razlagi, da je mogoče tožeči stranki kot posredni oškodovanki priznati zgolj škodo, ki se kaže kot njeno prikrajšanje, ker bo poseženo v navedeno ravnovesje v konkretnem razmerju med zavarovancem in zavarovalnico. Tak položaj je zato podan le v primeru, ko mora tožeča stranka iz zavarovalnega razmerja zagotavljati dajatve zavarovancu še pred doživetjem časovne meje za pridobitev starostne pokojnine, hkrati pa je (deloma ali v celoti) izgubila vir (plačilo prispevkov), preko katerega bi moral zavarovanec do navedenega trenutka prispevati v blagajno dokladnega sistema zavarovanja.1

16.Prav za takšen primer pa gre v obravnavani zadevi.

17.Ni dvoma, da zavarovanec tožeče stranke do svoje smrti še ni izpolnil pogojev za pridobitev starostne pokojnine, saj je na dan smrti pokojninska doba zanj znašala 30 let 11 mesecev in 0 dni. Zaradi škodnega dogodka, ki je bil povzročen z vozilom, zavarovanim pri toženi stranki, je pri tožeči stranki prišlo do izpada prispevkov, ki bi jih njen zavarovanec sicer plačeval vse do starostne upokojitve oziroma do nastanka zavarovalnega primera invalidnosti v posledici bolezni ali poškodbe pri delu. Ob izpadu prispevkov, ki bi jih tožeča stranka s strani pokojnega zavarovanca še prejemala, pa sedaj izplačuje družinsko pokojnino, česar, če ne bi bilo škodnega dogodka, ne bi bila dolžna. Obveznost plačevanja družinske pokojnine ob hkratnem izpadu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje gotovo predstavlja zmanjšanje premoženja tožeče stranke, torej škodo, kot jo opredeljuje splošna določba 132. člena OZ. Vsaj do trenutka, ko bi zavarovanec izpolnil pogoje za upokojitev, tožeči stranki nastaja škoda, saj v tem času sicer, brez škodnega dogodka, ki ga je zakrivil zavarovanec tožene stranke, njena obveznost plačevati pokojnino zavarovancu ne bi nastala. Nasprotno, s strani zavarovanca bi prejemala plačila iz naslova prispevkov zavarovanca, z njegovo smrtjo pa je ta vir prihodkov izgubila, hkrati pa mora zagotavljati dajatve po pokojnem zavarovancu še pred doživetjem časovne meje za pridobitev starostne pokojnine. Takšen premoženjski položaj na strani tožeče stranke gotovo predstavlja škodo v smislu določbe 132. člena OZ.

18.Napačna je razlaga, da tožeča stranka škode oziroma prikrajšanja ni utrpela, ker dajatve izplačuje zgolj na podlagi že vplačanih prispevkov zavarovanca. Vplačani prispevki zavarovanca so zgolj podlaga za izračun višine družinske pokojnine, ki se odmeri upoštevaje vplačane prispevke pokojnega zavarovanca. To pa ne pomeni, da je škoda, kot že obrazloženo, tožeči stranki ni nastala.

19.Tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje sta se sklicevala na zadevo VSM sklep I Cpg 96/2024, ki pa, kot pravilno navaja tudi tožeča stranka v pritožbi, z obravnavano zadevo ni primerljiva. V zadevi VSM sklep I Cpg 96/2024 je v času smrti zavarovanca tožeče stranke slednji že bil upokojen in prejemnik starostne pokojnine, kar pomeni, da je zavarovalni riziko na strani tožeče stranke že nastopil, zato zaradi plačevanja vdovske pokojnine ob dejstvu, da se je tožeča stranka razbremenila obveznosti plačevanja starostne pokojnine pokojnemu zavarovancu, pri tožeči stranki ni prišlo do zmanjšanja njenega premoženja.

20.Ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo z zmotno uporabo materialnega prava, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo že iz razloga neizkazane škode in se z ostalimi ugovori tožene stranke ni ukvarjalo, se bo do postavljenih ugovorov tožene stranke v novem sojenju moralo opredeliti. Če bi to storilo sodišče druge stopnje, bi prekomerno poseglo v pravico pravdnih strank do izjave v postopku in pravico do pravnega sredstva. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (355. člen ZPP).

21.Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pravdni stranki nista priglasili.

-------------------------------

Tako tudi VSRS sodba in sklep III Ips 27/2020 z dne 16. 11. 2021 in VSRS sklep in sodba III Ips 42/2019 z dne 19. 10. 2021.