Jedro

Če je stranka prejela odškodnino za nacionalizirano zemljišče, ki presega 30% vrednosti zemljišča, ima denacionalizacijski upravičenec kljub temu denacionalizacijski zahtevek na temelju 4. člena ZDen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi v delu, ki se nanaša na denacionalizacijo v korist D.D. ugodi in se v tem delu odločba tožene stranke odpravi ter se ji v tem delu vrne v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 5. 2004. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Domžale z dne 15. 7. 2002, s katero je bilo odločeno, da se z dnem pravnomočnosti te odločbe A.A., rojeni 24.2.1887, umrli 22.11.1975, ter B.B., roj. 26.9.1890, umrli 25.4.1984, vrne v last in posest vsaki solastninski delež do 1/3 celote na zemljiščih, parc. št. 15/1 in parc. št. 15/2, obe k.o..., in da se zavrne zahteva za denacionalizacijo solastninskega deleža do 1/3 na prej navedenih zemljiščih, podržavljenih pokojni D.D. Z navedeno prvostopenjsko odločbo je bilo odločeno še o zavezancu za vračilo solastninskih deležev na zemljiščih, o vrednosti solastninskega deleža, o postavitvi skrbnika za poseben primer, o pravni podlagi za vpis v zemljiško knjigo in o stroških postopka.

Sodišče prve stopnje navaja, da iz tožbenih navedb izhaja, da tožeča stranka izpodbija odločbo prve stopnje v celoti. Glede na to, da je uspela z zahtevkom za vrnitev solastninskih deležev na zemljiščih v korist A.A. in B.B., pa si je mogoče razložiti tožbo tako, da tožeča stranka izpodbija odločbi le v zavrnilnem delu. Glede tožbe, kolikor se nanaša na zahtevek, je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, da je bilo zemljišče nacionalizirano 12.11.1958 in da takrat ni bila plačana odškodnina. Podjetje "T." je pokojni D.D. dne 24.7.1984 izplačalo odškodnino. Ta odškodnina je dosegla 152% vrednosti podržavljenega solastniškega deleža D.D. Glede na 72. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/97-I, 31/93, 65/98, 66/00 in 54/200) je treba to odškodnino upoštevati. Glede na višino izplačane odškodnine je bila v celoti odškodovana. Neutemeljene so tožbene graje, da bi morala biti za vsako upravičenko izdana delna odločba, saj 212. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list SFRJ, št. 47/86) dovoljuje v takšnem primeru izdajo ene same odločbe. Brez podlage je tudi mnenje tožeče stranke, da ni bila opravljena ustna obravnava, saj sta bili opravljeni dve.

Pritožnik v pritožbi meni, da je dopustno izdati delne odločbe, saj je Upravna enota Domžale v dosedanji praksi tožniku že trikrat izdala delne odločbe. V ponovljenem postopku izdaje odločbe po navedbah tožeče stranke ni bilo ponovne ustne obravnave. Pri cenitvi zemljišča ni bila upoštevana zmanjšana vrednost zemljišča zaradi posegov podjetja, ki ga je izkoriščalo. Plačilo denarnega zneska v letu 1984 je bilo podano na prostovoljnem temelju; nikoli ni bila izdana odločba, sklep sodišča ali kakršnakoli oblastvena odločba, zaradi katere bi bilo potrebno plačati odškodnino.

Pritožba je utemeljena.

Podržavljenje zadevnih zemljišč je bilo opravljeno na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/1957). Pravni temelj za denacionalizacijski zahtevek je zato lahko le 4. člen ZDen. V dosedanjem postopku je bilo ugotovljeno, da prejeta odškodnina dosega 152% vrednosti D.D. podržavljenega solastniškega dela zemljišč.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo, št. U-I-58/04 z dne 10.2.2005 (Uradni list RS, št. 18/2005), v 4. členu ZDen razveljavilo besedo "neodplačno". Glede na 2. odstavek 90. člena ZDen pa je za neodplačno podržavljeno premoženje veljalo vsako premoženje, za katerega odškodnina ni presegala 30% vrednosti premoženja. Po stanju, ki je nastalo z delno razveljavitvijo 4. člena ZDen, ima torej denacionalizacijski upravičenec denacionalizacijski zahtevek tudi, če je prejel plačilo za podržavljeno premoženje, ki presega 30% vrednosti podržavljenega premoženja. Za pravilno odločitev v tej zadevi je pomemben tudi časovni vidik začetka učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS. Ta je opredeljen v 44. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 in 51/2007): razveljavljeni del zakona se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo odločeno pravnomočno.

Denacionalizacijski postopek se vodi od 17.4.1992 naprej, in sicer na temelju zahteve za denacionalizacijo. Z vložitvijo zahteve vlagatelj pokaže svojo voljo, da bo uveljavljal denacionalizacijski zahtevek. Od vložitve denacionalizacijske zahteve naprej tudi obstaja denacionalizacijsko pravno razmerje. Ker o denacionalizacijski zahtevi še ni bilo odločeno pravnomočno, denacionalizacijsko razmerje pa je nastalo še pred dnem učinkovanja prej navedene odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, se razveljavljeni del 4. člena ZDen v tej zadevi torej ne uporablja.

Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Odločilo je namreč, da D.D. ne more imeti denacionalizacijskega zahtevka, ker je njena odškodnina dosegla 152% vrednosti podržavljenega solastniškega dela zemljišč. Na enak način je zmotno uporabil materialno pravo tudi drugostopenjski upravni organ. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt v tistem delu, v katerem se je nanašal na D.D. (3. točka 3. odstavka 83. člena in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).