Jedro

Tožnica je dokazala vzročno zvezo med nastavitvijo magneta, ki ga je toženec nastavil protipravno, in škodnim dogodkom torej poškodb motorja tovornega vozila tožnice, ki je nastala zaradi ročnega upravljanja menjalnika tovornega vozila in s tem nadobratov motorja. Napačna pa je ugotovitev sodišča, da toženec pri tem ni ravnal iz hude malomarnosti.

Napačno je stališče, da je potrebno toženčevo skrbnost ravnanja primerjati s skrbnostjo ravnanja povprečnega človeka in ne povprečnega voznika tovornjaka. Skladno z določbo 33. člena ZDR-1 mora delavec vestno in skrbno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Že samo zaradi te določbe je potrebno delavčevo stopnjo skrbnosti primerjati s stopnjo skrbnosti delavcev, ki opravljajo enako ali podobno delo, in ne s skrbnostjo povprečnega človeka, saj povprečen človek tega dela ne pozna. Tako bi moralo sodišče prve stopnje njegovo ravnanje primerjati s stopnjo skrbnosti povprečnega poklicnega voznika, česar pa ni storilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžan toženec tožnici plačati odškodnino v višini 22.577,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške postopka v višini 1.775,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in tožencu naloži v plačilo stroške postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi v celoti ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker se tožnica iz hude malomarnosti glede posledic uporabe magneta torej okvare motorja ob prevelikih obratih pri ročnem upravljanju menjalnika ni izkazala. Po stališču sodišča je huda malomarnost opustitev skrbnosti vsakega povprečno skrbnega človeka in ne opustitev skrbnosti poklicnega voznika. Ker je za oceno posledic uporabe magneta na upravljanje menjalnika na klancu in delovanje motornega vozila postavilo izvedenca, je za to oceno potrebno večje strokovno znanje in sposobnost od znanja in sposobnosti povprečnega človeka. To stališče je pravno zmotno in neživljenjsko. Trditvam tožnice v tožbi, da je toženec zavestno namestil magnet z namenom vplivati na tahograf in da je kot profesionalni voznik tovornjaka vedel oziroma bi moral vedeti, da uporaba magneta škoduje motorju, toženec v postopku ni ugovarjal. Edina njegova trditev, ki jo je podal v zvezi s krivdo, je bila, da je dokazno breme glede naklepa in malomarnosti na tožnici. Tako bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da je v konkretnem primeru podana huda malomarnost, saj bi skladno z določbo 214. člena ZPP, ta dejstva šteti za priznana. V sodbo je dolžno vključiti zgolj zatrjevana dejstva in tista, ki so priznana. Ker ni ravnalo tako, je storilo absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati dejstva, da je bil toženec pri tožnici zaposlen kot voznik tovornjaka, ker se huda malomarnost presoja glede sposobnosti in znanja povprečnega človeka, še posebej pa zato, ker je bilo zaradi vzročne zveze v postopek vključiti izvedenca. To bi namreč pomenilo, da je odškodninska odgovornost avtomatsko izključena v vseh primerih, ko se vzroke za nastanek škode potrjuje s pomočjo izvedenca. Vedno je potrebno izhajati iz ravnanja povprečnega človeka, ki sodi v skupino ljudi, ki jih je mogoče primerjati s konkretnim delavcem. Delavec mora namreč delo opravljati s skrbnostjo, po pravilih stroke, kadar pa njegovo ravnanje odstopa od ravnanja povprečnega delavca, ravna hudo malomarno. V drugi pripravljalni vlogi je tožnica ponovno poudarila, da je toženec poklicni voznik tovornega vozila, z opravljenim ustreznim vozniškim izpitom in vsakoletnim strokovnim usposabljanjem, zato bi moral vedeti, da mora pri vožnji po klancu navzdol z nameščenim magnetom hitrost vozila, zlasti natovorjenega, prilagoditi tako, da ne bo previsoka in ne bo prišlo do nadobratov. Pri neprilagojeni hitrosti motorna zavora ne more v popolnosti opravljati svoje naloge, zato je potrebno uporabljati tudi delovne zavore. Ker ob spuščanju s prekomernimi obrati vozilo samodejno sproži varnostno opozorilo, ki z močnim piskanjem opozarja na nevarnosti poškodb motorja, je očitno, da toženec teh opozoril ni upošteval, kar ne kaže le na malomarnost, ampak celo na naklep. Toženec tega ni upošteval, sodišče pa se do teh navedb tožnice ni opredelilo, kar je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Te navedbe so bile sicer podane po prvem naroku, a zato, ker je za to tožnica izvedela od družbe A., d. o. o. takrat, ko je hotela argumentirano nasprotovati mnenju izvedenca B.B.. Napačen je tudi zaključek, da tožnica ni dokazala višine navedene škode, kot tudi ne navedb, da je izgubljeni dobiček v vsem trajanju in višini izključno posledica te nedovoljene uporabe magneta. Tožnica je s tem v zvezi predlagala tudi izvedbo ustreznih dokazov. Toženec višine škode ni konkretizirano in obrazloženo prerekal, vtoževane odškodnine iz naslova izgubljenega dobička pa sploh ni omenil. Ker sodišče ni niti omenilo teh neprerekanih dejstev, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za povrnitev škode, ki ji jo je povzročil toženec, zavrnilo. Iz ugotovitev izhaja, da je toženec, ki je bil pri tožnici zaposlen kot voznik tovornjaka, na menjalnik vozila, ki ga je vozil, protipravno namestil magnet, ki je motil delovanje tahografa, prav tako pa tudi delovanje motorja vozila. Na podlagi izvedenskega mnenja in ugotovitev pooblaščenega serviserja vozila je ugotovilo, da je do okvare motorja prišlo zaradi toženčeve vožnje po klancu navzdol zaradi nenadzorovanih nadobratov motorja. Avtomatski menjalnik zaradi nastavitve magneta ni deloval, zato je tožnik prestave menjaval ročno. Zaključilo je, da je tožnica dokazala vzorčno zvezo med nastavitvijo magneta in poškodbo motorja. V nadaljevanju je sodišče zaključilo, da toženec poškodbe ni povzročil naklepno, pa tudi iz hude malomarnosti ne, saj je ravnal kot povprečno skrben človek. Pri tem ni upoštevalo navedb tožnice, da je potrebno toženčevo ravnanje primerjati z ravnanjem povprečno skrbnega voznika. Ker pa je bilo potrebno v obravnavanem sporu v zvezi z oceno posledic uporabe magneta na upravljanje menjalnika pri vožnji po klancu navzdol in delovanje motorja v tem primeru postaviti izvedenca, je po stališču sodišča za oceno potrebno večje strokovno znanje od strokovnega znanja povprečnega človeka, zato tožnica ni dokazala predpisane oblike krivde (hude malomarnosti) za tožnikovo odškodninsko odgovornost. V nadaljevanju pa je še ugotovilo, da tožnica ni dokazala višine navadne škode, kot tudi ne trditev, da bi bil izgubljeni zaslužek v vsem svojem trajanju in višini izključno posledica okvare motorja, ki jo je povzročila nedovoljena uporaba magneta.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica dokazala vzročno zvezo med nastavitvijo magneta, ki ga je toženec nastavil protipravno, in škodnim dogodkom torej poškodb motorja tovornega vozila tožnice, ki je nastala zaradi ročnega upravljanja menjalnika tovornega vozila in s tem nadobratov motorja. Napačna pa je ugotovitev sodišča, da toženec pri tem ni ravnal iz hude malomarnosti.

7. Napačno je stališče, da je potrebno toženčevo skrbnost ravnanja primerjati s skrbnostjo ravnanja povprečnega človeka in ne povprečnega voznika tovornjaka. Skladno z določbo 33. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) mora delavec vestno in skrbno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Že samo zaradi te določbe je potrebno delavčevo stopnjo skrbnosti primerjati s stopnjo skrbnosti delavcev, ki opravljajo enako ali podobno delo, in ne s skrbnostjo povprečnega človeka, saj povprečen človek tega dela ne pozna. Tako bi moralo sodišče prve stopnje njegovo ravnanje primerjati s stopnjo skrbnosti povprečnega poklicnega voznika, česar pa ni storilo. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je tudi povprečnemu vozniku osebnega vozila znano, da se hitrost vozila med vožnjo po klancu navzdol, lahko prilagaja tudi z vožnjo v nižji prestavi in s tem manjšimi obrati.

8. Na podlagi določbe 243. člena ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Ker sodišče ni razpolagalo s strokovnim znanjem o zatrjevanem dejstvu, da je namestitev magneta motila delovanje menjalnika in motorja, zaradi česar je postavilo izvedenca, ne pomeni, da tega vozniki tovornih vozil ne vedo. Glede na ugotovitev, da avtomatski menjalnik ob uporabi magneta preneha delovati in mora voznik ročno menjavati prestave, kar pomeni, da mora pri taki vožnji upoštevati tudi težo vozila, naklon vozišča, je toženec kot poklicni voznik moral vedeti, da se je zaradi nedelovanja avtomatičnega menjalnika spremenil način vožnje (kar je sicer ugotovilo že sodišče prve stopnje), ki pa je temu dejstvu ni prilagodil. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnice, da je toženec poklicni voznik, da se vsako leto strokovno usposablja, in bi zato moral vedeti, da mora pri vožnji natovorjenega vozila po klancu navzdol hitrost prilagoditi, opredelilo pa se tudi ni do trditev tožnice, da se pri vožnji s prekomernimi obrati pri spuščanju vozila po klancu navzdol, avtomatsko sproži varnostno opozorilo, ki z močnim piskanjem opozori na nevarnost poškodb vozila in da tožnik teh opozoril ni upošteval. 9. Sodišče prve stopnje je na podlagi napačne primerjave tožnikovega ravnanja kot poklicnega šoferja z ravnanjem povprečno skrbnega človeka materialno pravno napačno zaključilo, da tožnik pri tem, ko je na avtomatski menjalnik tovornega vozila namestil magnet, ni ravnal hudo malomarno in posledično preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

10. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožnice utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje skladno z določbo 355. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. Ugotovilo je, da samo ne more dopolniti dokaznega postopka, saj se sodišče prve stopnje z vtoževanim zneskom odškodnine sploh ni ukvarjalo in bi to prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. V točki 6 obrazložitve je zgolj navedlo, da tožnica ni dokazala višine navadne škode, kakor tudi ne trditve, da bi bil izgubljeni zaslužek v vsem svojem trajanju in višini izključno posledica okvare motorja, ki jo je povzročila nedovoljena uporaba magneta. Sodišče se tem v zvezi sklicuje na izvedenca C.C., ki je opozoril, da vsa popravila po obeh izstavljenih računih niso vezana na poškodbe vozila zaradi uporabe magneta. Tako bo moralo v novem sojenju skrbnost tožnika primerjati s skrbnostjo povprečnega voznika tovornjaka, in v primeru, da bo ugotovilo, da je tožnik ravnal hudo malomarno, presojati tudi postavljeni odškodninski zahtevek ter ugotoviti, v kolikšni meri je utemeljen. Sodišče se bo moralo izreči tudi o tem, katere tožbene navedbe tožnice so ostale neprerekane in se opredeliti do vseh navedb strank v postopku.

12. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da novo sojenje ne bo povzročilo hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

13. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Rok za pritožbo zoper ta sklep ne teče na podlagi Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020. Rok za pritožbo začne teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu navedene odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS.