Jedro

Ker tožnik ni izkazal, da si je za zemeljski izkop pridobil okoljevarstveno dovoljenje, je inšpektor utemeljeno zaključil, da so izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 2. točki prvega odstavka 157. člena ZVO-1, po kateri ima inšpektor pravico in dolžnost odrediti izvedbo ukrepov za odpravo virov čezmerne obremenitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je inšpektor za okolje tožniku naložil, da mora v roku 60 dni od vročitve odločbe odstraniti 1.750 m3 izkopanega mulja, ki izvira iz struge Stare Badaševice in ki ga je vnesel na zemljišče par. št. 1402/1 in 1403/1, obe k.o. ... O izvršitvi odločbe je tožnik dolžan nemudoma obvestiti inšpektorat. V obrazložitvi odločbe inšpektor navaja, da je bilo pri ogledu na kraju samem ugotovljeno, da je na zemljiščih parc. št. 1402/1 in 1403/1, obe k.o. ... na površini cca 1.750 m2 in v višini cca 1 m odložen izkopani mulj. Odgovorna oseba tožnika je v postopku podala izjavo, da dela izvajajo za Mestno občino Koper na podlagi pogodbe št. 355-2/2009 z dne 27. 11. 2009 o vzdrževanju pretočnosti vodotokov. Po ustnem dogovoru z občino izkopani mulj odlagajo na navedeni parceli. Pred pričetkom del so si pridobili kemijsko analizo odpadka, ki je pokazala, da ne gre za nevaren odpadek. Za odlaganje mulja na obravnavani lokaciji nimajo okoljevarstvenega dovoljenja v skladu z 9. členom Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (v nadaljevanju: Uredba). Po ugotovitvah inšpektorja pridobljena ocena odpadka s kemijsko analizo in lokacijska informacija ne dajeta pravice do odlaganja odpadkov. Prav tako v obravnavanem primeru ne gre za nobeno od izjem določenih v 10. in 11. členu Uredbe. V predmetni zadevi ne gre za gradbišče, kjer bi se izvajala gradbena dela istega investitorja, ampak za izvajanje vzdrževalnih del na vodnem zemljišču, pri čemer izkopani mulj ni bil odložen ob samem vodnem zemljišču, ampak je bil vnesen na drugo lokacijo. Pogoji v 11. členu Uredbe pa so določeni kumulativno, tožnik pa ne izpolnjuje pogoja glede količine, ker vnesena količina presega 500 m3. Obveznost pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja pa izhaja tudi iz določb Uredbe o mejnih vrednostih vnosa nevarnih snovi in gnojil v tla, ki v 11. členu določa, da je vnos mulja v tla dovoljen le, če oseba, ki odvzema mulj, za to pridobi okoljevarstveno dovoljenje.

Odločitev inšpektorja za okolje je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 0613-40/2010/4 z dne 7. 1. 2011. V obrazložitvi odločbe se strinja s stališčem prvostopnega organa, da bi si moral tožnik za vnos mulja v tla pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, česar pa ni storil. Kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene ugovore, da odločba ni izvršljiva, saj bo okoliščina, na katero se sklicuje tožnik, lahko vplivala na izvršitev odločbe v izvršilnem postopku. Kolikor bo namreč organ ugotovil, da je naložena obveznost izpolnjena, izvršbe ne bo opravil. Tožnik v tožbi navaja, da odločbo inšpektorja za okolje izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da ni potreboval okoljevarstvenega dovoljenja, ker je bila predmet pogodbe le odstranitev naplavin, za kar pa je pridobil potrjen letni program ARSO in vodno soglasje. Prav tako je ocena odpadka s kemijsko analizo pokazala, da ne gre za nevarni odpadek. Tožnik je svojo pogodbeno obveznost izpolnil s tem, ko je izvršil izkop naplavine in jo odložil na brežine. Ustno pa je bilo z naročnikom del dogovorjeno, da nato opravi še prevoz na lokacijo, ki jo določi naročnik. Tožnik je tako naplavine odstopil občini, ki je prevoz tudi plačala. Ker tožnik ni bil investitor del, tudi ni bil dolžan pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi Uredbe, temveč je to bila Mestna občina Koper. Sam je bil le izvajalec, logično pa je, da mora dovoljenje pridobiti naročnik in investitor. Ne glede na to pa meni, da gre v obravnavanem primeru za izjemo po 1. in 2. točki 10. člena Uredbe, ker gre za izkop manjši od 30.000 m3, med izkopavanjem pa ni bila opažena onesnaženost z oljem, bitumenskimi mešanicami ali odpadki. V bistvu je šlo zgolj za premeščanje in uporabo odpadka na drugem gradišču, na katerem je predvidena ureditev parkirnega prostora. Sporna odločba pa je nezakonita tudi iz razloga, ker v času, ko je bila izdana, izkopanega mulja na obravnavanih parcelah ni bilo več, zato ga tudi ni mogoče odstraniti. Dejansko stanje ob izdaji odločbe namreč ni bilo enako, kot ob inšpekcijskem ogledu, ker je na parcelah nastalo novo gradbišče, na katerem je izkopana gradbena jama večjih dimenzij ter je bil z izkopom jame odstranjen ves navoženi material. Tako v zadevi ne gre za nemožnost izvršbe, kot to navaja tožena stranka, ampak za zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v obeh upravnih aktih ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Oba upravna organa sta v obrazložitvi svojih odločb podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi navedeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa ugotavlja, da ti niso utemeljeni.

Med strankama ni sporno dejansko stanje, ki ga je inšpektor ugotovil pri pregledu dne 8. 4. 2010, to je, da je tožnik na zemljiščih s parc. št. 1402/1 in 1403/1, obe k.o. ... odložil večjo količino mulja, izkopanega pri čiščenju struge Stare Badaševice, ter da za to ni imel okoljevarstvenega dovoljenja.

Po določbi prvega odstavka 9. člena Uredbe mora oseba, ki namerava pripravljati zemeljski izkop zaradi njegove ponovne uporabe ali izdelovati umetno pripravljeno zemljino zaradi njenega vnosa v tla, pridobiti okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov po postopku z oznako R10, v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki. V obravnavani zadevi je bistveno, da se je mulj, odstranjen iz struge Stare Badaševice, odlagal – vnašal v tla na drugih zemljiščih, torej ponovno uporabljal, za kar pa je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje v skladu z določbo prvega odstavka 9. člena Uredbe. Ker tožnik ni izkazal, da je bilo okoljevarstveno dovoljenje izdano, pri čemer niti ni bistveno, ali ga je bil dolžan pridobiti sam ali kakšna druga oseba, je tudi po presoji sodišča inšpektor utemeljeno zaključil, da so izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 2. točki prvega odstavka 157. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), po kateri ima inšpektor pravico in dolžnost odrediti izvedbo ukrepov za odpravo virov čezmerne obremenitve. Iz podatkov upravnega spisa pa je nedvomno razvidno in tudi ni sporno, da je bil tožnik tisti, ki je opravljal izkop mulja ter ga tudi nanašal na drugo zemljišče. Prav tako se je tožnik v pogodbi, ki jo je sklenil z Mestno občino Koper, zavezal, da bo za dela pridobil vsa potrebna upravna dovoljenja. Sodišče se tudi strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da v obravnavanem primeru ne gre za situacijo iz 10. in 11. člena Uredbe, ko okoljevarstvenega dovoljenja ni treba pridobiti, saj za to niso izpolnjeni vsi pogoji, določeni v navedenih določbah Uredbe.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da sporne odločbe ni mogoče izvršiti, ker je bilo dejansko stanje v času po ogledu inšpektorja spremenjeno zaradi izvajanja gradbenih del na zemljiščih parc. št. 1402/1 in 1403/1 k.o. ... Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da se gradbeno dovoljenje št. 351-151/1010-8 Upravne enote Koper za rekonstrukcijo Semedelske ceste in gradnjo komunalnih priključkov, na katero se sklicuje tožnik v tožbi, ne nanaša na navedeni parceli.

Po vsem navedenem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, potem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe obeh stopenj pravilen, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje ter da je pravilno uporabila materialno pravo.

Tožnik je v tožbi tudi predlagal, da sodišče zasliši zakonitega zastopnik tožnika ter priči A.A. ter B.B., vendar sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, saj niso pomembni za odločitev v tej zadevi, v kateri dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, med strankama ni sporno, pač pa gre za presojo pravilne uporabe materialnega prava. Zaradi navedenega je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji.

Tožnik je v tožbi tudi zahteval povrnitev stroškov postopka. Povrnitev stroškov postopka tožnikom v upravnem sporu ureja 25. člen ZUS-1. Ta pa v četrtem odstavku določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.