Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno postopalo, ko je kot osnovo za izračun nadomestila upravitelja upoštevalo znesek kupnin, zmanjšan za stroške, razen nagrade upravitelja.

Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je kot osnovo za izračun nadomestila upoštevalo vse zneske unovčenega premoženja, ki so bili predmet predhodne in predmetne razdelitve ter pri odmeri nagrade upoštevalo tudi nadomestilo za unovčenje stečajne mase, ki je bilo upravitelju odmerjeno že ob predhodni razdelitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki 2. 2. izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom opravilo razdelitev posebnih razdelitvenih mas na podlagi 11 končnih načrtov razdelitve posebne razdelitvene mase z dne 9. 10. 2019, ki so sestavni del tega izreka in so objavljeni hkrati z objavo tega sklepa (točka 1. izreka). Ugotovilo je, da upravitelj B. B. opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravnoorganizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s temi podatki: B. B. S. P., matična številka: ... (točka 2.1. izreka). Sorazmerni del nadomestila upravitelja za razdelitev posebne razdelitvene mase je odmerilo v višini 477,20 EUR, 22 % DDV v višini 104,98 EUR, skupaj z vključenim DDV pa v višini 582,18 EUR (točka 2.2. izreka). Odločilo je, da ima upravitelj po pravnomočnosti tega sklepa pravico do plačila 90 % zneska nadomestila iz točke 2. 2. izreka in da bo o plačilu zadnjih 10 % tega zneska sodišče odločalo po prejemu končnega poročila upravitelja (točka 2.3. izreka).

2. Upravitelj je pravočasno vložil pritožbo zoper točko 2.2. izreka sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prekine odločanje o pritožbi do odločitve Ustavnega sodišča z ustavnimi pritožbami Up – 1312/2018, Up – 560/19, Up – 652/19 in 875/19, med katerimi je tudi ustavna pritožba zoper sklep o odmeri nadomestila v tem stečajnem postopku (Up – 875/19 zoper sklep St 000 dne 17. 4. 2019). V kolikor bo o pritožbi odločalo, pa pritožbenemu sodišču predlaga, da ji ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da odloči o nagradah upravitelja, kot je predlagal v končnih načrtih razdelitev posebnih razdelitvenih mas.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je upravitelju odmerilo nagrado za razdelitev posebnih razdelitvenih mas na podlagi 11 končnih načrtov razdelitve posebne razdelitvene mase z dne 9. 10. 2019 (p.d. 414-424) tako, da je od vseh 11 kupnin iz posameznih načrtov razdelitve odštelo vse ostale stroške, razen nadomestila upravitelja za razdelitev z DDV, tako dobljene zneske seštelo in dobilo vsoto 15.906,87 EUR, ki jo je vzelo kot osnovo za odmero nadomestila upravitelja za razdelitve po izpodbijanem sklepu. Navedlo je, da se nagrada za razdelitev posebnih razdelitvenih mas, če je bilo teh več, ne odmeri po posamezni razdelitvi, ampak se upoštevajo vse razdelitve stečajne mase v konkretnem postopku. Vsota odmerjenih nadomestil za razdelitev pa ne more presegati nadomestila, ki pripada upravitelju glede na višino celotnega zneska, ki je bil v določenem stečajnem postopku predmet razdelitve, največ pa je lahko 60.000,00 EUR. Ugotovilo je, da je znesek unovčenega premoženja, ki je bil predmet predhodne in predmetne razdelitve (376.175,54 EUR po sklepu z dne 17. 4. 2019 in 15.906,87 EUR po izpodbijanju sklepu) 392.082,41 EUR. Navedlo je, da upravitelju tako pripada nadomestilo za unovčenje stečajne mase in razdelitev iz III. postavke 7. člena Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (Pravilnik), in sicer v višini 17.250,00 EUR + 3 % nad 375.000,00 EUR, kar je 512,47 EUR, skupaj torej 17.762,47 EUR. Ker je upravitelj po sklepu o razdelitvi z dne 17. 4. 2019 že prejel 17.285,27 EUR, mu tako pripada še 477,20 EUR, z 22 % DDV pa 582,18 EUR.

5. Upravitelj očita sodišču prve stopnje, da bi moralo upoštevati, da se nagrada odmeri posebej za vsako pripravljeno delitev vsake posebne in splošne mase ter skladno s 7. členom Pravilnika odmeriti nagrado upravitelju zgolj v okviru vsakega posebnega predloga delitve, brez upoštevanja zneskov, ki jih upravitelj deli po drugih predlogih delitve posebnih mas ter brez vštevanja nagrad, ki jih je upravitelj pridobil na podlagi delitve ostalih posebnih stečajnih mas. Meni, da je sodišče ravnalo napačno, ko je izdalo le en sklep, s katerim je odločilo o razdelitvah 11 posebnih stečajnih mas. Upravitelj nadalje očita sodišču prve stopnje, da je zmotno upoštevalo, da osnova za izračun nagrade niso kupnine za prodano premoženje, kot je v svojih predlogih navedel upravitelj, in tudi ne zneski, ki jih dobijo upniki, ampak razlika med kupninami za prodano premoženje in vsemi ostalimi stroški postopka, razen upraviteljeve nagrade, konkretno nadomestila, ki se šele izračunava. Trdi, da takšna razlaga nima opore niti v ZFPPIPP niti v Pravilniku. Prav tako ni nobene zakonske podlage za združevanje osnov posameznih delitev za skupno izračunavanje nagrade upravitelja. Meni, da kadar upravitelj izdela več načrtov razdelitev hkrati, če bi želel slediti sodni praksi, ne bi mogel zakonito ne izračunati ne dodeliti ustrezno višino nadomestila posamezni stečajni masi. Akumuliranje osnov za izračun nadomestila naj bi vodilo v položaje, ki predstavljajo kršitev 49. člena Ustave RS. Stališče sodne prakse, da je treba nadomestilo na unovčenje in razdelitev stečajne mase (aktive) obravnavati kot enoten postopek, pove, da je torej upravitelj nagrajen le za vodenje manjše srednje velike družbe (vrednost slabih 7 milijonov EUR), vodenje stečajev večjih srednjih in velikih družb pa mora upravitelj opravljati pro bono in sam kriti svoje stroške, ki mu pri tem nastajajo. Upravitelj, ki bo imel stečaj družbe, katere vrednost unovčenega premoženja znaša 7 milijonov EUR in bo končal stečajni postopek v dveh letih, bo prejel enak znesek (60.000,00 EUR) kot upravitelj, ki bo vodil stečaj družbe, katere vrednost unovčenega premoženja bo znašala 30 milijonov EUR in bo stečaj zaključila v desetih letih. Navedeno pa nujno vodi v prisilno delo upravitelja. Nadalje navaja, da tolmačenje 7. člena Pravilnika glede omejitve na posamezni stečajni postopek povzroči neskladnost te določbe s 153. členom Ustave RS. Upravitelju z vsakim predloženim končnim načrtom razdelitve pripada nadomestilo, ki se določi v sorazmerju z višino zneska, ki je predmet razdelitve (103. člen ZFPPIPP). Določilo 114. člena ZFPPIPP, ki daje pooblastilo ministru, da predpiše omejitev, v to pravico ne more posegati. Podzakonski akti pravic, ki izhajajo iz zakona, ne morejo ukiniti. Že dejstvo, da 365. člen ZFPPIPP določa, da mora sodišče s sklepom o razdelitvi odločiti o odmeri sorazmernega dela nadomestila upravitelju iz 3. točke četrtega odstavka 103. člena ZFPPIPP jasno izkazuje, da je zakonodajalec določil, da se nagrada odmeri od vsake posamezne razdelitve, in to znotraj postopka razdelitve, in da je 7. člen Pravilnika, ki predpisuje omejitev, treba tolmačiti samo tako, da se ta omejitev nanaša na posamezno razdelitev in ne na celoten stečajni postopek. Poleg tega navaja, da gramatikalna in logična razlaga zakonodajnega okvirja glede odmerjanja in nadomestila za unovčitev in razdelitev stečajne mase pripeljeta do zaključka, da je znesek, ki je predmet razdelitve, višina zneska unovčenega premoženja, kakor to dodatno pojasnjuje Pravilnik, in ne del unovčenega premoženja, kot to izhaja iz 226. člena ZFPPIPP. Znesek, ki je predmet razdelitve, pa je kupnina oziroma znesek, za katerega je bilo premoženje unovčeno oziroma izterjano in za katerega je potrebno pripraviti načrt razdelitve. Zakonodajalec namreč ni zapisal, da se nadomestilo določi v sorazmerju z višino zneska, ki je razdelitvena masa, torej zneska, ki gre upnikom, temveč da se določi v sorazmerju z višino zneska, ki je predmet razdelitve, torej tisti bruto znesek, za katerega je potrebno pripraviti načrt razdelitve, in v katerem je potrebno ugotoviti stroške, ki bremenijo stečajno maso. Upravitelj nadalje podaja dodatno argumentacijo za svoje stališče, da zakon ne opredeljuje stroškov v breme osnove za izračun nagrade in sicer trdi, da ima z upravljanjem premoženja in z administriranjem stroškov, ki nastajajo v zvezi s tem premoženjem, določen obseg dela. Sedmi odstavek 103. člena ZFPPIPP pa določa, da so nadomestila, ki jih vključuje nagrada upravitelja, nadomestila za vse storitve, ki so potrebne za izvedbo nalog upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, razen nekaterih, ki so v nadaljevanju taksativno naštete. Tudi s tega vidika naj bi bilo povsem nelogično in neživljenjsko, da več kot je stroškov, zaradi česar ima upravitelj posledično več dela, upravitelj zato prejme manjšo nagrado, čeprav je plačilo za delo, ki je povezano z nastajanjem teh stroškov, vključeno prav v to nagrado.

6. Pritožbeno sodišče ne more slediti razlagi pritožnika, da je pojem zneska, ki je predmet razdelitve, in ki naj bi bil osnova za izračun nadomestila upravitelja za unovčenje stečajne mase in razdelitev, drugačen od pojma razdelitvene mase iz 226. člena ZFPPIPP, ki jo zakon opredeljuje kot denarno dobroimetje, nastalo z unovčenjem stečajne mase, zmanjšano za stroške (opredeljene v drugem oziroma tretjem odstavku 226. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče ne vidi tehtnega razloga, da bi bil zakonodajalčev namen, da se v osnovo za izračun nadomestila upravitelja všteva tudi stroške v zvezi z razdelitvijo. Predmet razdelitve tako ne more biti znesek kupnine, dobljene s prodajo premoženja stečajnega dolžnika, temveč je to lahko le znesek, ki je namenjen upnikom, torej znesek kupnine, zmanjšan za stroške. Le tako je mogoče razumeti zapis v 3. točki četrtega odstavka 103. člena ZFPPIPP, kjer je govora o „znesku, ki je predmet razdelitve.“ Takšno je tudi stališče večinske sodne prakse.1 Nagrada za unovčenje stečajne mase in razdelitev je nagrada za vsa opravila v zvezi z unovčevanjem premoženja stečajnega dolžnika, v zvezi sestavo načrta razdelitve in samo razdelitvijo stečajne mase (razen tistih, ki so v zakonu izrecno izvzeta), vključno z administriranjem stroškov, ki nastajajo v zvezi s temi opravili. Vendar pa to še ne utemeljuje stališča, za kakršnega se zavzema pritožnik, da je v osnovo za odmero nagrade potrebno všteti tudi stroške.

7. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno postopalo, ko je kot osnovo za izračun nadomestila upravitelja upoštevalo znesek kupnin, zmanjšan za stroške, razen nagrade upravitelja.

8. V skladu z določbo 3. točke četrtega odstavka 103. člena ZFPPIPP v stečajnem postopku nagrada upravitelja vključuje nadomestilo za unovčenje stečajne mase in razdelitev splošne ali posebne stečajne mase, ki se določi v sorazmerju z višino zneska, ki je predmet razdelitve. Pravilnik v prvem odstavku 7. člena vsebuje preglednico za nadomestilo upravitelja za unovčenje stečajne mase in razdelitev, pri čemer je lestvica regresivna, zato se znesek nadomestila pri višjih vrednostih nadomestila sorazmerno znižuje. Nadomestilo za unovčenje stečajne mase in razdelitev pa se lahko odmeri največ v višini 60.000,00 EUR. V sodni praksi je bilo zavzeto stališče, da je treba določila za izračun nadomestila po 7. členu Pravilnika razlagati tako, da postopek unovčenja in razdelitve stečajne mase šteje kot enoten postopek, ne glede na to, da se je stečajna masa unovčevala postopoma in se je izvajala razdelitev skozi več delnih razdelitev. To je treba upoštevati tudi, ko je bila izvedena razdelitev ločitvenim upnikom po več posebnih razdelitvenih masah.2 Takšna razlaga po oceni pritožbenega sodišča ni niti v nasprotju z ZFPPIPP niti v nasprotju z Ustavo. Je pa tudi v skladu z namenom limitiranja nadomestila za unovčenje stečajne mase in razdelitev, ki se lahko odmeri največ v višini 60.000,00 EUR. Ob razlagi, kot jo ponuja pritožnik, nadomestilo za unovčenje stečajne mase in razdelitev v posameznem stečajnem postopku niti ne bi bilo limitirano, saj bi limit 60.000,00 EUR predstavljal limit le za vsako od posameznih razdelitev. To pa nedvomno ni bil namen limitiranja nadomestila. Pritožnik pa tudi ne trdi, da bi bil v danem primeru navedeni limit že presežen, če bi upoštevali razlago pritožnika.

9. Upravitelj ima v skladu z določbo 3. alineje 1. točke drugega odstavka 104. člena ZFPPIPP res pravico zahtevati plačilo sorazmernega dela nadomestila iz 3. točke četrtega odstavka 103. člena ZFPPIPP, ko sodišču predloži končni načrt razdelitve. Vendar pa iz te določbe ne izhaja, da bi bilo kot osnovo za izračun nadomestila potrebno upoštevati znesek vsakokratnega unovčenega premoženja, ki je predmet posamezne razdelitve, in ne tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ko je seštelo zneske posameznih razdelitev ter kot osnovo za izračun nadomestila upoštevalo skupni znesek razdelitev, saj sešteti sorazmerni deli nadomestila v skladu s 7. členom Pravilnika, kot je bilo že navedeno, ne smejo znesti več od nadomestila, ki gre upravitelju glede na višino celotnega zneska, ki je v določenem stečajnem postopku predmet razdelitve.

10. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno postopalo pravilno, ko je kot osnovo za izračun nadomestila upoštevalo vse zneske unovčenega premoženja, ki so bili predmet predhodne in predmetne razdelitve ter pri odmeri nagrade upoštevalo tudi nadomestilo za unovčenje stečajne mase, ki je bilo upravitelju odmerjeno že ob predhodni razdelitvi.

11. Tisti del sklepa sodišča prve stopnje, s katerim sodišče odmeri upravitelju sorazmerni del nadomestila, je po vsebini poseben sklep in ni del vsebine sklepa o razdelitvi (splošne ali posebne) razdelitvene mase.3 Zato niso utemeljeni očitki pritožnika, da je sklep sodišča prve stopnje v nasprotju s samim s seboj, ker je sodišče prve stopnje odločilo, da se razdelitev opravi tako, kot je navedeno v končnih načrtih upravitelja, kar naj bi pomenilo, da je potrdilo, da višina nadomestila, kot ga je izračunal upravitelj, predstavlja strošek posebne stečajne mase prav v tej višini, pri odmeri nagrade pa upravitelju ni sledilo.

12. Pritožba se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

1 Sklepi VSL Cst 548/18, Cst 198/17, Cst 191/17, Cst 147/17, Cst 48/15, Cst 242/19. 2 Sklepi VSL Cst 336/2014, Cst 32/2016, Cst 177/2013, Cst 358 in 359/2018 in Cst 242/2019. 3 Prim. VSRS Sklep III Ips 53/2018.