Jedro

Odškodninska odgovornost delodajalca v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi je treba presojati z vidika dogodka, ki je škodo povzročil in ne z vidika dejstva, da se pogodba več ne izpolnjuje. Pogodba se ne izpolnjuje več, ker je bila odpovedana, podlaga za odškodnino pa je ugotovitev, da je bila odpovedana nezakonito. Škoda je nastala zaradi nezakonite odpovedi in ne zaradi neizvrševanja pogodbe, zato je odgovornost povzročitelja deliktna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 807,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo po temelju in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava. Svojo odločitev utemeljuje z dejstvom, da zgolj pravnomočno ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi sama po sebi še ne daje podlage za ugotovitev odškodninske odgovornosti tožene stranke za negmotno škodo. Po določbi 184. člena ZDR mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, povzročeno pri delu ali v zvezi z delom ali škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Po splošnih pravilih civilnega prava je za odškodninsko odgovornost potrebno izkazati:

1. škodni dogodek – v konkretnem primeru je to odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku,

2. nastanek škode - v konkretnem primeru so izkazane tožnikove psihične bolečine,

3. vzročno zvezo med škodnim dogodkom in nastankom škode, ki v konkretnem primeru nesporno izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke ter

4. protipravnost toženčevega ravnanja, ki je v konkretnem primeru podana, saj je s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Tudi če bi tožena stranka v tem postopku uspela izkazati, da je škoda nastala zaradi krive prijave delavke tožene stranke, se le-ta ne more razbremeniti odškodninske odgovornosti, ker na podlagi 147. člena OZ delodajalec odgovarja tudi za škodo, ki jo pri delu ali v zvezi z delom povzročijo njegovi delavci. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 97/2011. Iz listin v spisu izhaja, da je sodišče na stroške tožnika angažiralo izvedenko psihiatrične stroke in ugotavljalo psihično stanje tožnika v obdobjih po odpovedi delovnega razmerja. Po prejemu izvedenskega mnenja je na podlagi pripomb tožene stranke sodišče te okoliščine še dodatno ugotavljalo. Zato se izkaže za nerazumljivo in neresnično obrazložitev sodbe v delu, ko pojasnjuje, da se sodišče ni ukvarjalo z ugotavljanjem posledic nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zgolj podrejeno opozarja, da je bilo v konkretnem primeru ravnanje tožene stranke dejansko namerno. Tožena stranka je skušala namerno preprečiti tožniku sodno varstvo pravic z napačnim pravnim poukom. Dejstvo je, da je bila nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku namerna ter da je bil odpovedni razlog fiktiven. Kljub temu je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila dana namerno ali iz malomarnosti. Tak zaključek sodišča je neobjektiven in zmoten in je posledica premalo vestne in ne dovolj skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, torej posledica kršitve 8. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin v zvezi z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ravnala v nasprotju s predpisi zavestno ali s hudo malomarnostjo, zato je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen. Sodišče prve stopnje se zato ni ukvarjalo s posledicami odpovedi pogodbe o zaposlitvi, z tožnikovim zdravstvenim stanjem oziroma nastalo nepremoženjsko škodo.

Tožnik zatrjuje, da je utrpel nematerialno škodo v posledici kršitve njegovih pravic iz delovnega razmerja s strani tožene stranke. Glede na takšno trditveno podlago je potrebno tožbeni zahtevek presojati na podlagi določbe 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji). Navedena določba delodajalcu nalaga, da mora delavcu povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, torej po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. list RS št. 83/2001 in naslednji). Iz navedenega določila izhaja, da je delodajalec odškodninsko odgovoren tudi, če delavec utrpi škodo v povezavi z delom zaradi kršitev pravic iz delovnega razmerja.

Tožniku je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila pravnomočno ugotovljena s sodbo Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 319/2008 z dne 13. 3. 2009 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 482/2009 z dne 22. 10. 2009. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2008 je bila razveljavljena. Tožnik je torej v sodnem postopku dosegel ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo ter reparacijo. V konkretnem postopku pa zahteva odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni najprej neizpolnitev pogodbene obveznosti, z izvršitvijo pravnomočne sodbe pa izpolnitev pogodbene obveznosti z zamudo. V primeru pogodbene odškodninske odgovornosti nepremoženjska škoda ni pravno priznana škoda. Po stališču sodišča prve stopnje zato tožnik zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more uveljavljati nepremoženjske škode, razen v primerih po drugem odstavku 243. člena OZ. Pritožbeno sodišče se z navedenim stališčem sodišča prve stopnje ne strinja. Odškodninsko odgovornost delodajalca v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi je treba presojati z vidika dogodka, ki je škodo povzročil in ne z vidika dejstva, da se pogodba več ne izpolnjuje. Pogodba se ne izpolnjuje več, ker je bila odpovedana, podlaga za odškodnino pa je ugotovitev, da je bila odpovedana nezakonito. Škoda je nastala zaradi nezakonite odpovedi in ne zaradi neizvrševanja pogodbe, zato je odgovornost povzročitelja deliktna.

Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 131. člena OZ in ki glede na določbo 184. člena ZDR velja tudi za delodajalca, je, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obstoja temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: ravnanje tožene stranke mora biti protipravno oziroma nedopustno; tožniku mora nastati (pravno priznana) škoda, podana mora biti biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost tožene stranke za škodo. Po oceni pritožbenega sodišča ni ovire, da delodajalec, ki z nezakonito odločitvijo poseže v pravice delavca iz delovnega razmerja, ne bi odškodninsko odgovarjal tudi za škodne posledice v delavčevi nepremoženjski sferi, seveda pod pogojem, da so kumulativno izpolnjene tudi vse druge temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti.

Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo, da tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ravnala v nasprotju s predpisi, odločilnih dejstev v zvezi z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke ni ugotavljalo in je zato posledično dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava dopolniti dokazni postopek, da bo lahko ponovno odločilo o tožbenem zahtevku tožnika.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.