Jedro

Tretji člen zavarovalnih pogojev tožeče stranke opredeljuje, kdaj zavarovanec izgubi pravice iz zavarovalne pogodbe, kdaj torej preneha njegova zakonska in pogodbena pravica, da zavarovalnica na podlagi in v obsegu zavarovalne pogodbe varuje njegove premoženjske interese. Ta sankcija nastopi, brž ko zavarovanec ravna v nasprotju s pogodbo na način, ki ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu kakšnega izmed pravil iz prvega odstavka 3. člena zavarovalnih pogojev, tj. že v trenutku kršitve pogodbe in ne morda kdaj kasneje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženec se je 4. 6. 1999 poškodoval v prometni nezgodi kot sovoznik v lastnem avtomobilu, ki ga je zaupal v upravljanje R. B., osebi brez vozniškega dovoljenja, ki je nezgodo tudi povzročil. Tožeča stranka je iz naslova obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti najprej izplačala tožencu odškodnino za pretrpljeno nepremoženjsko škodo, nato pa je povrnitev izplačanega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi terjala tako od povzročitelja nezgode kot od samega toženca, sklicujoč se v zvezi s slednjim na izgubo pravic iz zavarovalne pogodbe. Sodišče je povračilni zahtevek v višini 9.293,52 € (prej 2,227.100 SIT) zavrnilo in tožeči stranki naložilo tudi povrnitev toženčevih pravdnih stroškov. Presodilo je, da je tožeča stranka ta znesek plačala tožniku kljub vednosti, da ni bila dolžna, zato tega nima pravice zahtevati nazaj (211. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da glede na temeljno zakonsko načelo obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti, tj. načelo varstva pravic oškodovancev, ni imela razlogov, še manj pa pravice odkloniti tožnikovega odškodninskega zahtevka. Ta je bil utemeljen z dejstvom, da je bil toženec v prometni nezgodi, v kateri je bil udeležen, telesno poškodovan. Voznikova kršitev določb zavarovalne pogodbe, meni, na to ni imela nikakršnega vpliva, saj je njena pravica zahtevati vračilo nastala šele po izplačilu odškodnine oškodovancu. Pred tem pa proti slednjemu ni mogla uveljavljati enakih ugovorov, kot jih je imela proti za nezgodo odgovornemu vozniku, ki je s kršitvijo zavarovalne pogodbe izgubil zavarovalne pravice. Tudi dejstvo, da je bila ob izplačilu odškodnine seznanjena z vsemi pomembnimi okoliščinami primera, še meni, ji ne jemlje pravice do regresa. Ne zakon ne zavarovalna pogodba namreč ne predvidevata izključitve te pravice v primeru izplačila odškodnine oškodovancu, ki je obenem sklenitelj zavarovanja. Vsakršna drugačna razlaga bi vodila v nedopustno krčenje upravičenj, ki jih sicer ima zavarovalnica po zavarovalni pogodbi in po zakonu, ko gre za izgubo zavarovalnih pravic zaradi zavarovančeve kršitve določb zavarovalne pogodbe.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Zmotno je revidentkino stališče, da zoper toženčev odškodninski zahtevek v času, ko ga je reševala, ni mogla nastopiti z materialnim ugovorom, ker je bil toženec tedaj upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo. Toženec, ki je obenem oškodovanec in zavarovanec, ki je zaradi kršitve zavarovalne pogodbe izgubil pravice iz te pogodbe, namreč pravice do zadoščenja de facto nikoli ni imel. Ta je zaradi dejstva, da je vozilo zaupal v upravljanje osebi brez vozniškega dovoljenja (prim. 2. točko tretjega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) in 3. točko prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev AO-97), ugasnila, kakor hitro je bila nastala.

7. Tretji člen zavarovalnih pogojev tožeče stranke opredeljuje, kdaj zavarovanec izgubi pravice iz zavarovalne pogodbe, kdaj torej preneha njegova zakonska in pogodbena pravica, da zavarovalnica na podlagi in v obsegu zavarovalne pogodbe varuje njegove premoženjske interese. Ta sankcija nastopi, brž ko zavarovanec ravna v nasprotju s pogodbo na način, ki ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu kakšnega izmed pravil iz prvega odstavka 3. člena zavarovalnih pogojev, tj. že v trenutku kršitve pogodbe in ne morda kdaj kasneje. Z drugimi besedami, zavarovanec pravic iz zavarovalne pogodbe ne izgubi šele s trenutkom zapadlosti povračilnega zahtevka zavarovalnice (prim. 4. člen splošnih pogojev AO-97), kot v reviziji smiselno trdi tožeča stranka, pač pa že takrat, ko na v pogodbi (oziroma v splošnih pogojih, ki so njen del) kvalificiran način to pogodbo krši. 8. V situaciji, kot je predmetna, ko sta v istem posamezniku združeni osebi tako oškodovanca kot zavarovanca brez zavarovalnih pravic, določba prvega odstavka 7. člena ZOZP, ki terjani zavarovalnici jemlje pravico ugovorov, ni uporabljiva. Za razliko od dejanskega stanu, ki ga omenjena določba predvideva, gre namreč tu za eno samo razmerje, v katerem je povrh tega tisti, ki je dolžan, istočasno in na temelju istega pravnega naslova (zavarovalne pogodbe) upravičen do dolgovanega. Ko je tako, pa ni ovir za uveljavljanje ugovora ugasle pravice, česar bi se tožnica kot gospodarski subjekt, strokovno usposobljen in specializiran za opravljanje vseh poslov v zvezi z zavarovanji, ob ustrezno skrbnem ravnanju mogla in morala zavedati že, ko je tožencu izplačala odškodnino. Nenazadnje je tedaj že približno dve leti razpolagala z vsemi za oceno utemeljenosti toženčevega zahtevka pomembnimi podatki, poznavanje vseh odločilnih okoliščin primera pa je priznala tudi v reviziji.

9. Po povedanem ima odškodninsko denarno nakazilo tožencu lahko le značaj zavestnega plačila nedolga (211. člen ZOR), kakor sta pravilno zaključili že nižji sodišči. Ker si tožnica ob plačilu ni pridržala pravice vrnitvenega zahtevka, niti se s plačilom ni izogibala sili, ni razlogov za poseg v izpodbijano sodbo.

10. Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen Zakona o pravdnem postopku).