Jedro

Odgovornost upravljalca javnega smučišča je praviloma krivdna.

Stranke so tiste, ki skozi svoje navedbe determinirajo obseg in potek postopka in le v ugotavljanju zatrjevanih dejstev je lahko usmerjeno težišče postopka. Tožnik je zatrjeval, da toženka ni ustrezno zavarovala oziroma označila jarka ob robu smučišča, ne pa ovinka v levo, niti da bi bil oster ovinek vzrok njegovega padca. S tem, ko je odločitev oprlo na takšna (nezatrjevana) dejstva, je sodišče kršilo razpravno načelo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da sta toženi stranki za škodni dogodek z dne 19.1.2002 tožeči stranki solidarno odškodninsko odgovorni.

Zoper navedeno odločitev sta toženi stranki vložili pravočasno pritožbo, v kateri uveljavljata vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in smiselno predlagali, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico. V pritožbi pojasnjujeta, da je sodišče napačno presodilo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke za nesrečo, saj niso ugotovljeni vsi elementi tovrstne odgovornosti. Pri elementu protipravnosti in vzročne zveze je sodišče napačno ugotovilo, kje je prišlo do padca tožnika in da je upravljalec smučišča opustil dolžno ravnanje kot tudi, da je to ravnanje v vzročni zvezi s padcem tožnika. Zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče napačno uporabilo tudi materialno pravo. Glede očitka, da je prva toženka opustila ustrezno označitev oziroma markacijo smeri proge in da ni postavila opozorilnega znaka za ovinek v levo skladno s 3. odstavkom 9. člena Zakona o varnosti na javnih smučiščih (v nadaljevanju ZVJS) ni nobenega dokaza. Prvotožena stranka razpolaga z obratovalnim dovoljenjem za kritično obdobje, proga je bila označena in urejena skladno z njim. Prvotožena stranka je tudi obvestila ustrezno inšpekcijo, ki pa v zvezi s to nezgodo ni odredila nobenega ukrepa. Proga je bila kritičnega dne označena po vsej dolžini in je bil viden njen potek. Glede na očitek sodišča v zvezi z opustitvijo znaka za ovinek, je prvotožena stranka mnenja, da z obratovalnim dovoljenim ta znak ni bil predviden, potek proge pa se od izdaje dovoljenja do nesreče ni spremenil. Znak ovinek ni potreben, niti predpisan, saj glede na to, da je ta ovinek v križišču, zadošča tabla za križišče. Pred krajem nesreče je bila tabla, vozi počasi in tabla, ki je opozarjala na križišče. Tožnik pa se očitno ni seznanil s potekom proge, saj je izpovedal, da ga je presenetilo, da gre za križišče oziroma za ovinek v samem križišču. Ker vsega tega ni storil, je tako ostro zavil, da je padel, zato je za nesrečo odgovoren sam, saj vožnje ni prilagodil svojim sposobnostim, opremi, stanju na smučišču in dejstvu, da proge ni poznal. Toženi stranki sta mnenja, da ni podane vzročne zveze med dejstvom, da poleg znaka za nevarnost in križišče, ni bilo tudi znaka za ovinek ter dejstvom, da je tožnik padel zaradi prenaglega zavoja s kratkimi smučmi Big foot. Tožnik je tudi prilagajal navedbe poteka same nesreče, saj je v dopolnitvi zapisal, da je šlo za prvo jutranjo smuko po progi, ki je ni poznal, da je šlo za navožen sneg in luknjo za njim, ob zaslišanju tožnika ter prič pa se je ugotovilo, da naj bi padel zaradi ostrega zavoja ob robu smučarske proge, pri čemer je padel čez rob urejene proge na neurejen del smučišča oziroma na rahel in nesteptan sneg. Tudi izvedenec je mnenja, da so nevarna mesta navedena v obratovalnem dovoljenju, mesto, kjer je tožnik padel, pa v tem dovoljenju ni navedeno kot nevarno.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta toženi stranki solidarno odškodninsko odgovorni za škodni dogodek z dne 19.1.2002, ko se je tožnik poškodoval na smučišču ..., je zaenkrat preuranjena. Tožnik sicer načeloma pravilno uveljavlja krivdno odgovornost prvotožene stranke, saj se je sodna praksa enotno izrekla, da se odškodninska odgovornost upravljalca javnega smučišča nasproti uporabniku smučišča praviloma presoja po načelih krivdne odgovornosti. Odgovornost upravljalca smučišča je namreč le izjemoma objektivna in to tedaj, ko obratuje s smučiščem, ki zaradi izjemnih okoliščin predstavlja nevarno stvar.

Dolžnosti prvotožene stranke kot upravljalca smučišča so določene z v času nezgode veljavnim Zakonom o varnosti na javnih smučiščih (ZVJS) ter Pravilnikom o znakih in redu na smučiščih ter rediteljski službi. Sodišče prve stopnje je pri presoji zatrjevanega protipravnega ravnanja prvotožene stranke utemeljeno izhajalo iz določb omenjenih predpisov, vendar pa je v posledici napačnega materialnopravnega izhodišča nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Kot prvostopenjsko sodišče pravilno povzema trditve tožnika, je le-ta med prvo vožnjo in vijuganjem ob zmerni hitrosti nenadoma opazil ob zaključku proge globok nezaščiten jarek, katerega se je ustrašil. Nevarnosti se je poskušal izogniti s tem, da je sunkovito zavil, a je kljub temu padel v globel okrog 2 m pod nivojem proge. V vlogi z dne 5.9.2008 pa je tožnik še navedel, da je padel čez rob smučišča, na tem mestu pa meja smučišča naj ne bi bila vidna, samo nevarno mesto pa je bilo nezavarovano.

Ob tem je potrebno že uvodoma poudariti, da sodišče odloča na podlagi navedb pravdnih strank, ki morajo v skladu z razpravnim načelom navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opirajo svoj zahtevek ali izpodbijejo navedbe in dokaze nasprotnika (1. odstavek 7. člena ZPP in člen 212 ZPP). Skratka, stranke so tiste, ki skozi svoje navedbe determinirajo obseg in potek postopka in le v ugotavljanju zatrjevanih dejstev je lahko usmerjeno težišče postopka. Glede na trditve tožnika naj bi se protipravno ravnanje toženih strank odražalo v opustitvi prvotožene stranke v neustrezni označbi oziroma nezavarovanju jarka (globeli) tik ob robu smučišča in ne v neustrezni označbi za ovinek v levo. Sodišče prve stopnje pa je v pretežnem delu odgovornost prvotožene stranke ter posledično drugotožene stranke temeljilo ravno na ugotovitvah o kotu oziroma poteku spornega levega ovinka in štelo za utemeljen očitek, da tožena stranka ni postavila opozorilnega znaka za ovinek v levo v skladu s 3. odstavkom 9. člena ZVJS, ki bi izključeval nepričakovanost takšne velike spremembe smeri. Pri tem pa tožnik tega očitka ni naslovil oziroma ni zatrjeval, da bi bil pojav nenadnega oziroma ostrega ovinka vzrok za njegovo reakcijo, ki je rezultirala s padcem in poškodbo. V okviru ugotavljanja elementa vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo je tako sodišče prve stopnje izhajalo iz nezatrjevanega dejstva, posledično pa je ostalo dejansko stanje glede drugega zatrjevanega vzroka nepopolno ugotovljeno. Res se je sicer sodišče prve stopnje glede odgovornosti toženih strank opredelilo tudi do nezaščitene globeli ob robu smučišča, ki bi ob dejanskem obstoju tako nevarnega mesta terjala postavitev ograje v smislu druge alineje 1. odstavka 3. člena ZVJS, vendar pa se ni ustrezno opredelilo do jasnih trditev toženih strank, da sploh ne gre za nevarno mesto oziroma, da je bila meja smučišča jasna in nazorno vidna. Navedene ugotovitve so v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP narekovale razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V kolikor bi pritožbeno sodišče na osnovi zbranega procesnega gradiva samo prvič ugotavljalo manjkajoča dejstva, bi bila pravdnim strankam v tem delu odvzeta možnost pritožbe, zato navedenih kršitev samo ne more odpraviti.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje se izreči oziroma opredeliti do zatrjevanega protipravnega ravnanja prvotožene stranke v zvezi z nezaščiteno globeljo oziroma jarkom ob robu smučišča. Predvsem se bo moralo opredeliti do vprašanja, ali gre dejansko za takšno nevarno mesto, ki bi terjalo postavitev ograje v smislu določbe že citiranega 3. člena ZVJS oziroma do vprašanja vidnosti meje ali roba smučišča. Pri tem se pritožbeno sodišče sicer strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da se ni mogoče opreti zgolj na obratovalno dovoljenje kot upravno odločbo, ki kritičnega mesta ni opredelilo kot nevarnega, temveč je ta dokaz potrebno presojati skupaj z drugimi. Pritožbeno sodišče opozarja na pravilnost kritične presoje izjav direktorja prvotožene stranke, vendar enak pristop zahteva tudi presoja izjav ostalih prič, predlaganih s strani tožnika, ki so bodisi v sorodstvenem, bodisi prijateljskem odnosu z njim. Predvsem bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotoviti mesto padca tožnika, saj z njegove strani narejena skica kaže na neskladnost s samimi trditvami v tožbi oziroma pripravljalni vlogi. Ob tem se bo moralo sodišče prve stopnje tudi opredeliti do vprašanja, ali je bila pred mestom nezgode nameščena tabla, ki je opozarjala na križišče oziroma na dolžnost počasne vožnje oziroma ali je tožnik dejansko prilagodil svoje smučanje razmeram na smučišču v smislu določbe člena 21 ZVJS, še posebej ob dejstvu, da je vozil s kratkimi smučmi Big foot. Ugotovitev navedenih spornih dejstev namreč terjajo ravno trditve, kot tudi izpoved tožnika, ki ne merijo v dejstvo, da bi ga presenetil nepričakovan ovinek oziroma, da ni bil opozorjen na potek smučarske proge.

V ponovljenem sojenju naj ima sodišče prve stopnje v vidu zgoraj podane pripombe in naj v nakazani smeri dodatno razišče dejansko stanje ter po skrbni in celoviti dokazni oceni ponovno odloči o zatrjevanju odškodninske odgovornosti toženih strank.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo.