Jedro

V skladu s prvim odstavkom 168. člena ZUJF povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada zaposlenemu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra. Dne 10. 1. 2013 je Vlada RS s sklepom določila uporabo enotnega daljinomera „zemljevid.najdi.si“ za namen povračil stroškov in drugih prejemkov, Ministrstvo za pravosodje in javno upravo pa je 15. 1. 2013 izdalo dopis o določitvi enotnega daljinomera za namen povračila stroškov in drugih prejemkov ter drugih pravic in obveznosti zaposlenih in določilo daljinomer „zemljevid.najdi.si“ za enotni daljinomer. Podatek na spletni strani „najdi.si“ je vsakomur dostopen, torej gre za dejstvo, ki je splošno znano. Pritožbeno sodišče je z vpogledom na spletno stran „najdi.si“ (iskanje poti) ugotovilo, da razdalja od bivališča tožnice do delovnega mesta tako pešpot kot pot z avtomobilom znaša 2,1 km, zato je tožnica upravičena do povračila vtoževanih stroškov prevoza na delo in z dela.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

1. Sklepa tožene stranke z dne 16. 1. 2013 št. ... in z dne 6. 3. 2013 št. … se razveljavita.

2. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti razliko v stroških za prevoz na delo za mesec februar 2013 v višini 41,60 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 3. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške v višini 57,24 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v višini 27,20 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, sama pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 16. 1. 2013 in z dne 6. 3. 2013 ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti razliko v stroških za prevoz na delo za mesec februar 2013 v višini 41,60 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 3. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 26,52 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo v celoti se pritožuje tožnica zaradi zmotne (protispisne) ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in tožnici prizna povračilo pravdnih stroškov.

Navaja, da sodišče trdi, da je podrobno pregledalo vse izrise poti glede razdalje (točka 6 obrazložitve sodbe), vendar to ne drži. Kadarkoli lahko sodišče vpogleda na www.najdi.si in vtipka pod zemljevid, iskanje poti, pešpot, A. cesta 94 in B. cesta 6a, C., in vedno dobi rezultat 2100 metrov. V prilogi ponovno daje izpis iz www.najdi.si. Ker je podatek vsakomur dostopen, lahko govorimo o splošno znanem dejstvu. Sodišče si je dobesedno izmislilo, da je zaradi označitve poti kot pešpot ali z avtom nastala razlika. Nerazumljivo je, da je sodišče zadevo primerjalo s situacijo na D. cesti oziroma E. cesti v F., ko pa je imelo vse relevantne podatke pred seboj. Ni res, da je razlika med 1,97 in 2,1 km zgolj 13 metrov, temveč 130 metrov. Tudi ne vpliva bistveno na razdaljo postavitev vhoda levo ali desno od sredine hiše, ker program na www.najdi.si izriše pot od sredine hiše. Ker po zemljevidu, ki ga za izračun poti uporablja tožena stranka, znaša najkrajša pešpot od prebivališča tožnice do tožene stranke več kot 2 km, je tožnica upravičena do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Dokumentirano je, da je spletni zemljevid najdi.si tako tožnici kot Upravni enoti C. izračunal enako razdaljo med dvema točkama. Nesporno je, da je znašala razdalja dne 23. 1. 2013 med A. cesto 94 in B. cesto, 1,97 km, to je najkrajša pot. Tožnica je na obravnavi 27. 8. 2014 predložila spletni zemljevid z datumom 27. 8. 2014, kjer pa je dejansko izračunana razdalja v dolžini 2,1 km. Očitno so v tem obdobju spletni zemljevid posodobili. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tem individualnem delovnem sporu je tožnica uveljavljala povračilo stroškov prevoza na delo in z dela za mesec februar 2013 v višini 41,60 EUR. Bistvo spora je v tem, ali znaša razdalja od bivališča tožnice na naslovu A. cesta 94, C. do tožničinega delovnega mesta na naslovu B. cesta 6a, C., več kot dva kilometra.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da na podlagi daljinomera, ki ga je tožena stranka predpisala za merjenje razdalje od bivališča delavca do delovnega mesta, znaša razdalja manj kot 2 kilometra. Zato tožnica ni upravičena do povračila stroškov prevoza na delo in z dela ter tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

8. V skladu s prvim odstavkom 168. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 in naslednji) povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada zaposlenemu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra.

9. Dne 10. 1. 2013 je Vlada RS s sklepom določila uporabo enotnega daljinomera „zemljevid.najdi.si“ za namen povračil stroškov in drugih prejemkov, Ministrstvo za pravosodje in javno upravo pa je 15. 1. 2013 izdalo dopis o določitvi enotnega daljinomera za namen povračila stroškov in drugih prejemkov ter drugih pravic in obveznosti zaposlenih in določilo daljinomer „zemljevid.najdi.si“ za enotni daljinomer.

10. Tožena stranka je tožnici ukinila stroške za prevoz na delo, ko je ugotovila, da razdalja med bivališčem tožnice in delovnim mestom znaša 1,97 km. Zoper sklep z dne 16. 1. 2013 se je tožnica pritožila, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je s sklepom z dne 6. 3. 2013 pritožbo zavrnila. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo 27. 8. 2014 kot dokaz predlagala prikaz razdalje po daljinomeru „najdi.si“, iz katere izhaja, da je razdalja med bivališčem tožnice in delovnim mestom 2,1 km. Sodišče prve stopnje navedenega dokaza ni sprejelo ter je sprejelo dokaz tožene stranke, iz katerega izhaja, da razdalja med bivališčem tožnice in delovnim mestom znaša le 1,97 km. Podatek na spletni strani „najdi.si“ je vsakomur dostopen, torej gre za dejstvo, ki je splošno znano. Pritožbeno sodišče je z vpogledom na spletno stran „najdi.si (iskanje poti) ugotovilo, da razdalja od bivališča tožnice do delovnega mesta tožnice tako pešpot kot pot z avtomobilom znaša 2,1 km. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko ni upoštevalo izračunov poti, ki jih uporablja tožena stranka in ki v konkretnem primeru pomeni, da znaša najkrajša pešpot od bivališča tožnice do delovnega mesta več kot 2 km. Tudi sama tožena stranka v odgovoru na pritožbo priznava, da je glede na podatek, ki ga je tožnica predložila na glavni obravnavi 27. 8. 2014 o dolžini poti, očitno posledica posodobitve spletnega zemljevida.

11. Ob ugotovitvi, da razdalja od bivališča tožnice do delovnega mesta znaša 2,1 km, je sklep tožene stranke z dne 16. 1. 2013, potrjen s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 6. 3. 2013, nezakonit in se razveljavi. Posledično je tožnica upravičena do povračila stroškov prevoza na delo za mesec februar 2013 v višini 41,60 EUR, katerih višine tožena stranka ni prerekala.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka.

13. Pritožbeno sodišče je glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP, ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta je pritožbeno sodišče tožnici priznalo naslednje stroške postopka: nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 22,10 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 20,40 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 4,42 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) ter 22 % DDV, skupaj 57,24 EUR.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Od priglašenih stroškov postopka je pritožbeno sodišče tožnici priznalo nagrado za pritožbeni postopek v višini 27,20 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT. Odgovor na pritožbo tožene stranke ni bil potreben strošek, zato ga krije sama (155. člen ZPP).