Jedro

V skladu z določilom prvega odstavka 77. člena SPZ sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice v primeru, če je vrednost spornega mejnega prostora nižja od vrednosti 4.000 EUR, tudi v primeru, če udeleženci ne soglašajo z določitvijo meje na podlagi močnejše pravice. Kriterijev za določitev sporne meje sodišče ne more izbirati v poljubnem vrstnem redu, ampak si mora prizadevati, da mejni spor reši najprej na podlagi kriterija močnejše pravice. Šele če to ni mogoče, mejo uredi po zadnji mirni posesti, šele na koncu pa lahko uporabi kriterij pravične ocene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelji in prva nasprotna udeleženka krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se meja med parcelami 576/5, 575, 576/1 in 3409/7, vse k. o. ..., določi tako, da poteka od točke 37, kjer je že vkopan plastični mejnik s kovinskim sidrom naravnost do točke 7, kjer se vkoplje plastični mejnik s kovinskim sidrom in znaša razdalja od točk 37 do 7 48,88 m poševne izmere (I. točka izreka). Ugotovilo je, da vrednost spornega prostora znaša 67,28 EUR (II. točka izreka) ter mejo določilo po močnejši pravici (III. točka izreka) in odločilo, da je elaborat o meji sestavni del sklepa (IV. točka izreka). Odločilo je še, da predlagatelji postopka sami trpijo skupne stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožujejo predlagatelji iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se meja določi na način, kot je bila pokazana s strani predlagatelja oziroma da se sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, predlagateljem pa se naj povrnejo stroški postopka oziroma se vsaj skupni stroški postopka razdelijo sorazmerno z dolžino meja med udeleženci postopka.

Odločitev sodišča, ki je o meji odločilo na podlagi močnejše pravice, je napačna. Dejstvo je, da nasprotni udeleženki nista ugovarjali vrednosti spornega predmeta, določenega s strani predlagateljev in sta ureditev meje predlagali po katastru (druga nasprotna udeleženka) oziroma po zadnji mirni posesti (prva nasprotna udeleženka), sodišče pa je kljub temu vrednost spornega predmeta določilo po svoje, mimo navedb in dokaznih predlogov strank. Predlagatelj je kot vrednost spornega predmeta navedel vrednost 4.500 EUR. Ne drži navedba sodišča, da se prva nasprotna udeleženka očitno ni strinjala z navedbo vrednosti spornega predmeta. Sodišče je odločalo mimo navedb udeležencev in je s tem privilegiralo eno od strank. Pa tudi sicer je sodišče izhajalo iz napačnih izhodišč, saj glede na skico izmere ni odločilo po podatkih katastra, saj se meja, ki naj bi izhajala iz katastra, in meja, ki jo je določilo sodišče, razlikujeta. Prav tako je v okviru odločanja po močnejši pravici treba upoštevati tudi, da se lastninsko pravico lahko pridobi tudi na podlagi priposestvovanja ali dogovora o poteku meje, česar pa sodišče ni ugotavljalo. Predlagatelji so pokazali mejo, ki se je koristila mirno in brez nasprotovanj prve nasprotne udeleženke 40 let, kar dejansko predstavlja pridobitni način priposestvovanja. Če pa je sodišče upoštevalo meritve iz leta 1976, ki so potekale brez sodelovanja predlagateljev, pa takšne meritve zanje ne morejo imeti nobenih posledic, ker pri njih niso sodelovali. O tem, kako se je sporni del nepremičnine dejansko uporabljal, je predlagatelj predlagal več prič, ki pa jih sodišče ni zaslišalo, s čimer je predlagateljem prekršilo pravico do izjave. Sodišče je nepravilno kot podlago za določitev meje upoštevalo okoliščine sklenitve darilne pogodbe in meritve s parcelacijo 1011-010 iz leta 1976 (naznanilni list 26/76), saj te okoliščine ne morejo izkazovati močnejše pravice kot pa način koriščenja nepremičnine več kot 40 let. Če pa se te okoliščine že upoštevajo, pa bi moralo sodišče upoštevati tudi, da predlagatelji pri meritvah leta 1976 niso sodelovali. Način uporabe nepremičnin 40 let ni bil sporen, kar dokazuje škarpa in skica gradbenega načrta za izgradnjo hiše, sporna je bila zgolj služnostna pot, meja nikoli. Sodišče ni upoštevalo, da vklop IDPOS 1011-010 ne ustreza mejam na vzhodni strani, pri čemer ni sprejemljivo, da se to enostavno šteje za nepomembno, ker da gre za drugo mejo. Prav tako bi moralo sodišče upoštevati, da je predlagatelj 73-letni posameznik, od katerega ni mogoče pričakovati, da bo na naroku odkopal v tla zapičeno železno šipko in to na zelo strmem terenu. O tem, kje je šipka zapičena, obstaja tudi pisna izjava predlagateljevega pokojnega brata. Tudi kopija katastrskega načrta z dne 8. 4. 1976 z natančno vrisanim načrtom za izgradnjo hiše povsem potrjuje navedbe predlagateljev, a je ta dokaz sodišče povsem razvrednotilo češ, da gre le za del projektne dokumentacije. Prav tako se ne gre strinjati, da meritve iz leta 1949 niso več relevantne, ker so bili na meji parcel 576/5 in 575 še v letu 1976 mejniki, navadni kamni v točkah 2 in 26. Ni nepomembno, da je pri preračunu in vklopu meritev IDPOS 1011-010 izvedenec ugotovil odstopanje pri parceli 576/78, kar je sodišče štelo za nepomembno, ker se je tam meja kasneje spreminjala. Sodišče je navedlo, da naj bi bila lastninska pravica na spornem prostoru nasprotnega udeleženca izkazana s tem, da sta predlagatelja po opravljeni parcelaciji pridobila v last parc. št. 576/5 k. o. ... toliko zemljišča, kot sta ga kupila pravna prednika predlagateljev in da je bila meja kupljenega na tem delu označena brez nasprotovanja tedanjih lastnikov, da pa naj bi imela predlagatelja ob pridobitvi 576/5 k. o. ... možnost, da se prepričata, do kod sega podarjeno zemljišče, meja pa naj bi bila določena tako, kot je sedaj pokazal izvedenec. Sodišče je spregledalo, da se je meritev opravljala zgolj na vzhodni strani, meja na zahodni strani pa je bila samo označena. Tako ni jasno, kako naj bi bila meja med parcelama določena. Sodišče je mejo določilo napačno, mimo dejanskega poteka meje, vse je utemeljevalo na nesprejemljiv način, obrazložitev pa je sama s seboj v nasprotju. Prav tako se predlagatelji ne strinjajo s stroškovno odločitvijo, saj ne drži, da je bil spor nepotreben, ker predlagatelji niso dosegli želene spremembe meje. Sodišče je o meji odločilo, zato ne gre za nepotreben postopek. Prav tako predlagatelji niso ravnali krivdno. Sodišče bi moralo skupne stroške porazdeliti med udeleženci na način, da bi bili sorazmerni dolžini njihovih meja.

3. Prva nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Druga nasprotna udeleženka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je sodišče o določitvi meje napačno odločalo na podlagi kriterija močnejše pravice, ni utemeljen. V skladu z določilom prvega odstavka 77. člena SPZ sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice v primeru, če je vrednost spornega mejnega prostora nižja od vrednosti 4.000 EUR, tudi v primeru, če udeleženci ne soglašajo z določitvijo meje na podlagi močnejše pravice. Kriterijev za določitev sporne meje sodišče ne more izbirati v poljubnem vrstnem redu1, ampak si mora prizadevati, da mejni spor reši najprej na podlagi kriterija močnejše pravice. Šele če to ni mogoče, mejo uredi po zadnji mirni posesti, šele na koncu pa lahko uporabi kriterij pravične ocene. Glede na to, da je sodišče v postopku ugotovilo, da vrednost spornega mejnega prostora znaša 67,28 EUR, je mejo pravilno uredilo na podlagi primarnega kriterija za ureditev meje, to je na podlagi močnejše pravice.

6. Pritožbena navedba, da pogoj za odločanje na podlagi močnejše pravice ni podan, ker je predlagatelj kot vrednost spornega predmeta navedel 4.500 EUR, ni utemeljena. Kateri kriterij bo sodišče uporabilo za določitev meje, je odvisno od (dejanske) vrednosti spornega zemljišča in ne od vrednosti spornega predmeta, ki jo je določila stranka. Kot določa 171. člen ZNP-1, mora sodišče v postopku za ureditev meje v sklepu, s katerim mejo uredi, navesti tudi ugotovljeno vrednost spornega mejnega prostora. Sodišče prve stopnje je tako na naroku 2. 7. 2022 pravilno ugotavljalo, koliko znaša vrednost spornega mejnega prostora. Sodišče je upoštevalo velikost spornega mejnega prostora, ki znaša 58m2, in ceno za m2 kmetijskega zemljišča za A., na podlagi česar je ugotovilo, da vrednost spornega mejnega prostora znaša 67,28 EUR, čemur predlagatelji in nasprotni udeleženci niso nasprotovali. Prva nasprotna udeleženka je na tem naroku tudi izrecno predlagala, da sodišče mejo uredi na podlagi kriterija močnejše pravice, zato pritožbeni očitek, da se je prva nasprotna udeleženka strinjala, da vrednost spornega mejnega prostora znaša 4.500 EUR, ni utemeljen. Glede na ugotovljeno vrednost spornega mejnega prostora so pogoji za določitev meje na podlagi močnejše pravice podani.

7. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče odločalo mimo trditev in navedb udeležencev, ker je mejo uredilo na podlagi močnejše pravice, s čimer naj bi privilegiralo eno od strank postopka, saj je prva nasprotna udeleženka v postopku na naroku 12. 7. 2022 izrecno predlagala določitev meje na podlagi močnejše pravice. Kot je bilo že povedano, izbira kriterija ni prepuščena strankam, temveč je določena z zakonom. Zato navedbe pritožbe o odločanju mimo trditev niso utemeljene, kot tudi ne navedbe o privilegiranju prve nasprotne udeleženke v postopku.

8. V skladu z določilom drugega odstavka 77. člena SPZ se domneva močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. Zato je sodišče v postopku postavilo izvedenca geodetske stroke, ki je izdelal elaborat o poteku meje na spornem mejnem prostoru na podlagi meritev IDPOS 1011-010 iz leta 1976, s katero je bila določena meja ob parcelaciji parcele 576/5 k. o. ..., ki sta jo po parcelaciji dobila v last predlagatelja z darilno pogodbo od svojih pravnih prednikov, staršev predlagatelja. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da meja na spornem mejnem prostoru v katastrskem postopku ni bila določena, saj nasprotno izhaja iz meritev IDPOS 1011-010. 9. Pritožbeni očitek, da močnejšo pravico predlagateljev lahko predstavlja tudi priposestvovanje lastninske pravice ali dogovor o poteku meje, česar sodišče ni upoštevalo oz. tega ni ugotavljalo, ni utemeljen, saj navedb o priposestvovanju ali dogovoru o poteku meje predlagatelji v postopku niso podali. Pritožbene navedbe glede priposestvovanja in dogovora o poteku meje tako predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

10. Pritožbeni očitek, da sodišče pri določitvi meje na podlagi močnejše pravice ne bi smelo upoštevati meritev IDPOS 1011-010 iz leta 1976, ker predlagatelji v tem postopku niso sodelovali, ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da so predlagatelji imeli možnost v postopku sodelovati. Lastnika do tedaj enovite parcele 576/5 sta bila starša predlagatelja, ki sta odmero naročila. Zato ne drži pritožbeno navajanje, da meritve iz leta 1976 za predlagatelje ne morejo imeti nobenih posledic. Predlagatelja sta namreč parcelo 576/5 dobila v last šele po parcelaciji, pri čemer je bila meja takrat že določena, kot izhaja iz IDPOS 1011-010. Predlagatelja sta imela ob pridobitvi parcele 576/5 možnost, da se prepričata, do kod sega podarjeno zemljišče. Pritožbeno sodišče se tako strinja s sodiščem prve stopnje, da okoliščina parcelacije parcele 576/5 IDPOS 1011-010, naznanilni list 26/76 ter sklenjena darilna pogodba predstavljajo okoliščine, na podlagi katerih je sodišče v postopku lahko odločilo na podlagi močnejše pravice.

11. Pritožbeni očitek, da je sodišče predlagateljem prekršilo pravico do izjave, ker ni izvedlo dokaznih predlogov predlagateljev z zaslišanjem prič, ki bi potrdile način uživanja spornega mejnega prostora, ni utemeljen. Zavrnitev navedenih dokazov kot nerelevantnih in nepotrebnih je pravilna, saj so predlagatelji z njimi dokazovali svojo zadnjo mirno posest, sodišče pa o meji ni odločalo na podlagi tega kriterija, temveč na podlagi kriterija močnejše pravice.

12. Pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo, da vklop meritev IDPOS 1011-010 ne ustreza meji na vzhodni strani parcele, ni utemeljen, ker je glede odstopanja meje v točki 3, ki pade izven parcele, sodišče prve stopnje ugotovilo, da za presojo in določitev meje na spornem mejnem prostoru to ni pomembno, saj je izvedenec geodet ugotovil, da se je meja tam kasneje urejala in spreminjala, poleg tega pa se del, kjer je do odstopa prišlo, ne nanaša na določitev meje na spornem mejnem prostoru.

13. V skladu z določilom drugega odstavka 77. člena SPZ se domneva močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku, zato je pritožbeno sklicevanje na obstoj šipke, ki je predlagatelj v postopku tudi sicer ni znal pokazati, ter na načrt za izgradnjo hiše, neutemeljeno, kar je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

14. Sodišče prve stopnje je za odločitev podalo jasne in razumljive razloge, med katerimi ni nasprotij, zato pritožbeni očitek, da je obrazložitev sama s seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen.

15. V skladu z določilom 173. člena ZNP-1 skupne stroške postopka krijejo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja. Sodišče pa lahko o stroških postopka odloči tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi. Predlagatelji so navedeni postopek sprožili zato, ker se niso strinjali s potekom katastrske meje, ugotovljene v upravnem postopku. Ker v obravnavanem postopku spremembe meje niso dosegli, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da navedeni postopek ni bil potreben, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje, da so predlagatelji dolžni kriti skupne stroške postopka (sodna taksa, izvedenina), pravilna.

16. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

17. Pritožniki in prva nasprotna udeleženka so dolžni na podlagi določila 40. člena ZNP-1 kriti vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V. Rijavec: _Stvarnopravni zakonik s komentarjem_, Založba GV, Ljubljana 2004, str. 431.