Jedro

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje naj bi se obdolženec v neprištevno stanje s pomočjo alkohola in tablet spravil sam, pred tem pa naj bi pri njem dozorel naklep za storitev očitanega kaznivega dejanja (ogrožanje varnosti - actio libera in causa). Ker je njegov zagovornik v pritožbi utemeljeno opozoril, da so takšni zaključki sodišča preuranjeni, predvsem pa neprištevnosti sodišče ne bi smelo ugotavljati samo brez pritegnitve izvedenca psihiatra, je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka in je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženca se ugodi ter se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. Milana S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po čl. 145 KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo treh let, mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in povprečnino, oškodovanca pa s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Zoper takšno sodbo so se pritožili zagovorniki obtoženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona ter predlagali, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Višji državni tožilec Andrej P. iz Višjega državnega tožilstva v Ljubljani je v pisnem mnenju predlagal ugoditev pritožbi. Pritožba je utemeljena. V svoji pritožbi pritožniki utemeljeno opozarjajo na nepravilno uporabo določbe tretjega odst. 16. čl. KZ, po kateri je kazensko odgovoren tudi tisti storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, mamil ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem glede kaznivega dejanja podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje (actio libera in causa). Kot v zvezi s tem pravilno ugotavlja tudi višji državni tožilec v svojem mnenju, sodišče prve stopnje za svojo ugotovitev o obdolženčevi neprištevnosti ter za posledično izpeljavo o njegovi kazenski odgovornosti (stran 4 sodbe) ni imelo podlage, pri čemer pa se je neutemeljeno oprlo na pisni povzetek ugotovitev obdolženčeve lečeče zdravnice, ki poleg tega obdolženčevega duševnega stanja v času storitve očitanega kaznivega dejanja ni ocenjevala, saj za takšno oceno tudi ni pristojna. Vprašanje storilčeve prištevnosti je namreč vprašanje forenzične psihiatrije, ki je edina pristojna za prepoznavanje in diagnosticiranje duševnih abnormalnosti ali začasnih duševnih motenj, ki predstavljajo pogoj za ugotavljanje neprištevnosti. Stopnjo neprištevnosti je tedaj mogoče ugotoviti le s pritegnitvijo ustreznega izvedenca (čl. 265/I ZKP). Ker iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov najprej podvomilo v prištevnost obdolženca, za tem pa zavrnilo dokazni predlog njegovega zagovornika za pritegnitev izvedenca psihiatrične stroke ter se istočasno kar samo spustilo v presojo obdolženčevega stanja zavesti v času storitve kaznivega dejanja, je že iz tega razloga potrebno pritrditi pritožbenim izvajanjem pritožnikov, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, posledično pa tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje navedene pomanjkljivosti odpraviti, predvsem tako, da bo po ponovni izvedbi predlaganih dokazov z večjo stopnjo kritičnosti najprej presodilo, ali je na podlagi zbranih dokazov res mogoče sklepati, da bi obdolženec utegnil biti v času storitve kaznivega dejanja neprišteven, ob eventuelni potrditvi takega dvoma s strani v kazenski postopek pritegnjenega izvedenca psihiatra, pa nato presoditi, ali naj bi se obdolženec v neprištevno stanje spravil naklepno in dobro vedoč, da bo v takšnem stanju storil kaznivo dejanje, kakršnega mu v obtožnem aktu očita državni tožilec.