Jedro

Po 22. členu ZZK-1 se v zemljiško knjigo vpisujejo samo pravna dejstva, ki so v tej določbi taksativno našteta in druga dejstva, za katera zakon določa, da se vpišejo v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Zemljiškoknjižna sodniška pomočnica je s sklepom z dne 29.6.2011 zavrnila zemljiškoknjižni predlog, da se na podlagi notarskega zapisa darilne pogodbe za primer smrti in sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju z dne 28.1.2011, opr. št. SV 1 pri nepremičnini parc. št. 818/0 k.o. Z. zaznamuje obstoj darilne pogodbe za primer smrti in sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju z dne 28.1.2011, opr. št. SV 1. Predlagateljev ugovor zoper ta sklep je bil zavrnjen s sklepom z dne 15.9.2011. 2. Predlagatelj v pritožbi proti sklepu zemljiškoknjižne sodnice uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da ZZK-1 v krogu pravic, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, določa tudi prepovedi odtujitve in obremenitve oziroma prepovedi razpolaganja. V 22. členu pa med podatke o pravnih dejstvih uvršča tudi vpis omejitev glede razpolaganj z nepremičninami, za katere je tako določeno z zakonom. Po zakonu se torej lahko vpiše tako pravica tistega, v korist katerega je omejitev razpolaganja dogovorjena, kot tudi vpis dejstva, pomembnega za pravni promet z nepremičninami. Predlagana zaznamba pravnega dejstva – obstoja darilne pogodbe za primer smrti in sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju – predstavlja tisto dovoljeno zaznambo drugih dejstev, ki vplivajo na pravni promet z nepremičninami, vpisanimi v zemljiški knjigi. Namen vpisa takšnega dejstva je, da so znana tudi vsem drugim, ker so javno objavljena. Povezavo med dovoljenostjo vpisa določenega dejstva in določenostjo v zakonu moramo razumeti kar se da široko. V zemljiško knjigo se lahko vpiše vsako dejstvo ali sprememba dejstva, če je v zakonu določeno, da se to dejstvo na kakaršnikoli način ali v kakršnikoli zvezi vpisuje v zemljiško knjigo. Prepoved razpolaganja lahko nastane v primeru, ko je znan obstoj darilne pogodbe za primer smrti. Vpiše se kot pravica, če je ustanovljena v korist določene osebe. Sodišče je zato napačno razlagalo določila ZZK-1 o pravnih dejstvih glede prepovedi odtujitve in obremenitve, zato predlagatelj predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, da se dovoli predlagani vpis.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V izpodbiijanem sklepu je sodišče prve stopnje predlagatelju že pravilno pojasnilo, kdaj se v zemljiško knjigo dovoli vknjižba pravice prepovedi odtujitve in obremenitve. V listini, ki jo je predlagatelj priložil predlogu za vpis, takšna pravica ni bila dogovorjena. Celo nasprotno: na notarjevo opozorilo, da skladno z določbo 4. odstavka 38. člena SPZ stranke lahko dogovorijo prepoved odtujitve in obremenitve v korist obdarjenca, so pogodbene stranke izjavile, da tega ne želijo dogovoriti oziroma vknjižiti v zemljiško knjigo.

5. Iz zemljiškoknjižnega predloga izhaja, da predlagatelj tudi ni predlagal takšnega vpisa, ampak je predlagal vpis zaznambe pravnega dejstva: obstoja darilne pogodbe in sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju. Vpis takšnega dejstva ne predvideva noben predpis. Po 22. členu ZZK-1 pa se v zemljiško knjigo vpisujejo samo pravna dejstva, ki so v tej določbi taksativno našteta in „druga dejstva, za katera zakon določa, da se vpišejo v zemljiško knjigo (10. točka 22. člena ZZK-1). Predlagatelj tudi 7. točko 22. člena ZZK-1 napačno razlaga. Po tej določbi se v zemljiško knjigo vpišejo pravna dejstva glede prepovedi imetniku pravice na nepremičnini razpolagati s to pravico (zaznamba prepovedi odtujitve oziroma obremenitve nepremičnine). To določbo je treba razlagati v povezavi s 63. členom ZZK-1 in predvsem poglavjem 4.4.9., v katerem je urejena ta zaznamba. Iz 98. člena ZZK-1 jasno sledi, da se zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve vpiše v zemljiški knjigi na podlagi začasne odredbe, izdane v zavarovanje denarne terjatve oziroma nedenarne terjatve proti zemljiškoknjižnemu lastniku.

6. Sodišče prve stopnje je zato v tej zadevi pravilno uporabilo vse materialnopravne določbe ZZK-1, ko je predlagani vpis zaznambe pravnega dejstva zavrnilo in je iz teh razlogov pritožbeno sodišče pritožbo predlagatelja po 2. točki drugega odstavka 161. člena ZZK-1 zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.