Jedro

Kadar gre za zavarovanje, ki ni življenjsko (peti odstavek 913. člena ZOR), in kadar se stranki - sklenitelj zavarovanja in zavarovalnica dogovorita, da se premija plača ob sklenitvi pogodbe, in je ta takrat tudi plačana, začne pogodba veljati na dan njene sklenitve in s tem plačila premije ter ta dan tudi učinkovati za zavarovalnico. Če pa premija takrat ni plačana ampak pozneje, pogodba sicer velja od dneva sklenitve, toda za zavarovalnico začne učinkovati, kar zadeva njeno obveznost plačati odškodnino, šele naslednji dan po vplačilu premije (prvi odstavek 913. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo dnevne odškodnine za 200 dni v zvezi z njegovo hudo telesno poškodbo, ki jo je zadobil 23.9.1992. Zahtevek je postavil na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja delavcev. To zavarovanje je sklenil njegov delodajalec. Ugotovilo je nadalje, da je bila zavarovalna polica sklenjena 10.9.1992, vendar jamstvo tožene stranke za izplačilo odškodnine glede obravnavanega dogodka ni obstajalo, ker je zavarovatelj plačal premijo dan po dogodku.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo proti tej sodbi, ker je menilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker je bilo dogovorjeno, da se premija plača ob sklenitvi pogodbe, ta pa je bila plačana šele po tožnikovi poškodbi, je nastala po 913. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) obveznost zavarovalnice za plačilo odškodnine šele naslednji dan po plačilu premije. Pritožbeno sklicevanje na zavarovalne pogoje ni pomembno, saj so ti enaki pogojem iz navedenega predpisa (tretji odstavek 913. člena ZOR). Vendar se nanaša na trajanje in prenehanje zavarovalne pogodbe v celoti, kar pa je nekaj drugega, kot jamstvo zavarovalnice za škodo iz določenega škodnega dogodka.

Proti tej sodbi v zvezi s prvostopno sodbo je vložil tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlagal, naj se instančna sodba spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti, ali ta sodba spremeni tako, da razveljavi prvostopno sodbo in vrne zadevo prvemu sodišču v dopolnitev postopka in ponovno odločitev, ali pa se obe sodbi razveljavita po uradni dolžnosti in vrne zadeva sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in ponovno odločitev. Sodiščema očita, da sta premalo skrbno pretehtali izvedene dokaze, saj je zavarovatelj izjavil, da je bila premija plačana pred škodnim dogodkom. Za sodišče pa je bil pomemben samo datum na eni izmed polic 24.9.1992. Delavec tožene stranke prejetih premij ni takoj odvajal. Nobena izmed sodb ne omenja pomembnega dejstva, zapisanega v polici, da je začetek zavarovanja za osebe, navedene v potrdilu ..., datum 10.9.1992. Delavec tožene stranke ni opozoril, da ni jamstva, če premija ni plačana istega dne, kot je bila sklenjena pogodba. Če je pooblaščenec tožene stranke storil napako, je tožena stranka vseeno dolžna plačati odškodnino.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo poudarja, da je začetek zavarovalne pogodbe nekaj drugega kot jamstvo zavarovalnice za škodo iz določenega dogodka, ki je vezano na čas vplačila premije.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Z revizijskimi trditvami o tem, kdaj naj bi bila plačana in odvedena premija, in z novo trditvijo, da delavec tožene stranke ni opozoril na posledice neplačila premije, skuša revident poseči na področje na nižjih stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v postopku z revizijo ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato na te trditve ne bo odgovora.

Že v sodbah nižjih sodišč je bila pojasnjena razlika med začetkom veljavnosti pogodbe in njenim učinkom za zavarovalnico, vendar naj bo to spričo revizijskih trditev storjeno še enkrat. Kadar gre za zavarovanje, ki ni življenjsko (peti odstavek 913. člena ZOR), in kadar se stranki - sklenitelj zavarovanja in zavarovalnica dogovorita, da se premija plača ob sklenitvi pogodbe, in je ta takrat tudi plačana, začne pogodba veljati na dan njene sklenitve in s tem plačila premije ter ta dan tudi učinkovati za zavarovalnico. Če pa premija takrat ni plačana ampak pozneje, pogodba sicer velja od dneva sklenitve, toda za zavarovalnico začne učinkovati, kar zadeva njeno obveznost plačati odškodnino, šele naslednji dan po vplačilu premije (prvi odstavek 913. člena ZOR). Ali drugače povedano, zavarovalno razmerje nastane v takšnem primeru z datumom sklenitve zavarovalne pogodbe (kar se na primer pokaže, kadar je premija plačana kasneje, razmerje sklenjeno za določen čas pa navzlic poznejšemu plačilu preneha ob dogovorjenem času), učinkuje pa za zavarovalnico šele od naslednjega dne po plačilu premije in s tem posledično glede plačila odškodnine tudi za zavarovanca, ki ga lahko uspešno terja le, če je prišlo do škodnega dogodka po plačilu. Tako je pač določeno v zakonu, tako sta se sklenitelj zavarovanja in tožena stranka dogovorili in takšne so tudi določbe zavarovalnih pogojev. Vse povedano velja le za primer dogovora o plačilu premije ob sklenitvi pogodbe, za kar je šlo v tej zadevi, ne pa tudi, če plačilo premije zapade kdaj pozneje, ko nastane zavarovalničina obveznost plačila odškodnine z dnem, ki je po pogodbi določen kot začetek njene veljavnosti (drugi odstavek 913. člena ZOR). Prenešeno na tu obravnavano zadevo pomeni ob ugotovljenih dejstvih: dogovor o plačilu premije ob sklenitvi pogodbe 10.9.1992, škodni dogodek 23.9.1992 in dejansko plačilo premije 24.9.1992 - da za toženo stranko ni nastala obveznost plačila odškodnine. Zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

V čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, revizija ne pove. Za tisto, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti, tudi ne gre.

Uveljavljana revizijska razloga in tudi uradno preizkušan takšen razlog torej niso podani. Zato je sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te sodbe. Takšni stroški pa tudi toženi stranki ne gredo, saj odgovor na revizijo ni prinesel nič takšnega, kar bi pripomoglo k odločitvi o njej. Gre torej za nepotrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).