Jedro

Ne gre za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost, če se je ob vsej potrebni skrbnosti škodi, ki izvira iz stvari oziroma dejavnosti, mogoče izogniti. V konkretnem primeru bi toženka nastanek škode lahko preprečila, saj je do tožnikovega padca prišlo zaradi okoliščin, ki sodijo v njeno subjektivno sfero, ne pa med lastnosti same stvari (stopnic) oziroma dejavnosti (opravljanje stražarskega dela, ki vključuje dostop do stražarskega mesta s hojo po nevzdrževanih stopnicah).

Toženka je opustila skrb za varnost stražarjev tožnika na stanje stopnic ni opozorila; straža se je opravljala tudi v nočnem času, pri čemer je veljala prepoved uporabe svetlobnih teles; tožnik je prišel opravljat stražarsko delo brez ustreznih priprav in seznanitve z okolico), zato je krivdno odgovorna za škodo, nastalo zaradi padca, ki je posledica derutnih stopnic.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je tožniku prisodilo 6.050,74 EUR (prej 1,450.000 SIT) nepremoženjske škode z obrestmi, kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožniku prisodilo 9.806,38 EUR (prej 2,350.000 SIT) odškodnine. Pritožbo tožnika v ostalem delu, pritožbo toženke pa v celoti, je zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženka vložila pravočasno revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje. V reviziji navaja, da je njena eventualna krivdna odgovornost izključena, saj ji ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker ni vzdrževala stopnic. Stališče pritožbenega sodišča, da že samo stanje stopnic pomeni protipravno ravnanje, je zmotno. Stopnici sta del konfiguracije A. vrha, kjer je tudi drugače veliko kamnov. Tožnik bi ju lahko obhodil. Prav tako ni podana toženkina objektivna odgovornost, saj takšni stopnici ne predstavljata nevarne stvari. Tožnik je bil poklicni vojak elitne specialne brigade Slovenske vojske in v dobri psihofizični kondiciji. Kot tak bi moral nevarnost predvideti in se ji izogniti. Do škodnega dogodka je prišlo zaradi njegove nepazljivosti. Kršil je merila skrbnosti, ki se zahtevajo od vojakov. Bil je izurjen, seznanjen s pravili službe v vojski in z opravljanjem straže. Objekt si je lahko ogledal ob dnevni svetlobi. Z objektom in dostopom do njega je bil seznanjen. Stanje stopnic, nočna straža brez uporabe svetila in priprave na opravljanje straže v B. niso v vzročni zvezi z razlogi v izpodbijanih sodbah o vzrokih za škodni dogodek. Nižji sodišči sta pri odmeri odškodnine odstopili od sodne prakse v podobnih primerih in nista v zadostni meri upoštevali predhodnih poškodb tožnikovega kolena (začetnih degenerativnih sprememb, delne zavrte gibljivosti in odbitja zunanje grče desne goleni).

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče in stranke so zato v tej fazi postopka vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in so prestale pritožbeni preizkus. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo navedb, ki kakorkoli presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev v izpodbijanih sodbah (npr. da je bil tožnik seznanjen z objektom, okolico in dostopom do objekta).

7. Nižji sodišči sta ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: - tožnik, 28 letni profesionalni vojak, se je poškodoval 21.8.1998 pri padcu po stopnicah, ki bi jih moral prehoditi na poti do stražarskega mesta, na katero je bil razporejen, ko je opravljal službo na A. vrhu; - gre za derutni betonski stopnici, ki se nahajata zunaj objekta; - do škodnega dogodka je prišlo ob 10.00 zvečer, ob popolni temi in ob prepovedi osvetljevanja poti pred seboj, saj je bil na A. vrhu določen režim straže s prepovedjo uporabe svetlobnih teles; - tožnik je stopil na stopnico, kjer mu je spodrsnilo, zato je padel; - opremljen je bil s popolno bojno opremo; - na stražarsko službo je prišel brez ustreznih priprav, ne da bi se seznanil z okolico (ni bil seznanjen s stanjem stopnic in opozorjen na nevarnosti); da bo opravljal službo na A. vrhu, je izvedel na dan škodnega dogodka; opravil je krajše usposabljanje v B. (to bi praviloma moralo trajati štiri dni); - ob padcu je utrpel raztrganje prednjega križnega ligamenta desnega kolena oziroma raztrganino prednje križne vezi.

8. Nižji sodišči sta presodili, da je podana objektivna odgovornost toženke (da derutni stopnici predstavljata nevarno stvar oziroma da je opravljanje straže v zgoraj opisanih okoliščinah nevarna dejavnost) in da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi, medtem ko je pritožbeno sodišče dodalo, da je hkrati podana tudi toženkina krivdna odgovornost. Toženka v reviziji zatrjuje, da ni podana nobena izmed obeh oblik odškodninske odgovornosti in da je tožnik v celoti odgovoren za nastanek škode. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin primera podana krivdna oziroma subjektivna odgovornost toženke in da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi.

9. Odgovornost za škodo je praviloma krivdna (subjektivna), medtem ko je objektivna odgovornost (odgovornost ne glede na krivdo) izjemna oblika odgovornosti. Slednja je podana pri škodi, ki izvira iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti (drugi odstavek 154. člena ZOR). ZOR ne vsebuje definicij nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti, izoblikovali pa sta ju pravna teorija in sodna praksa. Vsebinska zapolnitev pravnega standarda nevarne stvari nižjih sodišč v smeri objektivne odgovornosti, upoštevajoč stališče pravne teorije in sodne prakse, je preširoka. Ne gre za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost, če se je ob vsej potrebni skrbnosti škodi, ki izvira iz stvari oziroma dejavnosti, mogoče izogniti. V konkretnem primeru bi glede na ugotovljeno dejansko stanje namreč toženka nastanek škode lahko preprečila, saj je do tožnikovega padca prišlo zaradi okoliščin, ki sodijo v njeno subjektivno sfero, ne pa med lastnosti same stvari (stopnic) oziroma dejavnosti (opravljanje stražarskega dela, ki vključuje dostop do stražarskega mesta s hojo po nevzdrževanih stopnicah).

10 Toženka je opustila skrb za varnost stražarjev na A. vrhu, med katerimi je bil tudi tožnik (tožnika na stanje stopnic ni opozorila; straža se je opravljala tudi v nočnem času, pri čemer je veljala prepoved uporabe svetlobnih teles; tožnik je prišel opravljat stražarsko delo na A. vrhu brez ustreznih priprav in seznanitve z okolico), zato je krivdno odgovorna za škodo, nastalo zaradi padca, ki je posledica derutnih stopnic. Iz ugotovitve pritožbenega sodišča, da je dopustila uporabo derutnih stopnic, in drugih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je najmanj, kar je toženki mogoče očitati, da ni popravila stopnic ali vsaj svoje delavce seznanila z nevarnostjo, ki jo pri hoji v popolni temi oziroma pri njihovem delu predstavljajo, česar ni storila.

11. V takšnih dejanskih okoliščinah je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da tožniku tudi kot profesionalnemu vojaku ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi. Od vsakega, še tako skrbnega človeka, pri hoji v popolni temi namreč ni mogoče zahtevati, da se izogne nevarnosti, ki mu preti zaradi derutnih stopnic. Še tako skrben človek v takšnih okoliščinah namreč utemeljeno računa s tem, da so stopnice v stanju, v kakršnem morajo biti; nasprotno pa od njega ni mogoče pričakovati, da bo izbral morebitno drugo možno pot, ki se nahaja izven poti, ki vodi po stopnicah. Tožniku zato ni mogoče očitati nepazljivosti.

12. Revizijska kritika nepravilne odmere višine odškodnine, ki naj bi bila posledica neupoštevanja sodne prakse in dejstva prejšnjih poškodb tožnikovega kolena, ni utemeljena. Nižji sodišči sta prejšnji poškodbi tožnikovega kolena upoštevali skladno z ugotovitvami izvedenca in v povsem zadostni meri. Revizijsko sodišče je pri primerjavi tega primera s podobnimi ugotovilo, da ni podlage za znižanje odmerjene odškodnine.

13. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.