Jedro

Če je delavka prejela sklep delodajalca, s katerim jo je ta pozval nazaj na delo, je neopravičeno izostala z dela, če se na poziv ni javila na delo, zato ji je delovno razmerje zakonito prenehalo po 6. tč. 1. odst. 100. člena ZDR. Dejstvo, da ni hotela podpisati prejema pošiljke - poziva na delo na povratnici, ne vpliva na zakonitost odločbe delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev neveljavnosti sklepa toženca z 12.11.1997, s katerim ji je s 3.11.1997 prenehalo delovno razmerje, zahtevek, da jo je toženec dolžan pozvati nazaj na delovno mesto pomožne kuharice, ji za čas od 3.11.1997 dalje plačevati plačo po kolektivni pogodbi za delavce gostinstva, z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter za njo plačati vse prispevke za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje.

Sodišče je odločilo tudi, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis, v času odločanja pritožbenega sodišča pa na podlagi določbe 498. čl. ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) in predlaga njeno spremembo ter ugoditev zahtevku. Navaja, da toženec ni poskrbel za odvajanje prispevkov in davkov za tožnico v času, ko je bila na delu in jo je v času daljšega bolniškega staleža prikrajšal celo za prejemke iz naslova začasne nezmožnosti za delo. Ko se je vrnila na delo, je poskrbel za takšno šikaniranje, da je zahtevam delodajalca komaj ugodila. Na koncu jo je poslal preko svojih pooblaščenih delavcev domov, z navodilom, da naj čaka, da bo pozvana na delo. Tožnica je v tem času zbolela in dela, kot ga je sploh smela še opravljati zaradi bolezni, ni več zmogla. Toženec je ni več pozval nazaj na delo, tožnica pa se je zaradi zdravljenja redno zglašala pri svojem osebnem zdravniku, ki je ugotavljal, da obstajajo pogoji, da zaradi bolezni upravičeno izostane z dela. Ugotovil je tudi, da je bila narava njene bolezni ves čas od septembra do novembra 1997 takšna, da bi bila upravičena do potrdila o začasni nezmožnosti za delo. Zaradi ravnanja toženca se je znašla v takšni denarni stiski, da se je morala voziti s kolesom, ker niti plačila avtobusa ni zmogla. Ugotovitev sodišča, da neizplačilo nadomestila plače ne opravičuje izostankov, ima z realnim življenjem malo opraviti. Delavec, ki ostane brez dohodkov, si pač ne more privoščiti, da bo trpel stroške na lastni račun.

Protispisna je tudi ugotovitev sodišča, da ni bila nesposobna za delo samo zato, ker ni bil izveden postopek v skladu z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, češ da bi morala ugotoviti nesposobnost za delo zaradi bolezni komisija. Sodišče bi moralo obrazložiti, zakaj zdravniku ne verjame. Tako se odločitev sodišča izkaže za formalno, vse zato, ker je sodišče smatralo, da je tožnica dolžna v nedogled financirati tudi delodajalca, ki jo je z dela dobesedno odslovil, jo pustil brez rednih dohodkov v stiski in bi bilo zanjo nerazumno postopati tako, kot je sicer običajno.

Neučinkovitost pravnega sistema ne more iti preko hrbta delavca, ki si v svojem finančnem položaju enostavno ne more zagotoviti niti normalne zdravniške oskrbe. Sodišče bi moralo upoštevati, da je delavka storila vse, kar je bilo v njeni moči. Svojih pravic ni bila sposobna uresničiti, ker ji tega pravni sistem ni omogočil, tega dejstva pa sodišče ne more in ne sme šteti njej v breme.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče rešuje pritožbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77 in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP/77). Ob takšnem preizkusu ne ugotavlja utemeljenosti pritožbenih razlogov, niti razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Iz zaslišanja tožnice izhaja, da je dne 12.9.1997 prišlo med njo in P.M. (partnerko toženca) do nesporazuma, potem ko je tožnica odklonila podpis prejema 200 tolarjev. M. ji je rekla, naj gre kar domov, pri čemer ni določila, koliko časa naj bo doma. Tožnica se je obrnila na inšpekcijo, v službo pa ni več hodila, ker se ji ni zdelo smiselno. Toženec je nato zoper tožnico začel disciplinski postopek (obvestilo o uvedbi disciplinskega postopka z dne 30.9.1997), ki pa ga ni končal, temveč je dne 11.10.1997 tožnici izdal sklep, s katerim jo poziva nazaj na delo, na delovno mesto pomočnice kuharja. Kot izhaja iz povratnice, je tožnica ta sklep prevzela osebno, dne 16.10.1997, vendar ni hotela podpisati njegovega prejema. Pozvana je bila, da delo nastopi najkasneje po dokončnosti tega sklepa, česar pa ni storila, temveč je enostavno ostala doma. Zato je sledil sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičene odsotnosti z dela več kot 5 zaporednih dni v času od 3.11.1997 dalje, v skladu s 6. tč.

1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). Tožnici je bil nazadnje priznan bolniški stalež za mesec avgust 1997, kasneje pa tožencu bolniških listov ni več predložila, niti svojega zdravnika ni zaprosila za bolniški stalež.

Kot izhaja iz zaslišanja njenega zdravnika, se je v času od 3.11.1997 (prvega dne neopravičene odsotnosti) do izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja (12.11.1997) zglasila pri njem le 5.11.1997 in prinesla ortopedski izvid, takrat pa je pričela tudi s fizikalno terapijo. Tožnica za bolniški stalež ni zaprosila, tako da nima zdravstveno potrjene odsotnosti z dela. Dodati je potrebno še, da ji je bila dne 9.6.1997 izdana odločba ZPIZ-a o invalidnosti III.

kategorije, po kateri je zmožna opravljati fizična lažja dela, brez trajnih fleksijskih obremenitev hrbtenice ter brez dvigovanja nad 8 kg. Ni podatkov, ali je bila novembra 1997 ta odločba že dokončna. V spisu se nahaja potrdilo ZPIZ-a z dne 2.7.1997, da se je tožnica zoper odločbo pritožila dne 27.6.1997. Glede na jasno odločbo, s katero je toženec pozval tožnico na delo, je bila le-ta delo dolžna tudi nastopiti. Če je štela, da za to ni sposobna, ne bi smela enostavno ostati doma, temveč od svojega lečečega zdravnika zahtevati priznanje bolniškega staleža. Le v primeru, če bi ji bil ta priznan, bi lahko govorili o njeni opravičeni odsotnosti z dela, ne more pa se tožnica, ki ni storila niti tega, da bi od zdravnika zahtevala odobritev bolniškega staleža, sklicevati na to, da je bila tudi v spornem obdobju opravičeno odsotna. Tudi če je bila dejansko zdravstveno nesposobna v tistem času opravljati svoje delo, je bila na njeni strani dolžnost pridobiti si ustrezno zdravstveno opravičilo, ne pa enostavno ostati doma. Tožnica nadalje ni zatrjevala in predlagala dokazov, da bi bila njena sposobnost razumevanja svojih dejanj in postopkov omejena in zaradi tega od svojega lečečega zdravnika ni zahtevala izdaje bolniških listov. Izpovedala je, da pozna sistem dostavljanja bolniških listov in jih je zato tudi dostavljala (do avgusta 1997).

Potrebno je tudi dodati, da zdravnik lahko ocenjuje začasno zadržanost z dela le za naprej, izjemoma pa, vendar največ 3 dni, za nazaj. Odsotnost za več kot 3 dni za nazaj lahko oceni le zdravniška komisija, pa še to le v izjemnih primerih (zavarovanec v bolnišnici, bolezen v tujini, in v drugih utemeljenih primerih, ko zavarovanec ni uspel do osebnega zdravnika oz. mu ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost - 233. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, Ur.l. RS št. 79/94 - 70/96).

Nerazumevanje s tožencem oz. tudi njegovo eventualno šikaniranje ne more biti razlog, da se kljub več kot eno in polmesečni odsotnosti in izrečnemu pozivu naj nastopi delo, tožnica ni vsaj zglasila pri tožencu, ali si zaradi eventualne nesposobnosti za opravljanje dela priskrbela zdravstvenega potrdila o opravičeni odsotnosti z dela.

Njena popolna pasivnost ne more biti v breme toženca. Zato in ker se tudi ni vrnil več na delo, je imel toženec v določbi 6. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR podlago za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Pritožbene navedbe o šikaniranju tožnice, itd., tako ne morejo biti utemeljene, zaradi česar je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 368. čl. ZPP/77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, trpi tudi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP/77, v povezavi s 1. odst. 166. čl. ZPP/77).