Jedro

ZPP v 308. členu določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda pravda o predmetu, o katerem je bila prej sklenjena sodna poravnava. Če ugotovi, da teče pravda o predmetu, o katerem je že sklenjena sodna poravnava, zavrže tožbo. Učinek sodne poravnave (res transacta) je enak učinku pravnomočne sodbe (res iudicata). Vprašanje, ali gre za „isto stvar“, se tudi v razmerju do sodne poravnave rešuje po istih pogojih identitete zahtevka kot pri razmerju do pravnomočne sodbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je podana objektivna in subjektivna identiteta spora.

Pritožbeni očitek, da je tožnik zaradi sklenjene sodne poravnave omejen pri izbiri zahtevka, ker mu sodna poravnava omogoča zgolj zahtevati vzpostavitev v prejšnje stanje, zaradi česar je po mnenju pritožbe sodišče napačno uporabilo določilo 164. člena OZ, ni utemeljen, saj ima tožnik v skladu s to določbo pravico izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode (vzpostavitev v prejšnje stanje ali denarni zahtevek), objektivna identiteta med zahtevkom iz sodne poravnave in obravnavanim sporom pa ni podana. Le če okoliščine primera opravičujejo vzpostavitev v prejšnje stanje, oškodovanec ne more zahtevati plačila denarne odškodnine.

Ker sodba sodišča prve stopnje glede ugovora toženca o prekinitvi vzročne zveze med škodo na ograji in toženčevim ravnanjem nima razlogov, saj je sodišče zmotno štelo, da toženec ni prerekal obstoja vzročne zveze, se je v tem delu ne da preizkusiti.

Iz navedb pravdnih strank v postopku izhaja, da določilo 3. točke sodne poravnave razumeta vsaka drugače, sodišče pa v razlogih ni obrazložilo, ali so določila sodne poravnave jasna (prvi odstavek 82. člena OZ) ali pa je treba zaradi nejasnosti določila ugotavljati, kakšen je bil namen pogodbenikov (drugi odstavek 82. člena OZ), o čemer sta izpovedala toženec in priča - tožnikov oče. Vse navedbe glede amortizacije in obogatitve so neutemeljene, saj ni dvoma, da je izvedenec v mnenju navedel dela, ki so potrebna za sanacijo ceste, zato so pritožbene navedbe, da bo tožnik obogaten za vrednost nove ceste, neutemeljene. OZ v 169. členu določa, da se pri odmeri odškodnine oškodovancu prisodi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bilo škodljivega dejanja. Sodni izvedenec je na ustnem zaslišanju izrecno in jasno potrdil, da znesek, ki ga je izračunal v mnenju 6.300,00 EUR, predstavlja znesek, ki je potreben, da bi bilo s tem zneskom vzpostavljeno prejšnje stanje,

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi: - v I. točki za znesek 974,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2017 dalje in za znesek 370,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2017 dalje in - v III. točki izreka glede stroškovne odločitve ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 6.300,19 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 4.899,50 EUR od 30. 6. 2017 dalje do plačila in od zneska 1.400,50 EUR od 29. 12. 2017 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.712,88 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže oziroma zavrne zahtevek. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da identiteta spora ne obstoji in da ni procesne ovire za vodenje tega postopka. Ker identiteta spora obstoji z zadevo, v kateri se je sklenila sodna poravnava pri Okrajnem sodišču v Ljubljani v zadevi IV P 1909/2019, je obravnavana tožba nedopustna in bi jo sodišče moralo zavreči. Ker je tožnik sklenil sodno poravnavo, nima več opcijske izbire do vložitve te tožbe. Iz sodne poravnave izhaja, da se v zavarovanje obveznosti vzpostavitve v prvotno stanje deponira znesek 2.000,00 EUR. Iz teksta jasno izhaja, da gre za varščino na račun škode in ne za pogodbeno kazen, kar je potrdil toženec na zaslišanju, medtem ko tožnik nasprotnega dokaza ni predlagal. Sodišče v tem delu ni naredilo dokazne ocene skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zaradi česar je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je nepravilno uporabilo določbo 308. člena ZPP in zagrešilo bistveno kršitev postopka. Identiteta spora je podana vsaj v delu, ki se nanaša na ponovno vzpostavitev odstranjenega srednjega armiranega betonskega stebrička, obloženega s kamnitimi ploščicami in električno vgradno svetilko na vrhu, saj je bila za primer, da stanje ne bi bilo vzpostavljeno na način, kot je bil naveden v sodni poravnavi, določena odškodnina v višini 2.000,00 EUR. V tem delu je tožbeni zahtevek identičen sodni poravnavi. Sodišče je napačno povzelo oziroma ugotovilo vsebino ključnih listin, in sicer zapisnika o poravnalnem naroku pri Okrajnem sodišču v Ljubljani IV P 1909/2015 z dne 1. 3. 2016 in prepisa zvočnega posnetka IV P 1281/2017 z dne 6. 11. 2018. Tožba je neutemeljena tudi iz razlogov, ki temeljijo na na napačni uporabi določbe 164. člena OZ, saj je med strankama obstajal izrecen dogovor v obliki sodne poravnave, ki predstavlja okoliščino, ki tožnika omejuje pri izbiri in mu omogoča zahtevati le vzpostavitev prejšnjega stanja. Zmotno je tudi stališče, da za toženčevo gradnjo hiše ne pride v poštev določilo tretjega odstavka 133. člena OZ, kar je sodišče pomanjkljivo in nezadostno obrazložilo, zaradi česar je onemogočen preizkus pravilnosti. Gradnjo stanovanjskega objekta je mogoče umestiti pod splošno koristno dejavnost. S tem, ko sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je zmotno ugotovilo, da toženec ni ugovarjal niti škodi niti vzročni zvezi v zvezi z zahtevkom pred spremembo tožbe. Glede ograje, za katero tožnik tožencu očita, da je bila pobrizgana z betonom, je toženec na naroku 4. 1. 2018 zatrjeval, da četudi bi bilo to res, te škode tožnik ne more pripisati njemu, ker je bila ta ograja ob zadnjem močnem vetru povsem raztrgana in uničena. Ker je bila vzročna zveza v tem delu prekinjena, toženec za to škodo ne odgovarja. Sodišče je v tem delu napačno uporabilo določilo 214. člena ZPP. Posledično sodišče ni ugotavljalo s tem povezanega in dokazovanega dejanskega stanja, s čimer je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožencu v odškodnino vštelo tudi sanacijo zaradi neurja uničene ograje. Sodišče je svojo odločitev oprlo na mnenje sodnega izvedenca A. A., ki ga je v celoti sprejelo. Sodni izvedenec je ugotovil, da se vrednost nepremičnine zaradi del, navedenih na 24. strani mnenja, ne bi bistveno povečala, pri čemer pa je ugotovil, da je izguba dejanske vrednosti zaradi amortizacije glede dela poti iz leta 1962 znašala 100% in dela poti iz leta 1989 78%. Zneskovno izvedenec izgube vrednosti ceste ni mogel opredeliti, ker mu niso znani konstrukcija in deleži. Zaradi tega pa je mnenje izvedenca nepopolno. S tem, ko sodišče ni postavilo novega izvedenca, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi z dopolnitvijo mnenja sodni izvedenec ni razjasnil vseh strokovnih vprašanj in je celo sam predlagal postavitev izvedenca ekonomske stroke. Toženec meni, da bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca gradbene stroke. Zmotna je tudi odločitev sodišča o višini odškodnine. Sodišče zmotno ni upoštevalo dejstva, da je bila pot, ki služi kot služnostna pot, v pretežni meri amortizirana, kar je ugotovil sodni izvedenec v mnenju. Če je bila pot že amortizirana, bi bil tožnik z izvedbo del na strani 24 mnenja neupravičeno obogaten v vrednosti okoli 6.300,00 EUR. Izvedenec je ugotovil še, da domnevne škode, ki so jo povzročili delavci toženca ob izvajanju gradbenih del ter domnevne škode, ki so jo povzročili drugi, ni mogoče v celoti razmejiti, kar pa je za pravilno uporabo materialnega prava bistveno, saj v tej zadevi ne gre za dejanski stan iz 186. člen OZ, saj se tožba nanaša zgolj na toženca in ne na več oseb, ki bi bile skupaj tožene. Vsi služnostni upravičenci so po tej poti vozili 60 let, zaradi česar bi sodišče tožencu moralo naložiti le njegov delež škode. Vrednost ceste po 60 letih uporabe je amortizirana, zato ni ustrezno sedaj tožencu naprtiti popolno plačilo. O uporabi poti je izpovedal tudi sosed B. B. Namen vzpostavitve prejšnjega stanja ni, da dobi tožnik novo pot, temveč zgolj, da se vzpostavi pri tožniku takšno premoženjsko stanje, kot je obstajalo pred škodnim dogodkom, torej je treba upoštevati lastnosti stvari pred škodnim dogodkom. S tem, ko je sodišče tožniku prisodilo ves zahtevan znesek, je prekršilo določilo 169. člena OZ in zmotno uporabilo določilo materialnega prava. Ker sodišče ni postavilo novega izvedenca, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo in prisodilo tožniku previsoko odškodnino. Sodišče je prisodilo tudi odškodnino, ki je nastajala 50 let pred škodnim dogodkom, in zmotno ni upoštevalo, da je bila odškodnina v višini 2.000,00 EUR že plačana, kar izhaja iz 3. točke sodne poravnave IV P 1909/2015 z dne 1. 3. 2016. Iz teksta poravnave izhaja, da gre za varščino za škodo in za pogodbeno kazen. Če bi stranki želeli določiti pogodbeno kazen, bi ta termin tudi uporabili. Toženec je izpovedal, zakaj je pri deponiranem znesku šlo za plačilo odškodnine za vzpostavitev prejšnjega stanja, tožnik pa za trditve, da je šlo za pogodbeno kazen, ni ponudil nobenega dokaza. S tem ko sodišče ni upoštevalo zneska 2.000,00 EUR iz naslova plačila odškodnine za vzpostavitev prejšnjega stanja, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo določilo 169. člena OZ. Napačna je tudi stroškovna odločitev, saj tožnik s svojim zahtevkom ni uspel v celoti, temveč zgolj s 77%.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišče prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je sodišče nepravilno uporabilo določilo 308. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker tožbe kot nedopustne ni zavrglo, ni utemeljen. ZPP v 308. členu določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda pravda o predmetu, o katerem je bila prej sklenjena sodna poravnava. Če ugotovi, da teče pravda o predmetu, o katerem je že sklenjena sodna poravnava, zavrže tožbo. Učinek sodne poravnave (res transacta) je enak učinku pravnomočne sodbe (res iudicata)1. Vprašanje, ali gre za „isto stvar“, se tudi v razmerju do sodne poravnave rešuje po istih pogojih identitete zahtevka kot pri razmerju do pravnomočne sodbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je podana objektivna in subjektivna identiteta spora. Ker iz sodne poravnave izhaja, da je predmet sodne poravnave z dne 1. 3. 2016 (B8) ponovna namestitev stebrička, kar predstavlja nedenarni zahtevek, pri čemer tožnik v obravnavani zadevi vtožuje denarni odškodninski zahtevek (ki se ne nanaša zgolj na škodo zaradi odstranitve stebrička, temveč tudi na škodo zaradi posedanja poti, pobrizgane mreže na ograji, zasutja travnatega dela zemljišča ob ograji, posedene ograje, posedenega oz. skrivljenega stebrička in zaradi ureditve robnika), je ugotovitev sodišča prve stopnje, da objektivna identiteta spora ni podana, pravilna. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki tožbe kot nedovoljene ni zavrglo, napačna, kot tudi očitek o zmotni uporabi določila 308. člena ZPP in bistveni kršitvi določb ZPP. Tudi glede dela zahtevka, ki se nanaša na denarno odškodnino zaradi ponovne vzpostavitve odstranjenega osrednjega armiranega betonskega stebrička, objektivna identiteta spora ni podana, saj je predmet obravnavane tožbe denarni zahtevek, medtem ko se sodna poravnava nanaša na vzpostavitev stebrička v prejšnje stanje (nedenarni zahtevek).

6. Pritožbeni očitek, da je tožnik zaradi sklenjene sodne poravnave omejen pri izbiri zahtevka, ker mu sodna poravnava omogoča zgolj zahtevati vzpostavitev v prejšnje stanje, zaradi česar je po mnenju pritožbe sodišče napačno uporabilo določilo 164. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ni utemeljen, saj ima tožnik v skladu s to določbo pravico izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode (vzpostavitev v prejšnje stanje ali denarni zahtevek), objektivna identiteta med zahtevkom iz sodne poravnave in obravnavanim sporom pa ni podana. Le če okoliščine primera opravičujejo vzpostavitev v prejšnje stanje, oškodovanec ne more zahtevati plačila denarne odškodnine. Takšnih okoliščin pa sodišče prve stopnje v postopku ni ugotovilo, zaradi česar pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo 164. člena OZ, ni utemeljen.

7. Enako velja za očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zakaj na presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka določilo tretjega odstavka 133. člena OZ nima vpliva. Sodišče prve stopnje je razloge o tem, zakaj gradnja večstanovanjske hiše ne spada med splošno koristne dejavnosti, navedlo v točkah 33 do 35 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da gradnja večstanovanjske hiše, ki je bila sicer dovoljena na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, ne spada med splošno koristne dejavnosti, zato pritožbene navedbe, ki ta zaključek izpodbijajo, kot neutemeljene zavrača. 8. Pritožnik nadalje očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo določilo 214. člena ZPP z ugotovitvijo, da toženec ni ugovarjal obstoju vzročne zveze, saj je za ograjo, za katero je tožnik trdil, da je bila pobrizgana z betonom, toženec pravočasno na prvem naroku 4. 1. 2018 ( list. št. 50) zatrjeval, da je bila ograja ob zadnjem vetru povsem raztrgana in uničena, zaradi česar je bila vzročna zveza v tem delu prekinjena. V zvezi s stanjem ograje po zadnjem neurju je toženec na naroku predlagal tudi dokaze, svoje zaslišanje in ogled na kraju samem glede stanja ograje po zadnjem neurju. Glede na to, da je toženec ugovarjal obstoju vzročne zveze med škodo na ograji, ki je nastala po njegovih navedbah zaradi neurja, in toženčevim ravnanjem, sodišče prve stopnje pa se do tega ugovora toženca glede vzročne zveze med toženčevo uporabo poti in škode na ograji ni opredelilo zaradi zmotnega stališča, da obstoja vzročne zveze toženec ni prerekal, je pritožba v tem delu utemeljena. Tožnik je na naroku 4. 1. 2018 prerekal navedbe toženca, da se je ograja podrla zaradi višje sile (list. št. 52). Toženec je bil glede ograje zaslišan na naroku 6. 11. 2018 (list. št. 165, 166) in je v svoji izpovedbi glede škode na ograji izpovedal, da ograja dejansko plapola, ker jo je veter potrgal, saj se to vidi na vseh spojkah, ter zanikal, da bi jo poškodoval on in njegovi delavci. Priča C. C., tožnikov oče, pa je na naroku 6. 11. 2018 glede ograje izpovedal (list. št. 168), da „jo je strgal veter, vendar zaradi tega, ker je od betona postala vsa trohnjena, ne vem, kako bi rekel drugače, če ti mrežo z betonom enkrat pošpricaš, to potem izgubi elastičnost, vse in sprhni.“ Sodni izvedenec je v svojem mnenju ugotovil (list. št. 256 oz. stran 24 izvedenskega mnenja z dne 28. 6. 2019), da strošek sanacije, zamenjave mreže na ograji, proti novogradnji znaša 370,22 EUR. Ker sodba sodišča prve stopnje glede ugovora toženca o prekinitvi vzročne zveze med škodo na ograji in toženčevim ravnanjem nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), se je v tem delu ne da preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo za znesek 370,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2017 dalje do plačila.

9. Sodna poravnava (B11) v 3. točki določa, da bo toženec v zavarovanje obveznosti vzpostavitve v prvotno stanje, kot je dogovorjeno v 1. točki sodne poravnave, deponiral znesek 2.000,00 EUR na račun odvetniške pisarne D. D. Toženec hkrati odvetniški pisarni nalaga, da znesek nakaže na račun tožnika v primeru, če odvetniška pisarna od tožnika prejme obvestilo, da prvotno stanje ni bilo vzpostavljeno v roku in na način, kot je dogovorjeno s to sodno poravnavo. Če tožnik ne bo zahteval nakazila položene varščine na svoj račun od odvetniške pisarne v roku 11 mesecev od dneva, ko je odvetniška pisarna od tožnika prejela deponiran znesek na svoj fiduciarni račun, je dolžna odvetniška pisarna neobrestovano varščino vrniti na račun toženca. Tožnik je trdil, da deponirani znesek 2.000,00 EUR predstavlja pogodbeno kazen zaradi zamude ali neizpolnitve obveznosti, toženec pa, da navedeni znesek predstavlja varščino za škodo ter da je bil ta znesek že nakazan pooblaščencu tožnika, česar tožnik ni prerekal. Po tožnikovem mnenju že iz same sodne poravnave jasno izhaja, da gre za pogodbeno kazen zaradi zamude oz. neizpolnitve sodne poravnave, toženec pa je v dokaz svojim trditvam predlagal svoje zaslišanje in na naroku 23. 8. 2018 predložil tudi listine, ki izkazujejo, da je odvetnik D. D. deponirani znesek 2.000,00 EUR nakazal pooblaščencu tožnika (priloga B21). Toženec, ki je bil zaslišan naroku (list. št. 163, 169), je glede deponiranega zneska izpovedal, da je „na zahtevo gradbenega izvedenca tožnika moral deponirati znesek, ki ga je on določil kot odškodnino; če jaz tega ne bi vrnil v prvotno stanje, da bi oni pač enostavno imeli sredstva, za katera je on ocenil, da je to toliko vredno, da bi sami to naredili; da stebra takrat, ko je bil rok, nisem mogel vrniti zaradi višje sile, ker še nismo končali z gradnjo in potem je bil pač postavljen tja nov, drug steber in jaz nimam pravice tega stebra odstraniti; mi smo se dogovorili, jaz bom vrnil, deponiram sredstva, kot odškodnino, tako da lahko oni sami to vrnejo in zato je tudi njihov izvedenec povedal, koliko je to vredno.“ Tožnikov oče, priča C. C., pa je glede deponiranega zneska izpovedal, da je denar odvetnika D. D. šel k njihovemu odvetniku in da ta denar še vedno čaka zato, da bodo s tem denarjem naredili, ko se bodo lotili teh stvari. Sodišče prve stopnje je v razlogih v 56. točki obrazložitve zgolj na podlagi besedila sodne poravnave zavzelo stališče, da deponiran znesek 2.000,00 EUR predstavlja znesek pogodbene kazni za primer zamude ali neizpolnitve obveznosti. Glede na to, da je toženec navedenemu v postopku ugovarjal, pritožba utemeljeno izpostavlja, da sodišče glede tega ni naredilo dokazne ocene v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, kar je preraslo v bistveno kršitev določb pravdnega postopka (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj se sodišče prve stopnje ni obrazloženo opredelilo do navedb in dokazov toženca. Iz navedb pravdnih strank v postopku namreč izhaja, da določilo 3. točke sodne poravnave razumeta vsaka drugače, sodišče pa v razlogih ni obrazložilo, ali so določila sodne poravnave jasna (prvi odstavek 82. člena OZ) ali pa je treba zaradi nejasnosti določila ugotavljati, kakšen je bil namen pogodbenikov (drugi odstavek 82. člena OZ), o čemer sta izpovedala toženec in priča, tožnikov oče, C. C. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na znesek škode zaradi ponovne vzpostavitve osrednjega stebra v znesku 974,55 EUR (izvedensko mnenje z dne 28. 6. 2019, stran 24 mnenja oz. 256 spisa) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2017 dalje do plačila.

10. Pritožnik zmotno meni, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni postavilo novega izvedenca. ZPP v tretjem odstavku 254. člena določa, da sodišče postavi novega izvedenca, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Sodni izvedenec gradbene stroke A. A. je izdelal pisno izvedensko mnenje, dve pisni dopolnitvi mnenja in podal tudi ustno mnenje. Glede na to, da je bilo njegovo mnenje jasno, popolno in brez nasprotij, za postavitev novega izvedenca v postopku ni podlage. Zgolj nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem namreč ni razlog za postavitev novega izvedenca, zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

11. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se vrednost nastale škode ne more zmanjševati na račun amortizacije, ki je računovodski pojem, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je mnenje sodnega izvedenca nepopolno, ker ni mogel opredeliti izgube vrednosti ceste zaradi amortizacije. Sodni izvedenec je na zaslišanju jasno izpovedal, da je v mnenju izračunal znesek, ki je potreben za vzpostavitev prejšnjega stanja, to je za sanacijo ceste (list. št. 315 spisa). Prav tako je neutemeljeno stališče pritožbe, da bo tožnik s plačilom odškodnine obogaten, ker je bila cesta amortizirana, saj je v dopolnitvi mnenja sodni izvedenec ugotovil, da se zaradi izvedbe del vrednost nepremičnine ne bo bistveno povečala, poleg tega pa je ključno v zadevi, da je sodni izvedenec ugotovil, koliko znaša vrednost del, ki so potrebna za vzpostavitev prejšnjega stanja oz. sanacije ceste. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je postavljeni sodni izvedenec sam predlagal postavitev izvedenca ekonomske stroke, saj iz dopolnitve mnenja izvedenca izhaja zgolj to, da bi mnenje o obogatitvi lahko podal izvedenec ekonomske stroke, medtem ko je sam izvedenec gradbene stroke. Poleg tega pa so vse navedbe glede amortizacije in obogatitve neutemeljene, saj ni dvoma, da je izvedenec v mnenju navedel dela, ki so potrebna za sanacijo ceste, zato so pritožbene navedbe, da bo tožnik obogaten za vrednost nove ceste, neutemeljene. OZ v 169. členu določa, da se pri odmeri odškodnine oškodovancu prisodi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bilo škodljivega dejanja. Sodni izvedenec je na ustnem zaslišanju izrecno in jasno potrdil, da znesek, ki ga je izračunal v mnenju 6.300,00 EUR, predstavlja znesek, ki je potreben, da bi bilo s tem zneskom vzpostavljeno prejšnje stanje, zato očitki pritožbe o obogatitvi tožnika niso upravičeni.

12. Glede škode, ki so jo povzročile tretje osebe, se je sodišče prve stopnje v 51. in 52. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno opredelilo z razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje tudi v celoti sklicuje.

13. Ker je pritožba delno utemeljena zaradi absolutne bistvene kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ji je pritožbeno sodišče na podlagi določila prvega odstavka 354. člena ZPP delno ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo v I. točki razveljavilo glede zneska 974,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2017 dalje in glede zneska 370,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2017 dalje ter posledično v stroškovni odločitvi v III. točki izreka sodbe in v tem delu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo pisanje sodbe. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo ter v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Glede na povedano v točki 8. in 9. točki obrazložitve posebni dodatni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni, pojasniti pa je treba, da zaenkrat kaže, da že izvedeni dokazi omogočajo novo izdajo in izdelavo sodbe brez nove glavne obravnave. Končna presoja o tem je pridržana sodišču prve stopnje

15. Za delno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma izdajo in izdelavo sodbe se je pritožbeno sodišče odločilo zato, ker bi nasprotnem primeru poseglo v ustavno varovano pravico strank do pritožbe. Prav tako pa je ocenilo, da z delno razveljavitvijo sodbe ob realni možnosti vrnitve zadeve v novo izdajo in izdelavo sodbe ne bo povzročena hujša kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člen ZPP).

1 N. Betetto, A. Galič, Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, GV, Ljubljana, 2009, stran 44.