Jedro

Trčenje tovornjaka, ki je na obvoznici zavil iz voznega na prehitevalni pas, z motoristom, ki je po tem pasu vozil za njim. Motorist je vozil 116 km/h in bi po ugotovitvah izvedenca pri dovoljeni hitrosti 100 km/h nesrečo lahko preprečil. Podana je 15 % sokrivda motorista.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v tretji alineji I. točke in v III. točki razveljavi ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne, pritožba tožeče stranke pa se zavrne v celoti in se v izpodbijanem ter nerazveljavljenem delu (druga ter četrta alineja I. točke ter II. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožniku v breme toženke prisodilo plačilo 1198,15 EUR premoženjske škode, ter zakonske zamudne od 30. 12. 2006 dalje: od 5476,36 EUR do 24. 4. 2007, od 11.435,49 EUR do 11. 6. 2007 ter od 1399,51 EUR do 17. 6. 2013 ter od prisojenega zneska do prenehanja obveznosti (I. točka). Gre za del odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči kot motorist, za katero je po oceni sodišča prve stopnje 15 % sokriv, in za obresti od že plačane odškodnine. Višji zahtevek je zavrnilo (II. točka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (III. točka).

2. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje za „[ne]prisojeno nepremoženjsko škodo v obsegu 5760,08 EUR ter razliko v revalorizacijo“. Nasprotuje oceni, da je sam 15 % sokriv za nesrečo zaradi prekoračene hitrosti. Do trka ne bi prišlo, če bi tovornjak manever ustrezno izvedel. Sploh pa je tožena stranka ugovarjala, da je sokrivda podana zaradi tožnikove alkoholiziranosti. Prekoračitev hitrosti je omenila le pavšalno, brez dokazov. Zato meni, da bi sodišče toženki moralo naložiti v plačilo celotno nastalo škodo. Po posameznih postavkah bi morala biti ta ocenjena višje, in sicer za strah za 112,50 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 4300,00 EUR, za skaženost pa za 475,00 EUR. Za tujo pomoč meni, da je upravičen še do zneska 56,25 EUR, za telefoniranje in prevoze še do 13,12 EUR. Napačna je tudi revalorizacija že plačanega zneska za nepremoženjsko škodo, in sicer je previsoka za 85 EUR; tožena stranka namreč ni plačala 11.435,49 EUR nepremoženjske škode, pač pa 11.350,36 EUR. Pritožnik višjemu sodišču predlaga ustrezno spremembo ali pa razveljavitev izpodbijane sodbe ter novo sojenje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške.

4. Toženka se pritožuje zoper 2. in 3. alinejo I. točke in zoper III. točko: obveznost plačila glavnice sicer sprejema, nasprotuje pa teku obresti; meni pa, da s plačilom ni bila v zamudi že 30. 12. 2006, saj je izvedenec medicinske stroke povedal, da je bilo zdravljenje zaključeno šele 14. 8. 2007. Poleg tega ne ve, zakaj mora plačati obresti od zneska 1399,51 EUR (od 30. 12. 2006 do 13. 6. 2013), saj v obrazložitvi sodbe to ni pojasnjeno. Končno meni, da ni pravilna odločitev o stroških postopka; temelj obveznosti ni bil v celoti sporen, saj je sama priznavala 85 % krivdo voznika tovornjaka, kar se je tudi potrdilo, po višini pa je bil tožnikov uspeh komaj 10 %. Tudi ona predlaga ustrezno spremembo ali pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter opredeljuje svoje pritožbene stroške.

5. Tožnik je na toženkino pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev in opredelil še stroške odgovora na pritožbo, toženka pa na njegovo pritožbo ni odgovorila.

6. Toženkina pritožba je delno utemeljena, tožnikova pa ne.

O pritožbi tožnika

7. Ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik 15 % sokriv za nesrečo, je pravilna. Temelji na neizpodbijani ugotovitvi o tem, da je tožnik kot motorist vozil prehitro in na zanesljivi oceni izvedenca cestnoprometne stroke, da bi pri dovoljeni hitrosti 100 km/h (tožnik pa je vozil 116 km/h) ne prišlo do nesreče, ker bi jo (z enako reakcijo) preprečil. Očitek prehitre vožnje je toženka podala pravočasno, ta pa je tudi dokazan. Res je, da do trčenja ne bi prišlo, če bi tovornjak manever pravilno izvedel (če bi se pred spremembo smeri prepričal, ali to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence prometa), a to ne vpliva na zgoraj poudarjeno ugotovitev oz. oceno.

8. Očitek zoper odmero pravične denarne odškodnine je pavšalen in nanj ni moč konkretno odgovoriti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna višina toženkine odškodninske obveznosti. V izpodbijani sodbi je navedlo pravilne in zadostne razloge o obsegu tožnikove škode, na katere se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Po njeni širši in ožji individualizaciji mu je nato zanjo prisodilo pravično denarno odškodnino. Ta v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), zlasti stopnji in trajanju tožnikovih telesnih in duševnih bolečin ter strahu, kot tudi vsem ostalim ugotovljenim okoliščinam primera, pred vsem teži in naravi poškodb. Pri odmeri odškodnine sta bila v pravi meri upoštevana pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki naj tožniku zagotovi zadoščenje za prestano telesno in duševno trpljenje. Sodišče prve stopnje je tožnikovo škodo pravilno umestilo, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Prisojena odškodnina glede na vse okoliščine primera ne odstopa od ustaljene sodne prakse, pritožnik pa je posebej niti ne izpostavlja: Tožnikove telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med srednje hude (III.), zanje pa mu je bila odmerjena odškodnina v skupni višini približno petnajst in pol neto povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji, kar je znotraj pravkar omenjenih okvirov (1).

9. Tudi če bi bila storjena napaka, ki jo tožnik sodišču očita ob opravljeni valorizaciji že plačane odškodnine, ta ne bi vplivala na odločitev, saj ugotovljeno preplačilo nepremoženjske škode presega zatrjevano razliko (ta naj bi znašala 85,12 EUR, preplačilo pa je razlika med 12.835,00 EUR (85 % pravilno ocenjene nepremoženjske škode) in 13.253,73 EUR (valorizirano plačilo zneska 11.435,49 EUR).

O pritožbi toženke

10.Toženkin očitek, da 30. 12. 2006 še ni mogla priti v zamudo, ker iz izvedenskega mnenja izhaja, da zdravljenje tedaj še ni bilo končano (pač pa je trajalo do 14. 8. 2007), ni sklepčen, saj trenutek, ko oškodovanec, preko njega pa odgovorna oseba, izve za obseg škode, ni sam po sebi nujno enak trenutku zaključka zdravljenja; glede tega pritožnica mnenje izvedenca tudi zelo selektivno povzema, saj je ta izrecno navedel datum 14. 8. 2007 kot konec zdravljenja v širšem smislu (v ožjem smislu je po izvedenčevi oceni trajalo do 20. 6. 2006). Predvsem pa tega ugovora toženka ni podala pred sodiščem prve stopnje, pač pa ga je prihranila za pritožbo, kar zato brez posebej utemeljenega razloga, ki ga toženka ne navaja, ni dopustno upoštevati (337. čl. ZPP).

11. Pač pa ima toženka prav, ko sodišču očita odsotnost razlogov o delu prisojenih obresti, in sicer od 1399,51 EUR (od 30. 12. 2006 do 13. 6. 2013). Kaj naj bi ta znesek predstavljal in zakaj naj bi od njega tožniku pripadale obresti, iz obrazložitve sodbe ni razvidno, s čimer je v tem delu podana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, kar je po 1. odst. 354. čl. terjalo razveljavitev tega dela sodbe.

12. Posledično je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, pri čemer pritožbeno sodišče opozarja na utemeljen očitek toženke, da kaže pri upoštevanju pravdnega uspeha, če se posebej vrednoti uspeh po temelju, upoštevati, da ta ni bil sporen v celoti.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 4. odst. 165. čl. ZPP.

(1) Prim. zadevi VS RS II Ips 137/2007 in II Ips 657/2006.