Jedro

V obravnavani zadevi je bil postopek, ki je tekel zaradi ureditve razmerij med predlagatelji in nasprotnimi udeleženci kot solastniki nepremičnin, ustavljen zaradi umika predloga. Sodišče prve stopnje torej (po volji predlagateljev) ni sprejelo vsebinske odločitve. Predlagatelji se zato neutemeljeno sklicujejo na prvi odstavek 35. člena ZNP, po katerem vsak udeleženec krije svoje stroške postopka. To pravilo izhaja iz predpostavke, da je meritorna odločitev praviloma v korist vseh udeležencev, saj imajo običajno vsi interes za ureditev razmerja. Zato ni uporabno v primerih, ko ne pride do meritorne odločitve. V zadevah, ko predlagatelj postopek sproži, kasneje pa predlog umakne, je izhodiščno pravilo, da nasprotnemu udeležencu povrne njegove stroške. Predlagatelji se v tej zvezi napačno sklicujejo na 126. člen ZNP, saj stroški nasprotnih udeležencev, ki so predmet konkretnega sklepa, ne predstavljajo skupnih stroškov postopka, ki se nanašajo na vse solastnike, temveč zgolj stroške njihovega odvetniškega zastopanja. Analogna uporaba določila 126. člena ZNP zato ne pride v poštev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelji sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo nepravdni postopek ter predlagateljem naložilo, da so dolžni drugi in tretjemu nasprotnemu udeležencu nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 4.632,46 EUR.

2. Zoper stroškovno odločitev, vsebovano v 2. točki izpodbijanega sklepa, vlagajo pritožbo predlagatelji. Opozarjajo, da je nepravdni postopek specifičen postopek, ki se od pravdnega razlikuje tudi pri določanju višine vrednosti spornega predmeta. Sodišče bi moralo upoštevati, da v postopku razdružitve solastnine druga in tretji nasprotni udeleženec nista zastopala celotnega dela ocenjene solastnine, temveč sta imela interes le glede njunih solastniških deležev, vsak torej do 1/16 celote. Postopek razdružitve solastnine v mnogočem odstopa od klasičnega pravdnega postopka, določba ZNP v zvezi s stroški upošteva tudi način uspeha v pravdi. Sodišče tega vprašanja ni razjasnjevalo. V postopku je na začetku sodelovalo 15 udeležencev, nato pa se je to število zmanjšalo na 10. Predlagatelji so z znatno pomočjo nasprotne udeleženke A. A. razrešili kar nekaj solastninskih vprašanj in razbremenili solastninska upravičenja. Izid nepravdnega postopka zato ni absoluten, interes posameznika pa je odvisen le od njegovega deleža na solastnini. Temu sledi tudi 126. člen ZNP, ki določa, da skupne stroške trpijo solastniki v razmerju svojih solastniških deležev. Ta delež je torej kriterij, po katerem se odloča o participaciji pri kritju stroškov. Postopek ni bil sprožen zaradi kaprice predlagateljev in je v veliki meri uspel. Predlagatelji so storili vse, kar so lahko, da bi se postopek vodil v smeri razdružitve. Plačali so tudi postavljenega zapriseženega izvedenca gradbene stroke. Žal je bilo mnenje deležno graje s strani druge udeleženke, ki je s spretno uporabo procesnih pravil poskrbela, da se je predmetni postopek izjalovil. Po štirih letih in vseh stroških predlagatelji niso imeli več denarnih sredstev, da bi še naprej financirali postopek. Teh dejstev sodišče ni upoštevalo. Druga in tretji nasprotni udeleženec nadaljevanja postopka nista predlagala, čeprav bi lahko dosegla razdružitev. Sodišče bi zato moralo odločiti v skladu s temeljnim pravilom iz 35. člena ZNP, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka. Umiku predloga namreč ni mogoče pripisati krivdnega ali naključnega razloga.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) posebnih določil glede določitve vrednosti spornega predmeta ne vsebuje. Zato se ta ugotavlja ob smiselni uporabi drugega odstavka 44. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ki kot kriterij določa vrednost spornega predmeta, kot jo je tožeča stranka oz. predlagatelj navedel v tožbi oz. predlogu. V konkretnem primeru gre za vrednost 300.000 EUR, ki jo je kot izhodišče pri odmeri stroškov pravilno uporabilo tudi sodišče prve stopnje. Gre hkrati za vrednost, od katere je odvetnik upravičen do obračunanja stroškov svoje storitve skladno s tretjim odstavkom 4. člena Odvetniške tarife. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da bi sodišče stroške druge in tretjega nasprotnega udeleženca moralo odmeriti glede na njune solastne deleže na nepremičnini. Predlagatelji se v tej zvezi napačno sklicujejo na 126. člen ZNP, saj stroški nasprotnih udeležencev, ki so predmet konkretnega sklepa, ne predstavljajo skupnih stroškov postopka, ki se nanašajo na vse solastnike, temveč zgolj stroške njihovega odvetniškega zastopanja. Analogna uporaba določila 126. člena ZNP zato ne pride v poštev.

5. Sodišče prve stopnje je uporabilo pravilno pravno podlago, ko je o pravočasno priglašenih stroških nasprotnih udeležencev odločilo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. V obravnavani zadevi je bil postopek, ki je tekel zaradi ureditve razmerij med predlagatelji in nasprotnimi udeleženci kot solastniki nepremičnin, ustavljen zaradi umika predloga. Sodišče prve stopnje torej (po volji predlagateljev) ni sprejelo vsebinske odločitve. Predlagatelji se zato neutemeljeno sklicujejo na prvi odstavek 35. člena ZNP, po katerem vsak udeleženec krije svoje stroške postopka. To pravilo izhaja iz predpostavke, da je meritorna odločitev praviloma v korist vseh udeležencev, saj imajo običajno vsi interes za ureditev razmerja. Zato ni uporabno v primerih, ko ne pride do meritorne odločitve. V zadevah, ko predlagatelj postopek sproži, kasneje pa predlog umakne, je izhodiščno pravilo, da nasprotnemu udeležencu povrne njegove stroške. Takšna je tudi enotna sodna praksa1. Zgolj dejstvo, da so predlagatelji z nekaterimi od nasprotnih udeležencev dosegli poravnavo glede posameznih solastniških deležev, na njihovo obveznost povračila stroškov druge in tretjega nasprotnega udeleženca ne vpliva. Tudi uporaba procesnih pravic nasprotnih udeležencev, ki so ugovarjali na izvedeniško mnenje, predlagali novega izvedenca, izločali sodnico ter niso prevzeli postopka po umiku predloga kot novi predlagatelji, slednjim ne more iti v škodo, tako da bi bili prikrajšani za povračilo pravdnih stroškov. Te stroške so nasprotnima udeležencema povzročili predlagatelji z uvedbo postopka, ker pa so predlog kasneje umaknili, se je izkazalo, da stvarne potrebe za nastale stroške ni bilo. Izhodiščno pravilo v takem primeru je, da nasprotnemu udeležencu povrne njegove stroške predlagatelj, pravna podlaga za takšno odločitev pa je krivdno načelo, ki je uzakonjeno v petem odstavku 35. člena ZNP, na katerega se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje.

6. Ker pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona in 37. členom ZNP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločitev ima podlago v 2. točki 365. člena ZPP.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 35. člena ZNP, po katerem udeleženci trpijo vsak svoje stroške postopka.

1 Primerjaj judikate VSL sklep I Cp 2750/2016, VSL II Cp 1275/2016, VSL sklep IV Cp 1919/2014.