15. 12. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Iztoka Daria Šilca iz Ljubljane na seji dne 15. decembra 2005

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 2. člena in drugega odstavka 71.a člena Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93 in 24/01) se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Pobudnik izpodbija določbo drugega odstavka 2. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), ki določa, da lahko stranko pred sodišči proti plačilu zastopa samo odvetnik, če zakon ne določa drugače. Hkrati izpodbija tudi določbo drugega odstavka 71.a člena, ki nespoštovanje te določbe sankcionira kot prekršek. Navaja, da je pravnik s pravosodnim izpitom ter da je pristojno davčno upravo zaprosil za vpis v register samostojnih podjetnikov, ker bi rad kot samostojni podjetnik opravljal dejavnost pravnega svetovanja in zastopanja. Glavni davčni urad ga je ob tem opozoril na omejitve, ki izhajajo iz izpodbijanih določb ZOdv. Zaradi odločitev slovenskih sodišč, Odvetniške zbornice in Ustavnega sodišča naj bi mu bilo tudi onemogočena dejavnost pravnega svetovanja, ki bi jo opravljal kot samostojni podjetnik.

2.Trditev o neskladju izpodbijane ureditve s prvim odstavkom 14. člena Ustave utemeljuje pobudnik z navedbo, da izpodbijana določba dovoljuje zastopanje strank pred sodišči proti plačilom le osebam, ki izkazujejo osebno okoliščino, to je status odvetnika. V neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave pa naj bi bila, ker ga kot univerzitetnega diplomiranega pravnika s pravosodnim izpitom postavlja v neenak položaj z odvetniki, saj lahko zastopanje opravlja le brezplačno. Določbi drugega odstavka 2. člena ZOdv pobudnik očita, da brez utemeljenega razloga jemlje pravnikom, ki niso odvetniki, pravico do zastopanja strank pred sodišči proti plačilu, s čimer naj bi bila prizadeta pravica do svobodne gospodarske pobude. Za pobudnika ta zakonska določba ustvarja monopol odvetnikov in omejuje konkurenco. Ker je pravica zastopati stranke proti plačilu pred sodišči pridržana le odvetnikom, naj bi bile pobudniku omejene tudi pravica do svobodne izbire dejavnosti in pravica do svobodne izbire poklica ter pravica do dela, zaradi česar naj bi bila izpodbijana ureditev v neskladju s 35. in z 49. členom Ustave. Poudarja, da gre tudi pri teh pravicah za pravice, ki so povezane z določbo 74. člena Ustave. Navaja, da je zakonodajalec nedopustno posegel v pravico do dela, ker mu onemogoča zastopanje strank pred sodišči za plačilo, čeprav je enako usposobljen kot odvetniki, strankam pa naj bi v primeru neuspešnega zastopanja odgovarjal za škodo. Pobudnik zatrjuje, da si zaradi izpodbijane ureditve ne more ustvariti ekonomske podlage, ki bi mu omogočala " razvoj dostojanstva ". Zato naj bi bila izpodbijana določba ZOdv v neskladju s 34. členom Ustave. Ker izpodbijana ureditev za pobudnika pomeni nedopusten poseg v pravici iz 49. in 74. člena Ustave, meni, da je ta zakonska določba v neskladju tudi z načeli pravne in socialne države (2. člen Ustave). Zatrjuje tudi, da omejitve, ki izhajajo iz izpodbijane določbe drugega odstavka 2. člena ZOdv, presegajo okvir možnega omejevanja človekovih pravic na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave. Ker je zaradi te zakonske ureditve prizadet v možnosti pridobivanja dohodka, naj bi bila izpodbijana določba v neskladju tudi s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) v delu, ki varuje zasebno lastnino.

B.

3.Trditve pobudnika, da mu odločitve sodišč in Odvetniške zbornice onemogočajo opravljanje dejavnosti pravnega svetovanja, ki bi jo opravljal kot samostojni podjetnik, za to pobudo niso pomembne. Izpodbijana določba drugega odstavka 2. člena ZOdv se namreč nanaša le na zastopanje strank pred sodišči.

4.Pobudnik pri zatrjevanju neskladja izpodbijane določbe ZOdv s 14. členom Ustave primerja položaj univerzitetnega diplomiranega pravnika s pravniškim državnim izpitom, ki želi kot samostojni podjetnik zastopati proti plačilu stranke pred sodišči, s položajem odvetnika, ki je tudi univerzitetni diplomirani pravnik s pravniškim državnim izpitom. Načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave zavezuje zakonodajalca, da enaka razmerja in položaje ureja enako ter različna različno. Odvetništvo je že po Ustavi (prvi odstavek 137. člena Ustave) opredeljeno kot samostojna in neodvisna služba, ki je del pravosodnega sistema, Ustava pa v isti določbi nalaga zakonodajalcu, da položaj odvetništva uredi z zakonom. Ta zakon je ZOdv, ki je poleg tega, da je določil pogoje za to, da posameznik lahko postane odvetnik, določil tudi sistem pravic in dolžnosti (členi 5 do 24),[1] ki je namenjen predvsem zagotavljanju pravne varnosti strank; pravice in dolžnosti odvetnika pa so določene tudi v Statutu Odvetniške zbornice Slovenije (Uradni list RS, št. 15/94 in nasl.) in Kodeksu odvetniške poklicne etike. Odvetnikov (posebni) položaj, ki ga ima v okviru pravosodnega sistema, zaokrožujejo nekatere določbe zakonov, ki urejajo sodne postopke. Med take določbe je vsekakor treba šteti tiste, ki odvetnikom omogočajo, da v postopkih odrečejo pričevanje o dejstvih, ki so jim jih zaupale stranke.[2] V ta sistem pravic in dolžnosti odvetnika, ki hkrati zagotavlja pravno varnost strank in uveljavlja odvetnikov ustavni položaj, samostojni podjetnik ni vključen. Glede na navedeno se pokaže, da je zakonodajalec imel utemeljen razlog, da je pri urejanju pravice zastopati stranke pred sodišči proti plačilu razlikoval med odvetniki in tistimi, ki to niso, čeprav imajo enako izobrazbo in opravljen pravniški državni izpit, kot se zahteva za odvetnike. Tako se pokaže, da je očitek, da je izpodbijana določba ZOdv v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, neutemeljen. Kot neutemeljen pa se pokaže tudi očitek o neskladju s prvim odstavkom 14. člena Ustave. Zakonodajalčeva zahteva, da se dejavnost zastopanja strank pred sodišči proti plačilu lahko opravlja le v okviru določenega poklica, ne pomeni izključevanja na podlagi osebne okoliščine.

5.Iz razlogov, navedenih v prejšnji točki, izpodbijani ureditvi tudi ni mogoče očitati, da je v neskladju s 74., z 49. in s 33. členom Ustave in določbami EKČP, ki varujejo zasebno lastnino. Ker izpodbijana določba ZOdv ne posega v pravico do dela, je neutemeljen tudi pobudnikov očitek, da je izpodbijana določba Zodv v neskladju z ustavnimi pravicami, ki so povezane s pravico do dela. To velja za pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) kot tudi za pravico do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave). Ob ugotovitvi, da sta očitka, da je izpodbijana ureditev v neskladju s 74. in z 49. členom Ustave, neutemeljena, je bilo treba kot neutemeljen zavrniti tudi očitek, da je določba drugega odstavka 2. člena ZOdv v neskladju z načeli, da je Slovenija pravna in socialna država. Pobudnik je namreč tudi ta očitek povezoval z zatrjevanim neskladjem izpodbijane ureditve s 74. in z 49. členom Ustave.

6.Ker so glede izpodbijane določbe drugega odstavka 2. člena ZOdv ter z njo povezane kazenske sankcije iz drugega odstavka 71.a člena ZOdv očitki o neskladju z Ustavo neutemeljeni, tudi ni mogoče postaviti vprašanja, ali gre pri izpodbijani ureditvi za prekomerno omejevanje pravic (tretji odstavek 15. člena Ustave).

7.Glede na povedano je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot neutemeljeno.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

Opombi:

[1]Med dolžnostmi odvetnika, ki ima poseben pomen pri opravljanju njegove dejavnost, je vsekakor dolžnost varovati kot tajnost, kar mu zaupa stranka (prvi odstavek 6. člena ZOdv); neupravičena izdaja poklicne skrivnosti je kazniva. Med pravicami, ki jih zaradi varovanja interesa stranke odvetniku daje Zakon, je treba omeniti tudi pravico odvetnika, da od upravljavcev zbirk podatkov zahteva posredovanje osebnih podatkov, kadar jih potrebuje za opravljanje procesnih dejanj v okviru zastopanja.

[2]Tako n.pr. tretja točka prvega odstavka 231. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP).