Up-68/95

22/11-1995

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A.A., ... in drugih, ki jih zastopa odvetnik, na seji senata dne 22/11- 1995

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A.A. in drugih zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 305/94 z dne 9/2-1995 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2132/93 z dne 8/12-1993 in sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. Pn 34/92 z dne 31/5-1993 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožniki očitajo izpodbijanim sodbam, da jim kršijo pravico do poštenega sojenja (6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin), pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravico do dedovanja (33. člen Ustave) in načelo, da se v oporoko s tolmačenjem ne sme vnesti nekaj,česar oporoka ne vsebuje oziroma v tekstu oporoke ni jasno izkazano.

2.Pritožniki predlagajo, naj Ustavno sodišče brez iskanja pravno- formalnih pomankljivosti te pritožbe tako sojenje zavrne. Do odločitve pa naj izvrševanje izpodbijanih sodb zadrži.

3.Očitane kršitve so po navedbah pritožnikov sodišča zagrešila s tem, da jih je sodišče že v zapuščinskem postopku po krivem napotilo na pravdo za ugotovitev, da je B.B. s pisno oporoko zapustila tudi njim, ker da bo sicer odločilo, da dedujejo le v oporoki navedeni zapustničini nečaki; da je nepravdna sodnica neformalno izjavila, kako po njeni vednosti v taki pravdi še nihče ni uspel; da je ista sodnica nato v pravdi predsedovala sodnemu senatu; da na glavni obravnavi zastopniku sedanjih ustavnih pritožnikov ni dovolila nekaterih vprašanj pričam, kar pa da v obravnavnem zapisniku ni vsebovano; da se je sodišče pri razlagi prave vsebine oporoke izognilo pravnotehničnim metodam razlage; da del obrazložitve drugostopne sodbe dokazuje, kako je napisan brez pozornejše preučitve prve sodbe in pritožbe; da obrazložitev revizijske sodbe v nasprotju z listinskimi dokazi govori o izrecnem oporočnem namenilu, česar tudi prejšnji sodbi ne vsebujeta. Predvsem pa izčrpno ponavljajo svoje razumevanje oporoke, dokazujejo njegovo edino-logičnost, grajajo dokazni postopek kot pomankljiv, dokazno oceno pa kot enostransko.

B.

4.Ustavno sodišče se ne more spuščati v ocenjevanje neoporečnosti sodnih postopkov vseh treh stopenj samih po sebi, naj gre za vsebino in rezultate dokaznega postopka in za druge elemente uporabe procesnega prava ali za uporabo materialnih predpisov, katerih rezultat so pravnomočne sodne odločbe. To bi Ustavno sodišče spreminjalo v še eno instanco rednega sodstva, ustavno pritožbo pa v še eno izredno pravno sredstvo v sklopu pravdanja.

5.Pravnomočno sodno odločbo lahko Ustavno sodišče preizkusi le glede tega, ali ni z njo stranki kršena zatrjevana človekova pravica ali temeljna svoboščina.

6.Pri tem mora Ustavno sodišče določbo prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču Slovenije (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju : ZUstS) upoštevati tudi tako, da v ustavni pritožbi ne dovoli uveljavljati razlogov, ki bi jih stranka lahko v skladu z zakonom o postopku uveljavljala že v pravdi, če tega takrat ni storila. To velja v obravnavanem primeru za namigovanje o pristranskosti sodnice in posredno tudi o tem, da ji pravda ni bila pravilno dodeljena v delo, za zatrjevanje o nepravilnostih pri zasliševanju med glavno obravnavo in v zvezi s tem pri sestavi zapisnika ter za grajo nejasnosti ali netočnosti v obrazložitvi drugostopne sodbe. Iz odpravkov sodnih odločb in iz vlog stranke, priloženih ustavni pritožbi ali poslanih naknadno, jasno izhaja, da stranka vseh teh svojih pomislekov in nezadovoljnosti ni uveljavljala na nobenega od načinov, ki jih daje na voljo Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in kasnejši v zvezi s prvim členom Ustavnega zakona za izvedbo Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91) v 6. točki 71. in 73. členu (izločitev sodnika), v četrtem in petem odstavku 302. člena (vprašanja pričam, vpis v zapisnik), v 13. točki drugega odstavka 354. člena (pomankljivosti sodbe kot razlog za pritožbo ali - 385. člen - za revizijo).

7.Če odštejemo pravkar navedene očitke, ker jih pač ni mogoče uveljavljati šele po pravnomočni sodbi in zavrnjeni reviziji, preostale navedbe očitno ne dokazujejo zatrjevanih kršitev.

Pritožniki niti ne povedo, v čem in v primerjavi s čim bi v pravdi ne bili deležni enakega sodnega varstva (22. člen Ustave).

Pravdali so se vsekakor pred neodvisnim, z zakonom ustanovljenim in nepristranskim sodiščem (23. člen Ustave). Zgolj nekakšna posplošena ugotovitev o običajni neuspešnosti pravdanja (v nepravdnem postopku napotenih), ki da jo je neoficialno izrekla sodnica, še ne dovoljuje suma pristranskosti sodišča. (Z določbama obeh členov Ustave je zajeta vsebina 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin). Ko so bili z izidom pravde prizadeti v svojih dediščinskih pričakovnjih in so povrhu prepričani, da je sodba zmotna in napačna, to nikakor ni argument za kršitev pravice do dedovanja (33. člen Ustave), ki jo zatrjujejo. Tudi očitek obrazložitvi revizijske sodbe, ker je v njej uporabljena beseda "izrecno", je v tem sklopu brez teže.

Pravilo o razlagi oporoke, ki ga pritožniki očitno izvajajo iz določb 84. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78 v zvezi z s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91) pa ni ena od ustavno varovanih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

8.Kadar očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin z izpodbijanim posamičnim aktom, Ustavno sodišče (drugi odstavek 55. člena ZUstS) ustavne pritožbe ne sprejme.

To se je v postopku preizkusa pokazalo o tej pritožbi.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: mag. Janez Snoj kot predsednik in člana Franc Testen in dr. Lojze Ude.

Predsednik senata mag. Janez Snoj