Jedro

Sodišče mora pri odločanju upoštevati trditveno podlago obeh strank. Slednji morata svoje trditve tudi dokazati. Ugovori, s katerimi tožena stranka izpodbija navedbe in dokaze tožeče stranke, spadajo v trditveno in dokazno breme tožene stranke. To velja tudi za nesamostojne ugovore – tiste, ki imajo svoj pomen le v zvezi z dejanskim stanjem, ki ga je tožnik navajal v tožbi, in kakršnega je podal toženec v obravnavani zadevi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 47500/2010 z dne 8.4.2010 v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 609,00 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V obeh primerih zahteva plačilo pravdnih stroškov z obrestmi. Sodišču očita, da se je oprlo le na izpoved direktorja tožeče stranke, do dokazov in trditev tožene stranke pa se ni opredelilo. Tožeča stranka neupravičeno terja plačilo treh računov. V zvezi z utemeljenostjo zahtevka po računu št. 1452/09 z dne 31.12.2009 v znesku 120,00 EUR je odločilo mimo trditvene podlage tožeče stranke (o pozivu in roku za odpravo napake, o vsebini dela, ki naj bi ga opravil toženec – projektiranje) in v nasprotju s predloženimi dokazi tožene stranke (zapisnik), ki potrjuje, da je delo opravila pravilno. Napačno se je oprlo le na izpovedbo direktorja, ki je bila pavšalna, dokazno nepodprta in upoštevaje zapisnik zvočnega prepisa z dne 4.9.2012 neprepričljiva. Ni se opredelilo niti do navedb tožeče stranke, ki potrjujejo, da je toženec delo opravil pravilno. Podani sta absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s plačilom računa za inverter (račun št. 64/10 z dne 29.1.2010 v znesku 6.360,00 EUR) je napačen zaključek o datumu prejema nove ponudbe. Nesporno je bilo, da je bila tožencu poslana šele mesec dni po prevzemu. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo prvega in drugega odstavka 28. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Tožeča stranka ni izkazala soglasja volje strank glede cene inverterja. Dogovora o ceni 6.360,00 EUR ni niti zatrjevala. Tožena stranka je ob prevzemu inventarja 24.11.2009 utemeljeno verjela, da velja cena po ponudbi z dne 25.9.2009. Tudi v tem delu se je sodišče oprlo le na izpovedbo direktorja tožene stranke. Enako velja za terjatev po računu številka 66/10 z dne 1.2.2010 v znesku 611,38 EUR in 275,00 EUR. Povedal je, da ju je terjal le zato, ker so prekinili sodelovanje oziroma ker je prenehalo delovno razmerje med tožencem in tožečo stranko. Za odločanje o zahtevkih iz delovnega razmerja je pristojno drugo sodišče. Odločitev je nepravilno oprta na tretji odstavek 190. člena OZ. Ni bilo dogovora, da bi moral toženec ob prekinitvi sodelovanja s tožečo stranko vrniti vtoževane zneske. Strokovni izpit in članstvo v inženirski zbornici sta bila pogoja, da je za tožečo stranko lahko opravljal storitve. Ni bilo trditev in dokazov o pogodbi med strankama, o kršitvi pogodbe in o dogovoru za povračilo stroškov.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka zahteva od toženca vtoževane zneske po izdanih računih: - po računu št. 1452/09 z dne 31.12.2009 za znesek 120,00 EUR za povračilo stroškov odprave napake zaradi nekvalitetno opravljenih del, ki jih je opravil kot njen podizvajalec (tretji odstavek 639. člena OZ), - po računu št. 64/10 z dne 29.1.2010 v znesku 6.360,00 EUR za neplačano razliko kupnine za inverter, ki ga je tožena stranka kupila pri toženi (čl. 435 OZ in naslednji) in - po računu št. 66/10 z dne 1.2.2010 zneska 611,38 EUR in 275,00 EUR kot povračilo za toženca plačanih stroškov strokovnega izpita in njegovega vpisa v inženirsko zbornico zaradi odpadle podlage, zaradi katere so bili plačani zanj (tretji odstavek 190. člena OZ).

6. O vseh treh terjatvah je odločalo v okviru trditvene in dokazne podlage obeh pravdnih strank. Pravilno in popolno je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in glede na dejanske ugotovitve sprejelo pravno pravilne odločitve. Pojasnilo jih je s pravilnimi in popolnimi razlogi. V njih ni zatrjevanih pomanjkljivosti in protispisnosti (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema in se nanje sklicuje. Ugotavlja, da sodba ni obremenjena ne z uveljavljanimi ne z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Ker so sprejete odločitve tudi materialnopravno pravilne, očitkov o nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju pa niti ni, bo v nadaljevanju odgovorilo le še na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. V zvezi s terjatvijo po računu št. 1452/09 pritožba sodišču očita absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP, smiselno tudi o absolutno bistveno kršitev po 8. točki 339. člena ZPP, češ da se ni opredelilo do navedb in dokazov tožene stranke. Nadalje ugotavlja kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP – sojenje mimo trditvene podlage strank) in enostransko dokazno oceno, ker naj bi sodišče upoštevalo le izpovedbo direktorja tožeče stranke (kršitev 8. člena ZPP). Očitki so neutemeljeni.

8. O obsegu dogovorjenih del, ki jih je za tožečo stranko kot podizvajalec opravil toženec, in napakah, ki jih je pri tem napravil, je sodišče pravilno odločalo v okviru podane trditvene podlage tožeče stranke (primerjaj list. št. 40, 49 in 53). Dejstva v zvezi z grajanjem napak in rokom za njihovo odpravo pa v okviru nasprotne oziroma ugovorne trditvene podlage tožene stranke. Na strani 4 sodbe je konkretno povzet toženčev ugovor, da ni bil obveščen o napaki in pozvan, da jo v določenem roku odpravi. Z njegove strani predloženi dokazi (zapisnik v prilogi B1), na katerega se sklicuje, je bil v zadostni meri upoštevan v okviru sprejete dokazne ocene in odločitve (razlogi na strani 4 sodbe). Tako očitanih pomanjkljivosti v smislu 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni.

9. Pravilna je ocena, da tožena stranka svojega ugovora ni dokazala in da je tožeča stranka dokazala nasprotno. Pritožbeno sodišče tej oceni v celoti pritrjuje. Opravljena je celovito, upoštevaje celotno procesno gradivo in ne le izpovedbe direktorja tožeče stranke, kot zmotno trdi pritožba. Tako opravljena dokazna ocena pa je skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Torej očitane procesne kršitve ni. Samo pritožnikovo nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno namreč ne more predstavljati očitane relativne procesne kršitve.

10. Sodišče mora pri odločanju upoštevati trditveno podlago obeh strank. Slednji morata svoje trditve tudi dokazati. Ugovori, s katerimi tožena stranka izpodbija navedbe in dokaze tožeče stranke, spadajo v trditveno in dokazno breme tožene stranke (7. in 212. člen ZPP). To velja tudi za nesamostojne ugovore – tiste, ki imajo svoj pomen le v zvezi z dejanskim stanjem, ki ga je tožnik navajal v tožbi, in kakršnega je podal toženec v obravnavani zadevi. Ker ga po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni zmogel, je sprejeta odločitev pravilna, pritožbeni očitki o kršenju razpravnega načela pa neutemeljeni.

11. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov o pravilnosti odločitve v zvezi s plačilom razlike kupnine za inverter (račun št. 64/10 z dne 29.1.2010). Sprejeta je ob pravilni uporabi prvega odstavka 26. in 28. člena OZ. Pritožnik priznava, da je sporni inverter kot kupec pri tožeči stranki prevzel 24.11.2009. Prezre pa nadaljnji ključni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so tedaj zanj veljale cene po ceniku tožeče stranke, ponudba z dne 25.9.2009 glede (nižje) cene pa tožeče stranke kot ponudnice ni več vezala, ker je veljala le do 10.10.2009. Te ugotovitve pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, saj imajo tudi v tem delu oporo v pravilno in popolno ocenjenem celotnem dokaznem gradivu – zlasti listinah - in ne le v izpovedbi direktorja tožene stranke, kot zmotno meni pritožba. Ob takih ugotovitvah je nepomembno, kdaj je bila tožencu dejansko vročena druga ponudba. Odločilno je dejstvo, da je ponudba z dne 25.9.2009 nehala veljati. Zato se pritožnik nanjo ne more sklicevati.

12. Na absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločitvijo o terjatvi po računu št. 66/10 z dne 1.2.2010 se pritožnik na prvi stopnji ni skliceval. V pritožbi tega ne opraviči. Zato se nanjo v pritožbenem postopku ne more več sklicevati (prvi odstavek 286. b člena ZPP). Navedena kršitev namreč spada med tiste, na katere mora stranka opozoriti takoj, ko je to mogoče. Če je pritožnik menil, da gre za zahtevek iz naslova delovnega razmerja, kot to prvič navaja v pritožbi, bi moral torej na pristojnost delovnega sodišča opozoriti že tedaj, a tega ni storil. Nasprotno, na prvi stopnji je tudi sam zatrjeval, da je za tožečo stranko opravljal določene storitve (prim. pripravljalna vloga na red. št. 14). Sodišče prve stopnje je njegovo delo pravilno opredelilo kot podjemno pogodbo (čl. 619 OZ in naslednji) in ne kot delovno razmerje. Pritožbeni očitki, v smeri navedene procesne kršitve so torej ne le prepozni, pač pa tudi neutemeljeni.

13. Z zaslišanjem direktorja tožeče stranke se je prepričalo, da je tožeča stranka za toženo stranko plačala vtoževane zneske zato, da je toženec izpolnil potrebne pogoje (strokovni izpit, članstvo v zbornici) za opravljanje dela zanjo. To je trdil tudi toženec sam (prim. list. št. 45). Trditvam tožeče stranke, da se je poslovno sodelovanje prekinilo, ni nasprotoval. Tako je pritožbena graja, da je sodišče tudi v tem delu sodilo mimo trditvene in dokazne podlage strank, neutemeljena. Ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi prenehanja poslovnega sodelovanja odpadla podlaga zaradi katere je tožeča stranka plačala za toženo stranko vtoževane zneske, pa je dejansko in pravno pravilna. Odločitev o toženčevi obveznosti vrnitve navedenih zneskov je sprejeta ob pravilni uporabi tretjega odstavka 190. člena OZ in ni obremenjena z očitanimi procesnimi kršitvami.

14. Pritožbeni razlogi torej niso podani. V sodbi tudi ni napak in kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato jo je potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona.