Jedro

Zahteva lastnika zemljišča, da PTT prestavi telefonsko napeljavo, ki poteka preko njegovega zemljišča, pomeni zgolj izvajanje upravičenj, ki jih daje lastninska pravica, ne pa pogodbeno naročilo, ki bi povzročilo plačilno obveznost kot nasprotno terjatev v dvostranskem obveznostnem poslu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je razsojeno, da se razveljavi plačilni nalog v sklepu o izvršbi Temeljnega sodišča v Novem mestu, enote v Novem mestu z dne 20.3.1991, opr. št. I 333/91. Tožnik je dolžan povrniti tožencu 16.890,00 SIT stroškov postopka.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77-29/90-v nadaljnjem besedilu ZPP) ter predlaga zanj ugodno spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nelogično je, da bi naročnik ne dal soglasja za konzolno izvedbo priključka za lasten telefon.

Nesporno je, da je toženec zahteval premestitev PTT napeljave.

Toženec je želel odstranitev konzolnih nosilcev, saj bi sicer ne mogel izvesti prizidka, za katerega ni pridobil dovoljenja. Glede priposestvovanja služnosti se sodba opira na zakon, ki ni veljal v času izvedbe napeljave. Napeljava vsekakor obstoja v povezavi z gospodujočo stvarjo, ki jo tvorijo funkcionalni sistem zvez, torej objekti, naprave, zemljišča in ostalo. Sodišče bi moralo temelje spornega razmerja postaviti v smislu, da gre za naročilo pogojeno z adaptacijskimi deli, kjer stroške posegal v TT napeljave nosi investitor, pa tudi kot zahtevo za odstranitev zaradi nepridobljenega soglasja. Toženec je dolžan financirati vsaj tisti del napeljave, za katerega je dal soglasje in daje soglasje verjetno še sedaj. Toženec s črnjo gradnjo ne more zahtevati kakršnihkoli upravičenj. Glede zaslišanja toženca in tam prenesene izjave P. H. o nepridobljenem soglasju, je nasprotje v tem, kar je ocenilo sodišče ter med samim dejstvom.

Izvod pritožbe je sodišče prve stopnje vročilo nasprotni stranki, ki pa odgovora na pritožbo ni podala (čl. 359/1 v zvezi s čl. 457 ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Nejasna so pritožbena stališča, kolikor očitajo sodbi prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Takšno kršitev predstavlja le nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izpovedi toženca v postopku, in med samim zapisnikom o njegovi izpovedi. V pritožbi zatrjevano stališče, da je presoja tega dokaza napačna, pa lahko predstavlja le pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (čl. 355 ZPP). V pritožbi uveljavljane bistvene procesne kršitve tako niso podane. Preizkus sodbe prve stopnje glede ostalih kršitev iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (čl. 365/2 v zvezi s čl. 457 ZPP) pa pokaže, da takšne kršitve niso podane.

Sodni spor med pravdnima strankama se tiče tožbenega zahtevka denarne terjatve, ki ne presega 8.000,00 SIT in gre tako za spor majhne vrednosti, (čl. 458/1 ZPP). Preizkus prvostopne sodbe je zato omejen, (čl. 467/1 ZPP). Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je nedovoljen pritožbeni razlog in iz tega razloga sodbe v postopku v sporih majhne vrednosti ni moč izpodbijati.

Navedbe pritožbe so tako neupoštevne, kolikor tožnik za njimi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Sicer pa se pritožba sklicuje na dejansko stanje, ki ni pomembno za pravilno in zakonito odločitev v sporu. Odločilno je namreč dejstvo, ki ga tudi pritožba ne izpodbija, da je toženec lastnik nepremičnine, preko katere poteka telefonska napeljava tožnika. To dejstvo pomeni obremenitev toženčeve nepremičnine in omejitev v uživanju njegove lastnine. Pri tem je nepomembno, če obstoji soglasje toženca oz.

njegovih pravnih prednikov za takšno obremenitev ali, če je v korist tožnika morda pridobljena kakšna pravica za omejitev lastninske pravice. Telefonska napeljava preko nepremičnine toženca je predvsem v interesu samega tožnika, kot povezava s njegovimi telefonskimi naročniki. Tudi omejitve lastninske pravice v javno korist gre tolmačiti restriktivno (čl. 33, 67 in 69 Ustave RS - Ur.l. RS št. 33/91-I). V vsakem primeru mora tožnik svoje posege v lastninsko pravico drugih izvrševati pošteno in tako, da so lastniki obremenjenih nepremičnin čim manj moteni. Toženec je svojo zahtevo za prestavitev napeljave razumno utemeljil in ne gre za zlorabo pravice oz. šikano (čl. 4/2 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Ur.l. SFRj št. 6/80, 20/80 in 36/90 - v nadaljnem besedilu ZTLR).

Zahteva, da tožnik prestavi telefonsko napeljavo tako, da bo manj obremenjevala in omejevala tožnika v njegovi lastninski pravici, ne more imeti zanj stroškovnih posledic, pa čeprav gre tudi za telefonsko napeljavo v hišo toženca. Sprememba telefonske napeljave je pri tem le na videz v interesu toženca, saj napeljava tudi po prestavitvi poteka po njegovi nepremičnini. Tako se pokaže, da ni pravne podlage za vtoževano obveznost v breme toženca. Njegova zahteva za prestavitev telefonske napeljave pomeni zgolj izvajanje upravičenj, ki jih daje lastninska pravica (čl. 3 ZTLR) ne pa pogodbeno naročilo tožniku, ki bi povzročilo plačilno obveznost kot nasprotno terjatev v dvostranskem poslu. Prvostopna odločitev z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in posledično razveljavitvijo plačilnega naloga, vsebovanega v sklepu o izvršbi sodišča prve stopnje, je zato tudi materialnopravno pravilna.

Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 v zvezi s čl. 357 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker ti stroški niso bili zaznamovani.

Določila ZTLR in ZPP so uporabljena na podlagi čl. 4/1 Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).