Jedro

Kdo (od oseb, ki so v prvem odstavku 24. člena CZ navedene kot carinski zavezanec) je v posameznem primeru oseba, ki je odgovorna za plačilo carine, izhaja iz vložene carinske deklaracije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1565/98-10 z dne 24.6.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 7.9.1998. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice L. z dne 4.5.1998, s katero ji je carinski organ prve stopnje naložil, da je dolžna v roku 8 dni od dneva dokončnosti odločbe plačati carino in druge uvozne dajatve v skupnem znesku 248.835,00 SIT za blago, uvoženo po UCD z dne 12.9.1994. Blago, ki ga je tožeča stranka uvozila po navedeni UCD za uporabnika S. d.o.o. D. (v nadaljevanju uporabnik) na podlagi 5. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994 (Uradni list RS, št. 67/93) in za katerega je bila ob uvozu oproščena plačila carine in drugih davščin (plačala je le 1% carinske evidence), ni bilo izvoženo nazaj v tujino, kot se je zavezal uporabnik blaga z izjavo, ki jo je tožeča stranka ob uvozu priložila uvozni carinski deklaraciji. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da je v rubriko 8 UCD z dne 12.9.1994 vpisana kot carinski zavezanec. Glede na določbo 24. člena CZ/76 (po kateri je carinski zavezanec oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prenaša blago na območje Slovenije ali ga od tod odnaša, kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih v tem zakonu dolžan plačati carino), je tožeča stranka s tem, ko je v polje 8 UCD navedla kot carinskega zavezanca sebe, prevzela obveznost plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če uporabnik blaga svoje obveznosti izvoza predelanega blaga ne bo izpolnil. Ker je bila tožeča stranka pred izdajo odločbe prvostopnega organa pozvana, da predloži dokaze o izpolnitvi izvoznih obveznosti uporabnika, je neutemeljen ugovor, da ni imela možnosti sodelovati v postopku pred izdajo odločbe.

Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje sklicati glavno obravnavo, ker dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno. Tožena stranka pa tožeči stranki tudi ni omogočila udeležbe v postopku (3. odstavek 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP/86). Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 22. člena Ustave RS, ker se ni opredelilo do bistvenih tožbenih navedb, in sicer do predloga, da opravi glavno obravnavo in do navedb glede kršitve pravice iz 8. in 143. člena ZUP/86. Načelo zaslišanja strank nalaga upravnemu organu, da pred izdajo odločbe stranko seznani z ugotovitvenim postopkom in ji omogoči, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Kršeno je tudi načelo zakonitosti, saj izpodbijana sodba temelji na podzakonskem predpisu, to je Pravilniku o vlaganju listin v carinskem postopku. Carinska obveznost mora izhajati iz 24. člena CZ/76, ne pa na vpisu v carinski deklaraciji. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v "ponovno obravnavo".

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Res je, da zavezanca za plačilo carine lahko določi le zakon. CZ/76 ga določa v 1. odstavku 24. člena, po katerem je carinski zavezanec oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prenaša blago na območje Slovenije ali ga od tod odnaša, kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih v tem zakonu, dolžan plačati carino. Kdo je v posameznem primeru oseba, ki je odgovorna za plačilo carine (carinski zavezanec), izhaja iz vložene carinske deklaracije, na podlagi katere se začne carinjenje blaga. Da je v obravnavanem primeru tožeča stranka v deklaraciji navedena kot carinska zavezanka, pa niti ni sporno, saj tega ne ugovarja. Pritožbeni ugovor, da carinska obveznost izhaja le iz vpisa v carinski deklaraciji, zato ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je s pozivom tožeči stranki, da dostavi dokaze o izpolnitvi izvoznih obveznosti uporabnika z dne 31.8.1998, ji bila dana možnost sodelovanja v postopku pred izdajo odločbe. Zato v pritožbi ponovljeni tožbeni ugovor o kršitvi določbe 3. odstavka 143. člena ZUP/86 ni utemeljen, kot tudi ne ugovor kršitve določbe 22. člena Ustave RS.

Tožeča stranka očita nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, vendar v pritožbi, tako kot v tožbi, ničesar konkretno ne navaja. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje lahko odločilo na seji na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo pravilno in popolno ugotovljeno v upravnem postopku. Sodišče prve stopnje se do predloga tožeče stranke za sklic ustne obravnave res ni posebej opredelilo, vendar to ni takšna kršitev, ki bi v tem primeru vplivala na odločitev.

Ker niso podani v pritožbi zatrjevani razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.