Jedro

Tožnik je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora nastopal kot pooblaščenec omenjene družbe, kar pomeni, da stroškov ni priglašal oziroma uveljavljal kot svojih, temveč kot stroške pooblastitelja, tj. omenjene družbe. To pa obenem pomeni, da so bili stroški postopka utemeljeno priznani in tudi izplačani družbi A., tožnikov interes v tej zvezi pa utemeljeno opredeljen zgolj kot dejanski in ne pravni in s tem takšen, ki mu ne daje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v zadevnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava je kot organ prve stopnje z izpodbijanim sklepom zahtevo tožnika za izplačilo stroškov, ki so bili priznani na podlagi odločbe organa druge stopnje pod številko DT 0610-10257/2015-50 z dne 24. 1. 2017 v višini 1 352,34 EUR zavrgla.

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je organ prve stopnje prejel zahtevo s strani tožnika, da se mu izplačajo stroški, ki so mu nastali z zastopanjem družbe A. d.o.o. ..., Ljubljana kot davčnega zavezanca v dveh postopkih davčnega inšpekcijskega nadzora in so bili davčnemu zavezancu priznani v navedeni odločbi druge stopnje. Kot je razvidno iz odločbe, so bili stroški priznani davčnemu zavezancu in ne njegovemu pooblaščencu. Zato tožnik ni upravičen do povračila stroškov s strani davčnega organa in ne more biti stranka postopka. Pooblaščenec lahko zahteva izplačilo stroškov na račun davčnega zavezanca, ki ga je zastopal in ne na svoj račun. Dalje se ugotavlja še, da so bili stroški postopka v znesku 1 352,34 EUR zavezancu že izplačani oziroma pobotani z davčnim dolgom in je bil o pobotu že tudi obveščen tožnik kot pooblaščenec in je zato zahteva tožnika tudi iz tega razloga neupravičena.

3. Ministrstvo za finance je kot organ druge stopnje je z odločbo DT-499-29-396 2018-7 z dne 20. 5. 2019 pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilo je tudi zahtevo za povračilo stroškov postopka. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. Ugotavlja pa, da je številka odločbe, po kateri so bili obravnavani stroški postopka priznani, v izreku izpodbijanega sklepa napačna ter obenem ugotavlja, katera je pravilna in zaključi, da gre za očitno pisno pomoto, ki jo lahko organ prve stopnje kadarkoli popravi in ki zato ne vpliva na zakonitost sklepa. Tožniku pa v zvezi s pritožbenimi navedbami pojasni, da ima lastnost stranke v upravnem postopku samo oseba, o katere pravici, obveznosti ali pravni koristi se v konkretnem postopku odloča, stranski udeleženec pa je lahko le tisti, ki uveljavlja ali varuje kakšno svojo pravno korist. Medtem ko je tisti, ki zasleduje svojo materialno korist, lahko le dejanski interesent in ne more biti stranka v upravnem postopku. Zato je pravilna presoja, da tožniku ne gre položaj stranke ali stranskega udeleženca v zadevnem postopku. Dodaja še, da je iz prvega odstavka 113. člena jasno razvidno, da ZUP stroške pravnega zastopanja in s tem tudi odvetniške stroške uvršča med stroške, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, kar pomeni, da gredo stroški pravnega zastopanja stranki in ne tožniku, ki je zastopnik stranke in zato ne more biti stranka v takšnem postopku.

4. Tožnik vlaga tožbo na odpravo izpodbijanega sklepa. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22, 25. in 33. člena Ustave in 6. člena EKČP. 5. V tožbi navaja, da je toženka tožniku in s tem odvetniku odvzela lastnost stranke glede uveljavljanja stroškov postopka, pri tem pa spregledala, da mora tožnik izdati račun in plačati DDV na stroške zastopanja. Tako pa je neupravičeno pobotala DDV, kar pomeni, da je dvakrat prejela plačilo DDV. Odvetniška storitev je namreč obremenjena s plačilom DDV in se zato postavlja pomembno pravno vprašanje, kdo bo plačal DDV namesto odvetnika, oziroma komu bo odvetnik v obravnavani zadevi izdal račun in plačal DDV. Pri tem je treba upoštevati, da je imela družba A. od samega začetka postopka blokiran transakcijski račun, kar pomeni, da odvetniku ni plačala nobenih storitev.

6. Nadalje tožnik zatrjuje, da tožena stranka ni zadosti argumentirala svojega stališča. Njeno ravnanje pa je tudi v nasprotju z določbami Zakona o opravljanju plačilnih storitev za proračunske uporabnike ZOPSPU-1 in Pravilnika o standardih in pogojih izmenjave elektronskih računov prek enotne vstopne in izstopne točke pri Upravi RS za javna plačila.

7. Skratka Finančna uprava je neupravičeno stranki izplačala DDV. Če bi ga izplačala odvetniku, bi ga le-ta moral plačati na podlagi izstavljenega računa. Ravnanje organa prve stopnje pa je tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso naslovnega sodišča in ostalih rednih sodišč, ki izplačujejo stroške postopka po elektronski poti na podlagi že omenjenega ZOPSPU-1 in Pravilnika, kar pomeni, da Finančna uprava odstopa od ustaljene sodne prakse brez razumne pravne obrazložitve. V konkretnem primeru gre zato za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Spoštovanje ustavnosti pa mora biti zagotovljeno tudi v postopkih pred sodišči. 8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V zadevi ni spora o tem, da je tožnik v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pri družbi A. nastopal kot pooblaščenec omenjene družbe. Ravno tako ni spora o tem, da so bili z zgoraj omenjeno odločbo, izdano v postopku na drugi stopnji, priglašeni stroški postopka priznani družbi A. kot davčnemu zavezancu, pri katerem se je opravljal davčni nadzor in s tem stranki postopka, ki je stroške priglasila.

11. Tožnik je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora nastopal kot pooblaščenec omenjene družbe, kar pomeni, da stroškov ni priglašal oziroma uveljavljal kot svojih, temveč kot stroške pooblastitelja, tj. omenjene družbe. To pa obenem pomeni, da so bili stroški postopka utemeljeno priznani in tudi izplačani družbi A., tožnikov interes v tej zvezi pa utemeljeno opredeljen zgolj kot dejanski in ne pravni in s tem takšen, ki mu ne daje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v zadevnem postopku. Zato je bila njegova zahteva za izplačilo stroškov postopka skladno z določbami ZUP, na katere se sklicuje finančni organ v izpodbijanem sklepu, kot vložena po neupravičeni osebi utemeljeno zavržena in se zato ni presojala po vsebini, to je glede upravičenosti pobota kot načina, po katerem je prišlo do izplačila stroškov postopka in kot se (ponovno) uveljavlja in izpostavlja v tožbi. To pa obenem pomeni, da tožnik presoje pravilnosti omenjenega načina izplačila, to je pobota, tudi ne more zahtevati oziroma uveljavljati v tožbi in zato sodišče ugovorov v tej smeri ni preizkušalo.

12. Drugačno ravnanje sodišč pri izplačevanju stroškov postopka tožnik samo zatrjuje in z ničemer ne konkretizira, zato trditev v tej smeri in s tem v smeri zatrjevanih kršitev določb Ustave in EKČP ni mogoče preizkusiti. Nasprotno je iz sodne prakse, npr. iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1245/2014 razvidno enako stališče, kot ga zastopa naslovno sodišče v tej sodbi1, enako pa je (po podatkih vpisnika) naslovno sodišče tudi že odločilo o tožnikovi tožbi v zadevi I U 1080/2019. Dokazni predlog za zaslišanje tožnika pa sodišče zavrača kot nedovoljeno tožbeno novoto, saj tožnik tega dokaza v postopku pred davčnimi organi ni predlagal, poleg tega pa je predlog tudi povsem nekonkretiziran, saj tožnik ne pove, katero dejstvo bi z zaslišanjem lahko dokazal. 13. Glede na povedano je izpodbijani sklep zakonit in pravilen, pravilen pa je bil tudi postopek njegove izdaje. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Ker ključne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, niso sporne, je sodišče v zadevi odločilo izven glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 „Povrnitev stroškov postopka ni zahteva pooblaščenca (odvetnika) stranke, ampak je to zahteva stranke same, katero postavlja po svojem pooblaščencu.“